Celoten članek
Osnove antropozofije

Osnove antropozofije: Razvoj človeštva v sedmih kulturnih dobah prve poatlantske ere

Brane Žilavec

Razvoj človeštva v prvem velikem obdobju po koncu Atlantide je razdeljen na sedem kulturnih dob: stara indijska (7227 pr.n.št.), stara perzijska (5067 pr.n.št.), stara egipčanska (2907 pr.n.št.), starogrško-rimljanska (747 pr.n.št.), germansko-angleška (1413), rusko-slovanska (3573) in ameriška doba (5733-7893)

Prehod iz atlantske ere1 je opisan v jeziku prispodob v zgodbah vesoljnega potopa. V mnogih glavni lik reši majhno skupino ljudi skupaj z živalmi. Vendar pa najdemo v indijski verziji vesoljnega potopa zanimivo razliko. Indijski ep ‘Mahabharata pripoveduje, da neko jutro priplava k Manuju, ki se kopa, riba in govori z njim. Sam bog Brahma se skriva v obliki ribe, ki mu napove vesoljni potop, vendar mu obljubi, da bo rešen z ladjo, na katero se bo vkrcal, ko se prične potop. Manu skrbi za ribo, vse dokler ne prične poplavljati; nato se vkrca na ladjo skupaj s sedmimi Svetimi Rišiji, z modreci, ki imajo v lasti pristne svete spise. Manu vzame s seboj semena vsake rastline. Potem priplava na površje riba, priveže ladijsko vrv na svoj rog in odpluje v smeri gora. Ladja pristane na enem od najvišjih vrhov in po koncu potopa Manu ustvari novo človeštvo in ga vodi v skladu z božjimi zakoni.’2 

Kdo je bil ta Manu ali Noe v hebrejski verziji zgodbe? ‘Manu je bil vodja misterijskega centra na Atlantidi, ki je imel nalogo, da vzdržuje povezavo med ljudmi in vzvišenem duhovnim bitjem, ki je svojčas zapustil Zemljo skupaj s Soncem3 in ki ima namero, da se v teku prihodnjega razvoja spet poveže s človeštvom. Večina atlantidskih posvečencev ni bila sposobna direktnega stika s tem bitjem Sonca, temveč so ga videli le v zrcalnih podobah, v svetlobi Lune in odsevih planetov. Neposredna razodetja Sonca so bila prejeta le v krogu okoli velikega Manuja. Zato se je misterijski center Manuja, ki se je nahajal na vzhodni obali Atlantide na področju, kjer je današnja Irska, imenoval Orakelj Sonca oz. Kristusov orakelj. Drugi centri posvečenja so imeli enak odnos do sončevega oraklja, kot ga imajo planeti do Sonca. Vsak je imel svoj lastni odtenek, značaj in poslanstvo na temelju različnih sil in talentov skupin ljudi, ki so mu pripadali.’4 

V času atlantskega razvoja je prišlo v obstoj sedem podras: Rmoahali, Tlavatli, prvotni Tolteki, prvotni Turanci, prvotni Semiti, prvotni Akadijci in prvotni Mongoli. V različnih dobah dolge zgodovine Atlantide so se izbrane skupine teh ras preselile na druge kontinente. Poleg tega ‘so potomci mnogih zgodnjih ras nadaljevali s svojim obstojem med nami. Ljudstva južne Azije so preostanki prebivalstva starodavne Lemurije, katerih potomci se še vedno najdejo v notranjosti Avstralije. Preostanki četrte izvorne rase (Atlantidske) se najdejo v zahodni in severni Aziji in južni Evropi. To je prst, v katero so bile vsajene veje pete izvorne rase (Arijske). Vendar so vse te civilizacije vsrkale vase celo bolj starodavno civilizacijo. V Sibiriji, Skandinaviji, severni Rusiji in na Kitajskem so se nahajali celo preostanki hiperborejske civilizacije.’5

Poleg teh večjih preseljevanj ‘se je ločila od prebivalstva Atlantide majhna skupina. Njihova naloga je bila, da prenesejo novo civilizacijo v peto izvorno raso. Kraj, kjer je živela majhna kolonija tistih, ki so bili izbrani, bi se našel v današnji Angliji in Irski. V tistem času so tam živeli prvotni Semiti. Oni so bili prvi ljudje, ki so bili zmožni misliti z njihovim intelektom. Vse ideje Atlantidijcev so bile še vedno v obliki podob. Zaokrožena oblika čela – oblikovanje dela možganov, od katerega je odvisna misel – se najprej pojavi pri ljudstvu prvotnih Semitov, ki nikakor niso bili podobni današnji semitski rasi. Ti prvotni semitski ljudje, za katere lahko rečemo, da so odkrili mišljenje, so potovali skozi Evropo v Azijo in tam osnovali civilizacijo.’6

‘Iz tega majhnega števila ljudi, ki so se zbrali okoli Manuja, je izšlo vse, kar predstavlja resnične zasnove napredovanja pete izvorne rase vse do današnjega dne. Zaradi tega razloga se pretakajo skozi celoten razvoj naše pete izvorne rase dve značilnosti. Ena je svojska tistim ljudem, ki so navdihnjeni z višjimi idejami in ki se smatrajo kot otroci božanske univerzalne moči; druga značilnost pripada tistim, ki uporabijo vse v korist osebnim interesom in egoizmu.

