[celoten članek] Vzpon mladostniške kulture in njene posledice za vzgojo

oktober 2008 Komentarji »

David L. Brierley

– I –

Prvi del: 1875–1919

V dvajsetem stoletju smo videli vzpon mladostniške kulture, ki ima v družbi danes na marsikaterem področju vodilno vlogo. To se pozna na novi kupni moči mladostnikov in na oblikovanju starostne skupine z lastnimi navadami, pravicami in zahtevami. V prejšnjem stoletju je Amerika napovedovala prevrednotenje mladosti. In John Lennon (rojen leta 1940) je tako prikladno izrekel v svojem intervjuju leta 1966: “Amerika je bila v domišljiji ljudi vedno velik prostor za mlade. Imela je najstnike, medtem ko so drugod po svetu imeli le ljudi.” Pred prvo svetovno vojno je bila družba prisiljena priznati, da je zveza med otroštvom in odraslostjo nekaj, kar je preživelo. Ideja, da otroštvu sledi obdobje odraslosti,  je bila  za vedno zavržena. “Kritični trenutek”, s svojimi hitrimi spremembami razpoloženja in stalnim razumskim nemirom, o katerem je nekaj stoletij prej govoril Jean-Jacques Rousseau, je dobil  svojo identiteto. Rousseau je v svojem delu Emile v obdobju odraščanja prepoznal nagnjenost k pretiravanju in prišel do zaključka, da bi bilo potrebno obdobje med otroštvom in odraslostjo podaljšati in da bi bilo nujno začeti vzgajati tudi mladino. Do leta 1870 so Rousseaujeva priporočila že upoštevali. Predlagal je globjo obliko vzgoje, ki bi puberteto priznala kot pomembno obdobje v življenju. Zapisal je: “To so sanje ali nočna mora, nebesa ali pekel. Obdobje, ko se šolanje po navadi zaključi, je ravno čas, ko bi se moralo začeti.”

David L. Brierley

David L. Brierley

Te ugotovitve so temeljile na izkušnjah iz obdobja industrijske revolucije z vsem njenim materializmom, potrošništvom in množično proizvodnjo, ko je bilo obdobje mladosti preprosto ukinjeno in so otroci nosili težo dela z nevarnimi in ponavljajočimi se opravili, kot v svojih delih opisujeta Henry Mayhew in Charles Dickens.

V tistem času se je pojavilo vprašanje, kaj narediti z mladimi. Kako kljubovati presežku energije pri odraščajočem človeku? Bili so mnenja: “Prepustimo razvoj duhovnega življenja mladih kar šolanju, bolj kot čas za razvijanje lastnega notranjega življenja potrebujejo močno discipliniranje.”

Ob koncu devetnajstega stoletja pa je romantično gibanje med umetniki in filozofi tistega časa oblikovalo idejo večne mladosti. Druga stran je podpirala šolanje, ki bi temeljilo na športu. Nemški polkovnik baron Colmar von der Goltz je oblikoval politični manifest, v katerem je poudaril, da bi morali mladostno energijo uporabiti za interese družbe kot celote. “Moč nacije leži v njeni mladini,” je izjavil. “Njihova ljubezen do pustolovščin vzbudi navdušenje nad bitko. Samo mladi zapustijo to življenje brez bolečin.” Tako je prišlo po vsej Evropi do novačenja mladih. Ob prelomu stoletja je torej izobraževanje temeljilo bolj na fizičnem pogumu kot na intelektualnem razvoju. To pa je bilo mogoče le, če so mlade povezali v skupine. Skupinska duša je bila torej ločena od naravnega razvoja v tisti fazi življenja, ko se je sprožil individualen razvoj osebnosti. Lojalnost do šole ali do dežele je torej morala biti vcepljena z močno disciplino in sprejemanjem telesne kazni.

