Kaj se dogaja s čebelami?

oktober 2008 Komentarji »

Jesen 2008,
letnik IV, številka 3

Leta 1923 je Rudolf Steiner v svojih predavanjih gradbenikom v Goetheanumu omenil, da bi znale začeti v obdobju 80 do 100 let čebelje družine izumirati! Njegovo občinstvo je to sprejelo s skepso, med njimi tudi zelo znani in izkušeni čebelarji. Toda leta 2006, 83 let po tem predavanju, so iz ZDA prišla prva poročila o nepričakovanih motnjah v čebeljih družinah. O izvoru tega nenavadnega sindroma, ki se je odtlej razširil po vsej Evropi, še vedno z veliko vnemo razpravljajo. Raziskujejo različne vrste možnih vzrokov, med njimi povečano uporabo pesticidov, toplo gredo, gensko spremenjene organizme in elektromagnetsko sevanje anten mobilnih telefonov. Popolnoma jasno je, da je število čebeljih družin zdesetkano. Sindrom, zelo drugačen od drugih bolezni, s katerimi se sicer okužijo čebele – kot na primer okužba s pršico varoa, se pojavi takrat, ko cele kolonije čebel nenadoma izginejo.


ČebelaV najboljšem primeru  pustijo za seboj matico, jajčeca in nekaj nezrelih delavk – le prestrašeno poveljnico in nekaj navadnih delavk. V panju ali okoli njega nihče ne najde mrtvih čebel delavk. Zanimivo za sindrom je, da čistilci iz soseske (čebele iz drugih čebeljih družin, insekti ali mali hroščki) z velikim odporom plenijo polne zaloge hrane, ki v panju ostanejo. Izogibajo se njegovi strah zbujajoči praznini.

Profesorica entomologije iz univerze v Pensilvaniji je naštela nekaj alarmantnih posledic te grožnje čebelam, ki je le ena od mnogih, ki so jih do sedaj prizadele. “Kot  veste, so čebele pomembne za opraševanje preko 90% pridelka sadja in zelenjave po svetu. Ekonomska vrednost medu je v ZDA ocenjena na več kot 14.6 milijard dolarjev. Poleg poljedelskih pridelkov pa oprašujejo tudi mnoge domače rastline v ekosistemu.”

Človek, ki se na te stvari ne spozna, bi težko našel odgovor na vse to. Vendar v zadnjem času tudi strokovnjaki ne najdejo odgovorov, razen da  ta sindrom zelo verjetno povzroča vrsta faktorjev. Nekateri vlečejo vzporednico z virusom HIV (AIDS). Pri tem je zanimivo, da vse odrasle čebele, ki v prizadetih rojih ostanejo, trpijo infekcije, ki kažejo na možnost upada imunskega sistema pri čebelah.

Toda pustimo ob strani empirično znanost in se namesto tega poskušajmo obrniti na lastno zmotno domišljijo in intuicijo. Predstavljajmo si za trenutek čebele, ki  v poletni nedeljski popoldanski sončni svetlobi meditativno  brenčijo okoli svojega panja, predstavljajmo si njihov odmevajoč ton. Predstavljamo si eno čebelo, ki se dvigne od vratic panja, ujame svojo smer in se napoti proti bližnji cvetlici – oranžni kapucinki morda, v katere mošnjiček se splazi k sladkobi, kjer hkrati daje in sprejema. Predstavljajmo si to spokojnost, mir, osredotočenost brez naglice;  kako narava zacveti ob rahlem, nežnem dotiku čebele; in kako se vrnejo v panj, da bi cvetni prah in nektar preoblikovale v stopljeno snov, kot bi bil iz notranjega organa čebeljega roja. Neprekinjen tok dajanja in jemanja: čudovit vdih in izdih, ki daje življenje.

Prav nič nenavadno ni, da tradicije neštetih kultur povezujejo čebele in med s človeškim srcem in ljubeznijo. Medeni tedni in mnoge druge poročne tradicije se obračajo na čebele in njihovo popolno darilo.
Med starohindujskim poročnim obredom  so nevestino čelo, veke, ušesa in genitalije namazilili z medom. Ko jo je ženin prvič poljubil, je rekel: ‘To je med, govor mojega jezika je med, čebelji med domuje v mojih ustih in v mojih zobeh mir.’ V Veliki Britaniji so po navadi na panje navezali poročni trak, drugod so pred panjem puščali košček poročne torte.

