Zima 2011,
letnik VII, številka 4
Alja Tasi
Pedagog, ki zapornikom pripoveduje pravljice
Godi Keller zase pravi, da je kot krompir, ki se prileže k vsaki pedagoški dilemi. Švicar, ki je večino svojega delovnega veka preživel na Norveškem, je 30 let učil v waldorfski šoli. Svetuje tudi staršem, ki jim danes ni niti najmanj lahko. Recepta za vzgojo jim ne more dati, lahko le okrepi njihovo samozavest in jih spodbudi, da resnično prisluhnejo svojemu otroku. Pri 59 letih se je Keller lotil novega izziva: pomaga norveškim mladostnikom, ki so zašli na rob družbe. Tudi tako, da jim bere pravljice, saj brez ščepca magije preprosto ne gre.
Na kakšen način delate s problematičnimi mladostniki?
“Z ekipo strokovnjakov, ki niso vsi povezani z waldorfsko pedagogiko, skušamo pri mladih ljudeh vzbuditi občutek samospoštovanja. Začetek projekta je bil, ko je neki pek začel zaposlovati brezposelne mladostnike, ki so opustili šolanje. Danes zanje vodimo tečaje po vsej Norveški, več kot tisoč podjetnikov pa jim daje delo. Vsi ti mladi ljudje premorejo veščine, ki jih šola ni cenila, poleg tega so imeli težave tudi doma.”
Torej niso vsi ti mladi ljudje kriminalci?
“Nekateri so, spet drugi pa so za več let preprosto obležali doma na kavču. Nekateri tudi uživajo mamila. Nimamo programov za premagovanje odvisnosti, smo pa zelo strogi glede dela in discipline. Če dva dni zapored zamudiš na delo, izpadeš iz programa. Gre za vprašanje volje. Če sami nočejo spremeniti svojega življenja, potem jim ne moremo pomagati. Najprej obiskujejo tečaj, kjer ugotovijo, kaj so njihove sposobnosti in cilji. Nato jim predlagamo, kje bi uresničili svoje sanje. Ne pišemo jim prošenj za zaposlitev, to morajo storiti sami, jim pa pri tem pomagamo. Sledimo jim še nekaj let, da vidimo, če so res našli svojo pot.”
Kakšne so izkušnje?
“Zanimivo, ampak odkar se ukvarjam z ljudmi z roba družbe, s tako imenovanimi zgubami, me poslušajo celo politiki. Vsa vrata so zame nenadoma odprta. Preprosto, družba si ne more več privoščiti, da bi ustvarjala zgube. Je predrago.”
Veliko mladih ljudi je danes apatičnih, tudi če ne pridejo navzkriž z zakonom …
“To je res, ampak za apatijo vedno obstaja vzrok. Ne verjamem v lene otroke. Sem pa spoznal veliko otrok, ki so obupali, ker so naleteli na veliko zaprtih vrat. Najbolj plemenita naloga pedagoga je, da jim pomaga odpreti ta vrata. V vrtcih in v šolah, kjer delam, skušam preprečiti, da bi vzgajali zgube. Nekateri otroci izgubijo stik, ne morejo več slediti toku. Pri 13 letih ali že prej preprosto obupajo. Zapustijo šolo, postanejo apatični in težavni, v nevarnosti so, da začnejo uživati droge.”
Kako lahko pedagog to prepreči?
“Tako, da prepozna otrokovo stanje. To pa se ne bo zgodilo, če učitelji in starši ves čas razmišljajo samo o ocenah. Če je otrok slab v matematiki, potem ga slaba ocena ne bo motivirala. Dobil bo le potrdilo, da je neumen. Glavni vzrok, da nasprotujem ocenjevanju v šolah, je, da slaba ocena učenca zelo redko motivira. Biti uspešen v življenju ali v šoli sta dve različni stvari. Nista si nujno v nasprotju, ampak prva ima absolutno prednost. Da znamo živeti, moramo biti samozavestni, radovedni, odprti in radostni. In zanimivo, zelo dobro vemo, kako pri otroku razvijemo samozavest in kako jo zatremo. Če zaradi slabega uspeha pri določenem predmetu v šoli ubijemo otrokovo samozavest, je zame to zločin.”
Ampak tudi v waldorfski šoli poznate ocene?