V Franciji je Arthur Rimbaud povzel pravo sliko mladostništva. Kot sedemnajstletnik je že davno prerasel svojo družino in domači kraj. 13. maja leta 1871 je pisal svojemu prijatelju Paulu Demenyju: “Problem nas mladih je, kako doseči neznano z razrušenjem vseh čutov. Trpljenje je izredno, vendar moraš biti močan, roditi se moraš kot pesnik.” Vpeljal je dobro znan izraz “je suis en autre” (op. prev.: sem v drugem). V Parizu je teroriziral ljudi tako, da je prekinjal sestanke in napadal ljudi. Drugi so v njem videli drugo stran mladostne živahnosti – videli so ga kot čudo, ki ga je potrebno spoštovati. Vodilni pesniki tistega časa so v njem videli  ‘diabolično lepoto’, ki jo je potrebno najti v vseh mladih njegove starosti. Pri 21 letih je prenehal pisati in odpotoval v Afriko, tako kot je njegov rojak Flaubert odpotoval na Vzhod. “Dolgčas ni nič več moja ljubezen,” piše v svojem delu Une saison en enfer (Letni čas v peklu, op. prev.), “sedaj je to jeza, izprijenost in norost.”

V delu Jeunesse (Mladost, op. prev.) je to stanje imenoval “neskončni  egoizem mladih”. Pred tem niso imeli nobenih pravic, toda sedaj, v 90. letih, je bilo opaziti sile, ki so si zadale nalogo, da uničijo stari red in s pomočjo literature, še posebej poezije, ustvarijo novo Evropo. Poezija je medij, kjer lahko izraziš tako svoja čustva kot tudi svoje misli.

Industrijska revolucijaJunija leta 1884 je angleški pisec Oscar Wilde na svojem poročnem potovanju obiskal Pariz. Uveljavil se je s svojim delom Slika Doriana Graya, katerega namen je bil, da v moderno dobo prinese faustovski mit večne mladosti. Ko je bil v Parizu, je Wilde prebral Huysmanovo delo Proti toku, ki je nanj naredilo globok vtis. Ugotovil je, da knjiga opisuje celo njegovo življenje, preden je živel. “Živi! Živi čudovito življenje, ki si ti! Mladost! Mladost! Na svetu ni ničesar drugega kot mladost!” Wilde je skupinski duh nadomestil z individualizmom. Čutil je, da je naloga mladih dvajsetega stoletja v tem, “da v polnosti uresničijo svojo naravo.” “To je tisto, zaradi česar je vsak med nami tukaj! Absurdno je govoriti o omejenosti mladih, edini ljudje, ki jih poslušam, so tisti, ki so mlajši, kot sem sam!”

Nadaljeval je: “Stari vsemu verjamejo, ljudje srednjih let o vsem dvomijo, mladi vse vedo.” Sodišče mu je sodilo zaradi zavajanja mladih. Sojenje se je končalo z obsodbo na dve leti težkega dela zaradi nespodobnosti in homoseksualnosti. Wildove knjige so bile prepovedane.

Poleti leta 1893 se je na obrobju Chicaga zgodil velik trgovsko-kulturni sejem v spomin na 400-letnico Kolumbovega izkrcanja na kontinentu Severne Amerike. Udeležilo se ga je 50.000 razstavljavcev iz 50 držav. Za mnoge je bil kot privid, vendar je bil to prvi izraz ‘ameriških sanj’. Apeliral je na novo kulturo mladih, ker je na eni strani kazal bogastvo in izobilje trgovanja, na drugi pa strani pa obljubljal, da je mogoče iz nič ustvarjati sanje.

Med 27 milijoni obiskovalcev je bil 37-letni potujoči trgovec Lyman F. Baum. Sejem je nanj naredil takšen vtis, da se je iz divjine Južne Dakote preselil v Čikago, “kjer se je zdelo, da so vsi srečni, zadovoljni in uspešni”. Tam je napisal knjigo Čarovnik iz Oza. Razprodali so jo v dveh tednih. Zgodba je postavljena v pozno obdobje Amerike 19. stoletja in pripoveduje o siroti Dorothy, ki živi s teto in stricem. Njen pes Toto je njena edina uteha. Ujame jo tornado, ki jo odnese iz njene dežele in pripelje v čudno deželo Oz. To je čudovita dežela, polna ljudi, ki se kopajo v barvah in polna čudežev. Toda to ni bila navadna zgodba. Objavljena je bila v času, ko je Sigmund Freud objavil svojo Interpretacijo sanj. Zgodba je polna letenja in padanja. Nastala je psihologija, proučevanje razvoja duše. Baum je v uvodu napisal: “Moderna vzgoja vključuje moralo, zato moderen otrok išče le zabavo v svojih čudežnih zgodbah, zato lažje shaja z vsemi neprijetnimi dogodki.

