Jesen 2014,
letnik X, številka 3
David L. Brierley
Ne prenehamo se igrati zato, ker se staramo;
staramo se zato, ker se prenehamo igrati.
-George Bernard Shaw
Na igro mnogokrat gledamo kot na nekaj, kar je nasprotno od dela. Še vedno radi mislimo, da je igra nepomembna in brez pravega smisla, čeprav so v zadnjih petih letih raziskave pokazale prednosti igre v povezavi s čustvenim zadovoljstvom in intelektualnimi dosežki.
Na igro mnogokrat gledamo kot na nekaj, kar je nasprotno od dela. Še vedno radi mislimo, da je igra nepomembna in brez pravega smisla, čeprav so v zadnjih petih letih raziskave pokazale prednosti igre v povezavi s čustvenim zadovoljstvom in intelektualnimi dosežki.
V zadnjih nekaj letih so v Evropi vse večji poudarek dajali doseganju visoko kvalitetnega predšolskega in osnovnošolskega izobraževanja. Mnenja o tem, kakšne so posledice tega, pa so zelo različna. Na eni strani si mnogo vzgojiteljev in osnovnošolskih učiteljev prizadeva ustvariti bogato, čutno okolje tam, kjer je pomembna socialna povezanost. Na drugi strani pa so politiki, ki jih podpira manjšina ravnateljev, ki se zavzemajo za ‘hitreje, bolje’, in med katerimi vlada prepričanje, da je potrebno formalno učenje branja, pisanja in računanja uvesti že v vrtcih. Reforme so žal podpirale to idejo, kljub dejstvu, da obsežne raziskave kažejo , da je za zdrav razumski in socialni razvoj življenjskega pomena skrb in podpora igri brez pritiskov, še posebno do devetega leta starosti.
Tako Združeni narodi kot Evropska unija so pred nedavnim začeli razvijati politiko varovanja otrokove pravice do igre. Kot zgled lahko služi delo evropske komisije. 12. maja 2011 je evropski parlament sprejel resolucijo o zgodnjem izobraževanju z naslednjim sklepom: ‘Poleg izobraževanja pa imajo vsi otroci pravico do počitka, brezdelja in igre’. Toda motimo se, če mislimo, da je igra nekaj, kar pripada izključno zgodnjemu otroštvu.
Ni dvoma, da, tako v urbani moderni družbi kot v sodobnem izobraževalnem sistemu, obstaja pritisk na igro. Dejstvo je, da je povsod po Evropi vedno manj igralnih površin. In res je, da je vse več površin z določene oblike ‘vodenimi’ plezalnimi orodji in drsalnicami, toda pri igri gre bolj za raziskovanje okolja. ‘Zaključene, izdelane’ površine za rekreacijo ni mogoče obravnavati kot površine za prosto igro, kjer lahko otrok sprosti svojo domišljijo. Nekoč so se otroci preprosto igrali na ulicah.
Ena od posledic tega priporočila je ustanavljanje otroku prijaznih mest, kot je na primer Roterdam na Nizozemskem. Težava pa tiči predvsem v preveč zaščitniških starših, ki svet doživljajo kot grožnjo njihovim otrokom in jih imajo zato ves čas pod nadzorom ter jim preprečujejo na primer plezanje na drevesa.
V zadnjih letih so bile izpeljane obsežne raziskave o tem, kakšne so lahko posledice, če otroke v otroštvu prikrajšamo za igro, posebno v urbanih področjih ter pri socialno šibkih družinah. Hkrati so tudi otroci, vzgojeni v premožnih družinah, lahko preveč nadzirani in obremenjeni z različnimi dejavnostmi, kar lahko v kasnejših letih sproži enake simptome.
Za vsako obdobje otrokovega razvoja obstaja določena oblika igre. Vsaka se navezuje na in spodbuja njihovo fizično, intelektualno in socialno-emocionalno rast.
Če pa želimo raziskati vlogo igre v otrokovem življenju ter njen vpliv na njegov splošni razvoj, si moramo od bliže pogledati, kaj sploh igra je ter kako jo lahko vrtci in osnovne šole pomagajo podpreti.
Kaj je pravzaprav igra?
Psihološke raziskave so odkrile, da obstaja pri človeku pet osnovnih oblik igre. Te so: fizična igra, igra s predmeti, simbolna igra, igra s pretvarjanjem in igra s pravili.
Fizična igra
To igro je mogoče videti tudi pri živalih. Pri človeku zajema tekanje, skakanje, poskakovanje, plezanje in igro z žogo. Razvijati se začne v drugem letu otrokovega življenja. Med četrtim in petim letom zavzema do 20 % otrokovega časa. Pomembna je za razvoj fizičnega telesa ter koordinacijo med roko in očesom. Gradi tako moč kot vzdržljivost. Prevračanje (valjanje z drugimi), sledenje in lovljenje so na neki način agresivne aktivnosti. Vendar to ni agresija, saj je videti, da udeleženci v njej uživajo. Očitno je, da se pri tem oblikujejo navezanost in čustvene zveze. Izguba naravnega okolja in preveč poudarjanja skrbi za varnost pa, namesto v samo-usmerjanje, vodi v usmerjanje.
Na waldorfski šoli tega ne zanemarjamo. Vsi otroci morajo biti do devetega leta zmožni točno vreči žogo in jo tudi ujeti. To morajo narediti pravilno, najprej naravnost k drugi osebi, pozneje pa naj bi bili zmožni ujeti žogo, ki jo je vrgel nasprotni otrok, z obeh strani ter jo ujeti z levo ali desno roko. Poskakovanje je še ena dejavnost, ki jo vadijo na različnih stopnjah težavnosti. Dati in prejeti, ciljati …
Preberite več v tiskani izdaji.
prevod: Marina Nuvak