“Morali smo skleniti kompromis. Prej pa je ta šola skoraj 90 let delovala brez ocen. Res je, otrok potrebuje povratno informacijo. Vendar danes v šolah ocene dajejo samo za rezultate. Nihče več ne upošteva otrokovega truda. S pedagoškega vidika je to katastrofa. V življenju je najpomembnejše, da se trudiš po svojih najboljših močeh, pa če dosežeš cilj ali ne. Učitelj pa bi moral otroku dati slabo oceno samo zato, ker nima rezultata. Tega v waldorfski šoli ne počnemo. Učencu rečem, vidim, da si naredil najbolje, kot zmoreš, in to je čudovito. To je največ, kar lahko storiš.”
In mu daste dobro oceno?
“V svoji učiteljski karieri sem dal veliko dobrih ocen učencem, ki so imeli pri določenem predmetu slabe rezultate. V procesu svojega razvoja pa so dosegli ogromno. Dobro oceno sem jim dal za motivacijo.”
Ampak vsem ne morete dati dobrih ocen …
“To je res. Če bi vsi imeli same petke, bi sistem razpadel. Zato potrebujemo tudi učence s trojkami ali dvojkami. Naš šolski sistem potrebuje zgube. In če jih ni, jih moramo ustvariti. V Nemčiji je znan primer učiteljice, ki je izgubila službo, ker so bili njeni učenci preveč uspešni. Delala je z vsakim otrokom posebej in ga popeljala na višji nivo, to pa je zapečatilo njeno učiteljsko kariero.”
Zakaj so jo odpustili?
“Uradna razlaga je bila, da moti šolski mir. Resnično, o tem so poročali vsi nemški mediji. Potem pa je primer utonil v pozabo. Ampak jaz se po 30 letih učiteljevanja še vedno ne morem sprijazniti s tem, da imamo sistem, ki ustvarja zgube. Ne potrebujemo jih, zato se trudim, da pri otrocih nikoli ne uničim samospoštovanja. To je prvi korak, v nadaljevanju pa mora pedagog odkriti, za kaj je otrok nadarjen. Poleg inteligence, kot jo po navadi pojmujemo, imamo tudi praktično, socialno, umetniško inteligenco, ali pa inteligenten odnos do narave, živali itd. Vse to je inteligenca, mi pa priznavamo samo logočno-matematično in morda jezikovno inteligenco.”
So bili zaradi tega nerazumljeni tudi norveški mladostniki, s katerimi delate?
“Da. Večina od njih slabo obvlada slovnico in matematiko, njihov največji problem pa je več ur mirno sedeti na stolu. Danes otroci v šoli preživijo še enkrat več časa, kot so ga tam preživeli njihovi starši. Zato uspevajo predvsem tisti, ki prenesejo dolgo sedenje. Večina mladostnikov, s katerimi zdaj delam, bi lahko premikala gore, tako močna telesa imajo. Kako naj ves dan sedijo v razredu?”
Kako vplivate na njihovo samozavest?
“Na različne načine. Delno s psihoterapevtskimi tehnikami. Dobro na njih vplivata tudi delo in občutek, da so nekomu potrebni. Vse skupaj pa je treba začiniti še z malce čarovnije.”
Čarovnije?
“Pripovedujem jim pravljice. To je najbolj neverjetno od vsega. Ko tem 25-letnikom pripovedujem pravljice, je v sobi takšna tišina, da bi lahko slišal šivanko, če bi padla na tla. Pogosto se jim orosijo oči. Še posebej ljudske pravljice, ki so stoletja prehajale z generacije na generacijo, so pravi biseri. V različnih deželah opisujejo različne pokrajine, imena junakov so različna, zlobneži so ponekod škrati, drugje čarovnice ali morda zmaji, ampak sporočilo je vedno enako globoko. Ena od pravljic, ki jih pripovedujem, govori o najmlajšem sinu, ki ga imajo vsi za bedaka. V bistvu pa je to fant, ki pozna življenje. Starejši bratje so dosegli vse, kar je družba od njih zahtevala. Končali so šolo in se zaposlili. Za pravljico so povsem nezanimivi, ker so zelo zgodaj začeli stagnirati. Najmlajši brat pa je drugačen: radoveden, samozavesten, povezan z naravo … Naivno se sooča s svetom, vedno prejme pomoč bitij narave in na koncu osvoji princesko in pol kraljestva. Neverjetno, kako se ti fantje identificirajo z njim. V njegovi življenjski zgodbi uzrejo sebe.”
Se nadaljuje.
Intervju je bil objavljen v
Primorskih novicah 10. 12. 2011