Zavedajoč se  tega, sem zgodbo Čarovnik iz Oza napisal le za razvedrilo. To naj bi bila moderna pravljica, v kateri sta ohranjena čudenje in veselje, nočna mora pa je izpuščena.” Knjiga je imela mnoga desetletja velik vpliv na mlade in je vpeljala nov izraz medgeneracijski prepad.

V poznih letih devetnajstega stoletja so mladi fantje po evropskih mestih prvič sami stopili v bran svoje zemlje. Med tem so se na Manhattnu med mladimi pojavile prve tolpe, nekoliko pozneje tudi med mladimi zahodnega sveta. V obdobju med letoma 1880–1910 se je urbano prebivalstvo v ZDA zaradi priseljevanja iz Evrope potrojilo (iz 14 na 42 milijonov). Sledili so problemi mladosniških prestopkov. Ena tretjina mladih je živela v ekstremni revščini. Šole so se teh težav lotile tako, da so otroci pri pouku dobili predmet verske vzgoje, obvezno telesno vzgojo in šport ter stroge fizične kazni. V glavnih mestih zahodne Evrope je bila prisotnost pri pouku le 60-odstotna. Nastal je nov izraz objestne zabave, ki je veljal za tolpe mladih na cestah, ki niso imeli kaj početi.

– II –

Nenadno videnje raja

Pojav idola 1904 – 1983

Peter Pan27. decembra 1902 je bil javnosti prvič predstavljen ‘Peter Pan’. To je bil deček, ki ‘nikoli ni odrastel’. Avtor zgodbe J. M. Barrie je z njo doživel takojšen uspeh. Tema je bila ista kot pri delu Oscarja Wilda ‘Slika Doriana Graya’ – ideal večne mladosti. Toda zgodba o Petru Panu je bila uspešna zato, ker je bila namenjena otrokom, medtem ko je Wilde svojo knjigo napisal za odrasle. Peter Pan nam pove, da je pobegnil od doma tisti dan, ko se je rodil, ker je slišal svojo mamo in očeta govoriti, kaj naj bi bil, ko odraste. ‘Vedno si želim ostati mali deček in se vedno zabavati, zato sem pobegnil v Kensingtonske vrtove in dolgo časa živel med vilami.’ Peter Pan se je torej znašel v poziciji stalnega nastajanja. Zmožnen je leteti in se na svojo željo prestaviti v deželo Nije. Peter je kriogenetsko zamrznjen v otroštvu, in čeprav ima še vedno svoje prve zobe, se obnaša kot mladostnik. V svojem svetu se ne boji ničesar tako kot odrasti. Wilda so kritizirali, medtem ko so Carrieja v Londonu častili. Da je vse skupaj izgledalo manj kontroverzno in oddaljeno od realnosti, je vlogo Petra Pana igrala igralka srednjih let. Skozi celotno dvajseto stoletje in vse do danes je to postala prednostna tema pedagoških krogov. Kako hitro naj otrok odrašča? Koliko pritiskati na otroka in mladostnika, da se čim hitreje razvijata?

Ime Pan ni izbrano naključno. Pan je v stari Grčiji bog narave v podobi koze, ki je bil kot otrok zavržen in je bil zavetnik glasbe in plesa. Pan je edini bog v mitologiji, ki je umrl kot smrtnik.

Ideali in idoli 1917 – 1984

Potreba mladih po nekom, ki bi ga spoštovali, je v dvajsetem stoletju dramatično naraščala, vse do danes, ko 450 milijonov mladih po svetu redno gleda televizijsko oddajo ‘Idol’. V letih pred prvo svetovno vojno se je pojavil prvi evropski idol v podobi slavnega angleškega pesnika Ruperta Brooka. Postal je vzor mladih Evrope. Obseden od Doriana Graya in Petra Pana je oznanil, da je svet nepravilno organiziran. Njegova velika napaka je ta, da se njegovi prebivalci starajo. Najslabše pri tem ni propad telesa, ampak duha. Gledal je v prihodnost: “Stari smo nekaj čez dvajset let, leta 1920 bomo imeli nekaj čez trideset let, leta 1930 nekaj čez 40 in pogovarjali se bomo z dokaj debelimi, uspešnimi, precej težkimi, poročenimi, starokopitnimi ljudmi, ki so bili nekoč skupaj z nami mladi.”