Steiner je omenil, da panj navdihuje ljubezen; da je seksualnost, h kateri se nagiba večji del ostalega  življenja, tukaj zavrta pri vseh, razen pri matici in nekaj trotih  – v svatbenem plesu matice, medtem ko se preostanek družine s svetom okoli sebe povezuje z nekakšno aseksualno čistostjo ljubezni. Bee (Čebela) Wilson v  svoji knjigi ‘Čebelnjak’ pravi:

VPanj čebelnjaku se zdi, da je ljubezen hkrati povsod in nikjer. Med je ena najbolj mamljivih substanc, kar jih človek pozna; pa vendar so čebele same, obdane z vso to sladkobo, vedno dajale videz, kot da so osvobojene tega bremena poželenja  in pohlepa… Za človeka so čebele istočasno ponazoritev tako seksa kot zanikanja le-tega.
In z zanikanjem seksa so čebele obljubile, da bodo človeka poučile o višji ljubezni, kot je tista, ki jih po navadi zapeljuje v človeškem svetu.

Steiner govori podobno.

V panju je mogoče jasno čutiti duševni element, ki se pojavi v nas, ko naša srca ljubijo. Večina čebel se ljubezni odreče, toda zato razvijejo ljubezen po vsem panju. Življenje čebel lahko začnemo razumeti, če spoznamo, da živijo v razpoloženju, ki je v celoti prežeto z ljubeznijo.

Če njihovo življenje lahko razumemo tako, lahko morda ob pojavu sindroma na ta način razumemo tudi njihovo smrt. Toda gornja citata, iz zelo različnih virov in pogledov, se dotakneta povezave in razlikovanja med ljubeznijo in seksom; in kolikor se zdi, da smo skrenili od problemov, ki pestijo čebele in s katerimi smo začeli, se za trenutek ustavimo in o tem razmislimo. Gledano  zelo splošno se zdi, da bi lahko spolno razmnoževanje v živalskem  ali rastlinskem svetu jemali kot neke vrste univerzalno manifestacijo ljubezni, ki je neločljivo povezano z življenjem samim, s katero se ohranja. Tukaj ni nobenega razlikovanja med seksom in ljubeznijo: življenjske energije kulminirajo v novi generaciji in običajno na poti na nek način žrtvujejo staro. Troti med parjenjem umrejo, odrečejo se življenju, da oplodijo matico. Cvetlica je oprašena in poseje seme ter s tem zaključi ciklus svoje rasti.

Ko pa pogledamo na človeka, so stvari zelo drugačne. Tako kot vsi sesalci tudi ljudje ne umremo, ko oplodimo. Za razliko od seksa, ki smo ga začeli enačiti skoraj izključno s takojšnjim užitkom, pa v ljubezni obstaja nekaj samožrtvovanja. Gotovo lahko ljubimo brez seksa. Kadar ljubimo, smo se pripravljeni za osebo, ki jo ljubimo, odreči svojemu življenju – za otroka na primer. Ta duševna moč ljubezni se dvigne nad nivo fizične izkušnje in postane otipljiva – čeprav nefizična – toplina in moč čutnega dojemanja, v kateri poklonimo sami sebe za dobro počutje drugega in resnično želimo drugi duši vse najboljše.

To je seveda zelo idealistična slika. Vsi se lahko povežemo s tem idealom, čeprav ni nujno, da smo na tej poti zelo daleč do tega, da ga dosežemo. Idealno pri ljubezni v človekovi spolni zvezi je globoka poroka fizičnega telesa in te potencialno samožrtvovalne topline duše, tako da se fizična potreba dvigne v nefizično toplino srca – lahko bi rekli, da je oplemenitena – dvema človekoma omogoči, da ustvarita skupnost in sintezo, ki odzvanja  skozi vsako raven njunega bitja. Toda enako mogoče je in, žal, verjetno bolj pogosto, da seks prižigajočo silo ljubezni zapelje navzdol na področje fizičnega užitka, jo tam pogasi ter obe osebi pusti še bolj osamljeni, kot sta bili – kajti fizični svet je tisti, ki nas ločuje, medtem ko nas duh povezuje.

In kje so tukaj čebele? Steiner ponovno govori o medu kot o čudoviti snovi, ki omogoča duši, da laže deluje na telo.

Za ljudi ni nič boljšega, kot da svoji hrani dodajo pravo količino medu. Na nek fantastičen način čebela resnično poskrbi, da se naučimo uporabiti svoje sile duše, da delujejo na telesne organe… čebelnjak nam daje to, kar potrebujemo, da zagotovimo, da bo naša duša sposobna delovati na telo … čebelarjenje torej odločilno pomaga civilizaciji, ker nas okrepi … Kadar pogledamo čebelnjak, bi si morali z nekim zanosom povedati, da v nas preko čebelnjaka vstopa celotno vesolje in iz nas naredi sposobnejša bitja …

Se nadaljuje.

objavljeno v reviji New View
prevedla in povzela Marina Nuvak

Vaš komentar