Izjavil je, da je London poln mrtvih duhov v klobukih. “Ti so bili nekoč mladi in so sledili civilizaciji, ki jih je uničila.” Nadaljeval je: ” Toda kaj, če bi skupina čudovitih mladih ljudi v preteklosti naredila načrt, kako pobegniti velikemu uničevalcu in bi ostali mladi in na primer, da bi jim uspelo – ali ne bi bilo to čudovito, zmaga brez primere?” Skupino mladih je 1. maja v času zajtrka (napisano leta 1908) povabil, da se dobijo na železniški postaji v Baslu.

Fotografiji dveh najvplivnejših osebnosti, ki sta promovirali idejo večne mladosti in svobode izražanja v 20. stoletju:  Bruce Chatwin (levo), Rupert Brooke (desno).

Fotografiji dveh najvplivnejših osebnosti, ki sta promovirali idejo večne mladosti in svobode izražanja v 20. stoletju: Bruce Chatwin (levo), Rupert Brooke (desno).

Brooke je bil karizmatičen in nemiren. Bil je upornik že od zgodnjih najstniških let. Na univerzi v Cambridgeu je uvedel nov stil – dolge lase, mehke čevlje in odprte srajce z visečimi ovratniki. Pesnik William Butler Yeats ga je imenoval ‘najlepši moški v Angliji’. Toda bil je tudi čudovit mislec. Potem ko je dokončal svojo senzacionalno zbirko pesmi ‘1914 in druge pesmi’, je najavil: “Mi mladi smo podedovali svet.” Brooke naj bi bil mladi mož, ki daruje svoje življenje za ideal večne mladosti. Leta 1915 je zadnjikrat zapustil Anglijo in odšel v Gallipoly ter umrl v vojni zaradi zastrupitve krvi. Umrl je 23. aprila, na rojstni dan Shakespeara in na dan svetega Jurija, praznika njegove domovine. Danes velja za enega največjih poznavalcev Shakespeara.

Pri 28 letih je, kot je sam dejal, prebudil v mladih Evrope spoznanje, da “morajo v mladosti kultivirati duha in ga v obdobju odraslosti obdržati živahnega.”

14. oktobra 1944, na Kolumbov dan, se je do osme ure pred Paramount Theatrom v New Yorku zbrala milijonska množica. Premiera je doživela uspeh, še preden se je začela. Novinarji z vsega sveta so prišli s svojimi kamerami. Najetih je bilo 500 deklet, ki so imele na svoje obleke pripete slike Franka Sinatre in so vreščale ob pogledu na povečano sliko nervoznega moža mladostnega videza, čeprav je bil star 29 let in že poročen ter je imel otroka. Nastopil je veliki dogodek, ko se je na odru pojavil Sinatra. Histerični klici Frankie, Frankie! Velika masa ljudi se je zbrala pri vhodu k odru. Ukazano ji je bilo, da tam počaka. V ozadju pa je bil ujet osamljeni Sinatra. Vakuum se je napolnil, prevladala je hiterija in rodil se je idol.
Ideale mladih je nadomestil idol.

Drugi idol pa je bil pokopan v Grčiji oziroma je bil na njegovo željo njegov pepel raztresen pred bizantinsko kapelo Sv. Nikolaja v Kardamilu. Bruce Chatwin je umrl pri 49 letih. Bil je rojen pripovedovalec zgodb, toda šele v tretjem delu njegovega kratkega življenja mu jih je uspelo zapisati. Zgodbe so bile njegova obsedenost. Rad jih je iskal, jih prinesel na plano in jih delil z drugimi. 60% jih je bilo najverjetneje resničnih. Imel je živahno domišljijo in je bil neverjeten basnopisec.

Že v zgodnjem otroštvu je imel rad potopise in zemljevide. Pri desetih letih je bilo ugotovljeno, da ima fotografski spomin. Pri londonski avkcijski hiši Sotherby so opazili ta njegov talent in ga zaposlili v svojem oddelku za umetnost. Njegova pozornost na detajle in njegova zmožnost, da si zapomni, kar je bil opazil, je pripomogla, da je postal v trgovanju z umetniškimi predmeti nepogrešljiv. Ni samo gledal, ampak je gledal z intenzivnostjo. Njegova obsedenost z estetiko se je strnila v opazovanje in bil je zmožen takoj ujeti enkratnost oblike.

Zaradi tolikšne intenzivnosti je skoraj oslepel. Svetovali so mu, da si poišče počitek v pogledu na široko pokrajino, kot je na primer morje ali puščava. Ideja o počitku nekje, kjer ga ne bo nihče našel, mu je silno ugajala. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja se je pojavila potreba po neznanih krajih, kjer naj bi človek v svoji duši našel tisto tuje. Chatwin je prevzel vlogo modernega nomada. Civilizirano življenje je zamenjal za naravno, da bi našel svoj naravni jaz. Mladi, ki so se zgražali nad materialistično družbo, so sledili njegovemu zgledu.

Nenadoma so se mladi v vsem zahodnem svetu začeli seliti, za seboj so pustili znano in varno okolje ter se odpravili v neznano. Menili so, da monotono okolje in dolgočasne redne zadolžitve prinašajo utrujenost in apatijo. Mladi morajo čutiti, da sta njihov duh in duša negovana.

V teh letih so menili, da so preveč navezani na materialne dobrine, ki res ne pripomorejo k njihovemu osebnostnemu razvoju. Edina prava pribežališča v življenju so notranja. Klopi na pariški Sorboni so ostale prazne. Mladi so se z izvodom Chatwinove knjige ‘V Patagoniji’ v nahrbtniku odpravili v svet, da najdejo sebe. Ljudje so znova začeli razmišljati o osnovni vrednosti izobrazbe, waldorfsko gibanje je pridobilo na svoji vrednosti in v 1960-ih ter 70-ih letih se je trikrat povečalo število waldorfskih šol, kjer je individualna nega duševnih sil mišljenja, čutenja in delovanja prvobitna skrb pri poučevanju mladih.

Pred drugo svetovno vojno so se pedagogi zavedali sprememb v razvoju otrok in mladostnikov, toda prvič se je to jasno pokazalo v 1950-ih letih. V britanski medicinski reviji ‘Lancelot’ je bil leta 1956 objavljen pregled, ki je povzel podatke zdravstvenih postaj iz prejšnjih petdesedetih let. Višina mladih se je v vsakem desetletju povečala za 2 cm, teža pa za 1 kg. To je pomenilo, da je imel leta 1938 devetletnik povprečno velikost 10,5 letnika iz leta 1883. Najbolj pomenljiv je bil pregled škotskega zdravnika J. A. C. Keddie, ki ga je izvedel v Glasgowu in Edinburghu. V primerjavi z 1913 se je do leta 1955 povprečna velikost devetletnika povečala za 7,5 cm, teža pa za 3,5 kg. J. M. Tanner je v svojem znamenitem pregledu ‘Rast v adolescenci’ sledil merjenju od 1880 do 1950. Videl je, da je bilo opazno povečanje višine in teže med petim in enaindvajsetim letom, toda najbolj nenadno je bilo v adolescenci pri 12- do 14-letnikih. Vprašanje je bilo, kaj je tisto, kar to povečanje povzroča. Najprej so menili, da je kvalitetnejše prehranjevanje. To je bilo delno res, toda hkrati so opazili, da se podatki v revnejših okoljih niso bistveno razlikovali od okolij z blagostanjem. V štiridesetletnem obdobju dvajsetega stoletja je prišlo do povečanja fizične zrelosti za povprečno eno leto. Spolna zrelost se je pojavila alarmantno hitreje, približno 3,7 leta prej v obdobju 8 let. Vsaka generacija je bila višja kot prejšnja. Mladi se niso počutili le fizično enaki odraslim, ampak so na njih lahko celo gledali od zgoraj. Nadaljnja raziskava je pokazala, da je bilo to povečanje v enih deželah bolj opazno kot v drugih. Prvotno se v Afriki in Aziji te tendence sploh niso pojavljale.

Nekateri raziskovalci so verjeli, da je prišlo do teh povečanj zato, ker so bili v življenje družbe uvedeni stroji. Takrat je bilo vse pospešeno. Hojo je nadomestil javni in zasebni prevoz, ki je zmogel vse večje razdalje in vse hitreje. Družba je hotela, da njeni otroci hitreje odrastejo, in se je upirala naravnim procesom rasti. Človek je hotel kar se da najhitreje rezultate. Nove metode v poljedelstvu, z umetnimi gnojili, umetno svetlobo in toploto, so omogočile, da so hrano lahko pridelali v polovičnem času. Švedski dobitnik Nobelove nagrade za znanost Svante Arrhenius je razvil teorijo, da je uvedba elektrike v domove in šole povzročila nenaravne procese rasti. En razred je opremil z večjimi količinami žic in naredil primerjavo z razredom, kjer ni bilo elektrike. Težko je bilo sicer izmeriti povečanje višine, je pa opazil, da se je tempo opravljenega dela v tem razredu napram drugemu razredu občutno povečal. Kaj pa druge plati zrelosti, zrelost notranjega življenja mladostnikov, zrelost v razmišljanju, čustvene konstitucije in načina obnašanja? Skratka, kaj pa duša? Človek ni le iz mesa in krvi. Ali je bila kakšna pomembna sprememba v zrelosti tudi v tem človeškem vidiku? Tudi tukaj so učitelji opazili spremembe, toda v nasprotno smer. V poznih petdesetih letih je trajala nega mladih dlje časa. Dalj časa so potrebovali za učenje …

Po vsej zahodni Evropi so z obsežnimi reformami poskušali najti rešitev.

Individualizem in egalitarizem 1965

Za kaj so se ti mladi borili, kaj so hoteli? S čim niso bili zadovoljni? Kaj so hotele revolucije mladih v 1960-ih letih doseči? In kakšen je osnovni princip waldorfske šole od njene ustnovitve leta 1919? Če pogledamo moderno zgodovino dvajsetega stoletja, lahko jasno vidimo, da je bilo to stoletje masakrov in pobojev. In priča smo bili dvema svetovnima vojnama. To je bilo tudi stoletje boja za posameznika. Po trditvah zgodovinopisca Todorova je v prvi svetovni vojni na bojišču umrlo 8,5 milijonov mladih ljudi, 6 milijonov jih je ostalo brez udov, življenje pa je izgubilo 10 milijonov civilistov. Poleg tega jih je v Sovjetski zvezi 5 milijonov umrlo v civilni vojni in 6 milijonov zaradi stradanja. V drugi svetovni vojni je v Evropi umrlo 35 milijonov ljudi (25 milijonov teh v Sovjetski zvezi). Tisti, ki so preživeli, so se želeli osebno izraziti, vendar jim je to onemogočila beda, negotovost in vojna. V takih razmerah si ljudje želijo predvsem varnosti. Totalitarizem jim jo je ponujal, toda v mnogih delih Evrope mladim to ni zadoščalo. V fazi razvoja osebnosti ima človek potrebo po samoizražanju misli, čustev in dejanj. Duša je trodelna. Najprej je notranji zavestni prostor mišljenja. Potem je odnos med čustvi in čuti, kjer je tako harmonija kot neskladje. Tretje pa je področje volje z njenimi delovanji in dejanji.

Kadar je oseba deindividualizirana, postane del množice. In takrat množice vodijo misli, čustva in dejanja. Istočasno pa je razvoj človekove zavesti skozi čas dal človeku večje razumevanje samega sebe kot kdaj koli prej in zatorej več osebnostne svobode. Torej je totalitarizem odgovarjal mnogim, ne pa tudi mladim. Mnogo njih, ki so umrli ali so bili ubiti mladi, je videlo totalitarizem kot sistem, ki vzgaja egalitarizem kot nasprotje osebni samouresničitvi. Mladi 1960-ih let niso prenesli, da ‘jaz’ nadomesti ‘mi’. To so videli že leta 1922 v Musolinijevi Italiji in pri generalu Franku v Španiji, kakor tudi v risanki Jerryja Siegla in Joa Schusterja ‘Superman’, ki je prvič izšla v New Yorku leta 1933.

Viktor Frankl (v koncentracijskem taborišču v Theresielstadtu številka 119,104) je, tako kot njegova kolega Sigmund Freud in Alfred Adlej, živel na Dunaju.

Razumeli so bitko za osebnost, a so se v pogledu na to, kaj je tisto, kar ljudi motivira, razlikovali. Freud je govoril o volji, ki jo je potrebno zadovoljiti za doseganje užitka, Adler o volji za dosego moči, Frankl pa je verjel, da je volja do tega, da svojemu obstoju damo pomen, glavna sila motivacije. Napisal je znano knjigo o svojih izkušnjah iz vojne in o procesu dehumanizacije.

Ni lahko biti pristen posameznik, da bi lahko dal svetu in svojim tovarišem nekaj sebe. Za to potrebuješ dobro mero varnosti in samospoštovanja. Vedeti moraš, kdaj je potrebno reči ‘ne’. Biti moraš vzgojen tako, da trdno stojiš na obeh nogah. To je pravi pomen besede ‘pedagogika’.

Hannah Arendt ima mnogo dragocenih misli o namenu vzgoje. Najbolj znana je po svoji knjigi ‘Eichmann v Jeruzalemu’, kjer piše o vojnem sodišču. Večina ljudi, ki je zagrešila zločin nad človeštvom, se brani, da ni kriva. Svojo vlogo opisujejo kot le majhen vijak v veliki mašineriji. Trdijo, da so le opravljali svojo dolžnost do vodstva in da so le izvrševali ukaze drugih. Posledica deindividualizacije je, da lahko naredijo le malokaj drugega. Odgovornost razmišljanja, čutenja in delovanja so prevzele druge sile. Brez aktivnega duševnega življenja, ki se ves čas spreminja in teče, ne more biti vesti.

Poglejmo nazaj v leto 1919. Evropa je bila v ruševinah. Nemčijo je ohromila visoka inflacija, revščina je bila vse naokoli. Socialno in politično življenje je bilo kaotično. V istem času je bila ustanovljena prva waldorfska šola v Stuttgartu, da bi otrokom delavcev v tobačni tovarni ustvarila nove priložnosti. Rudolf Steiner je v nagovoru prvim staršem poudaril, da so motivi, ki stojijo za metodami, uporabljenimi tako za otroke kot mladostnike, dolgoročni, da je to vzgoja za 21. stoletje, kjer bomo morali razviti novo družbo, ki bo temeljila na sodelovanju med svobodnimi in kreativnimi posamezniki. Od vsega začetka je bilo stališče waldorfske šole, da naj bi imel vsak posameznik možnost razviti svojo osebnost, kolikor je mogoče neovirano in popolno. Učni načrt je bil ogrodje. Vsak posameznik je zelo pomemben.

O avtorju:
David Brierley ima štirideset let izkušenj v waldorfskem gibanju. Živi in dela na Norveškem, aktivno  si prizadeva, da so dijaki iz srednjih waldorfskih šol sprejeti neposredno na norveške univerze, in sicer na osnovi alternativnega evalvacijskega sistema, brez izpitov. Bil je prvi, ki je na Norveškem prevzel prvi letnik waldorfske srednje šole. Leta 1981 so ga prosili, da ustanovi univerzo za izobraževanje waldorfskih učiteljev. Danes je to neodvisna inštitucija, s finančno podporo države, ki omogoča diplomski in magistrski študij waldorfske pedagogike. David Breirley je danes predavatelj in rektor univerze. Predava povsod po svetu, od ZDA do Indije. Precejšen del časa preživi tudi pri nas v Ljubljani, kjer je gostujoči predavatelj. V okviru evropskega projekta pa raziskuje tudi temelje waldorfske pedagogike. Napisal je že nekaj knjig. Njegova knjiga ‘The Not Yet in the Now’ je naletela na velik odziv pri starših in študentih. Govori o vsakdanjem življenju waldorfskega učitelja. Ocena časnika Indian Times: ‘To je knjiga za vsakogar. Je polna humorja, razburljiva zgodba, predvsem pa nam daje vpogled v vsakdan waldorfskega učitelja. Končno si je nekdo upal pisati o filozofiji, ki postavi otroka v središče učnega načrta in učiteljeve pozornosti.’

Knjigo ‘The Not Yet in the Now’, ki je v angleškem jeziku, je mogoče naročiti po telefonu: 041 360 120. Cena je 20 € + poštnina.

prevod: Marina Nuvak

Vaš komentar