Majhna skupina privržencev je ostala zbrana okoli Manuja, vse dokler ni bila zadosti okrepljena, da je lahko delovala v novem duhu in dokler niso bili njeni člani sposobni iti v svet in prinesti ta nov duh ostalemu človeštvu, ki je preostalo iz zgodnejših ras. Jasno je, da je ta nov duh prevzel različen značaj med raznovrstnimi narodi v skladu s tem, kar so sami razvili na različnih področjih. Zapuščina starih značilnosti se je spojila s tem, kar so prinašali glasniki Manuja v razne dele sveta. Na ta način je prišla v obstoj raznolikost novih kultur in civilizacij.’7 

Potemtakem so se začetni impulzi za razvoj poatlantskih dob ‘razširili radialno iz točke v srednji Aziji, nekje v sosedstvu puščave Gobi. To je bila predvsem duhovniška kultura, ki je pripravljala raso visokega duhovnega razvoja, da prepoji kaos narodov z razpošiljanjem kolonij iz katerih bodo nastale nove civilizacije.’8

Starodavna Indija

Čeprav je Steiner v nekaterih opisih poatlantskega razvoja uporabljal izraze izvorna rasa in podrasa, se moramo zavedati, da ‘se je v teku velikih preseljevanj vse, kar je prišlo v obstoj na Atlantidi, pomešalo in spojilo skupaj. Iz tega sledi, da v poatlantskih dobah ne bi smeli več govoriti o rasah, temveč o civilizacijah oz. kulturah – izmed katerih je prva stara indijska kultura. Izredna mešanica narodov je bila rešena po propadu Atlantide in se je zbrala v prvotni Indiji. Ljudje, ki so tam živeli, so še vedno imeli najglobje, neustavljivo hrepenenje po duhovnem svetu na osnovi védenja, da so bili rojeni iz njega in da so ga sedaj izgubili. Tja je veliki posvečenec sončevega oraklja poslal sedem Svetih Rišijev. Človek stare Indije je na osnovi hrepenenja polnega bolečine vztrajal, da je čutni svet neresničen in da je duhovni svet, iz katerega je izšel, edini resnični svet.

V drugi poatlantski dobi, v stari perzijski dobi, je prevladovalo drugačno razpoloženje duše. Ljudje Zaratustre9 so začeli spoznavati, kako je ta čudoviti svet zgrajen v skladu z zakoni popolne harmonije. Ljudem Indije je bilo vse okoli njih maja, velika iluzija; samo duhovni svet je bil pravi in vreden cilj prizadevanja. Takšen odnos duše ni mogel obvladati fizičnega sveta. To je postalo prvič možno s kulturo, ki jo je ustoličil Zaratustra, veliki učenec mogočnega posvečenca Oraklja Sonca (Manuja). Zaratustra je vedel in je učil, da svet zunaj ni maja, temveč izraz božanske-duhovne resničnosti. To, kar na ta način obstaja v ozadju čutnega sveta, se mora razkriti in cilj Zaratustre je bil, da odkrije duh v materialnem svetu. To je bilo njegovo poslanstvo.

Starodavna Perzija

V tretji dobi najdemo narode Egipta, Kaldeje, Babilonije in Asirije, iz katerih se je postopoma razvila semitsko-judovska civilizacija10. V tem obdobju je človek že oblikoval tesno povezavo s fizičnim svetom. Ko je vzdignil svoje oči do ‘besedila’ zvezd na nebesnem svodu, so se mu razkrivala modrost in dejanja bogov, ki si jih je prizadeval dognati in razumeti. Čudovito poznavanje zvezdnega neba, ki so ga posedovali kaldejski duhovniki, nas spominja na ta prizadevanja.

Četrta kultura je kultura Grčije in Rima; ta vodi človeka naravnost dol na fizični nivo. Človek je tedaj razvil takšno ljubezen do tega sveta, da je docela pozabil na svoje poreklo. On ni več razumel duhovnega sveta. To je jasno nakazano v izjavi grškega heroja Ahila: ‘Bolje je biti berač v gornjem svetu kot kralj v svetu senc.’ Čudovito kiparstvo Grčije in državljanstvo Rima sta znamenji te četrte kulturne dobe. 

Peta kulturna doba je naša lastna. Materializem in veleblagovnica ji nedvomno dajeta značilen pečat.’11 Toda poleg moderne znanosti in obilnih plodov tehnološkega napredka obstaja tudi preporod zanimanja za duhovnost. ‘Skozi celotno peto dobo se bo nadaljevalo pritekanje znanja o nadčutnih svetovih v zavest ljudi in v času, ko se prične šesta doba, bo za človeštvo možno, da zopet doseže na višjem nivoju znanje, ki ga je imelo v prvotnih dobah s pomočjo zamegljenega in sanjam podobnega nadčutnega videnja. Vendar bo imelo to obnovljeno znanje precej drugačno obliko od starega. To, kar je v davnih časih duša vedela o višjih svetovih, še ni bilo prežeto z njenimi lastnimi človeškimi silami razumevanja in občutij. To, kar je prišlo do nje, je bilo v soglasju s samim seboj – je bilo ‘dano’ kot neke vrste duhovnega navdiha.

Starodavni Egipt

V prihodnosti človek ne bo samo sprejemal te vrste ‘inspiracij’, temveč jih bo popolnoma razumel, občutil kot njegove lastne, kot pravi izraz njegovega najglobljega bitja. Ko bo prišlo k njemu duhovno znanje, ki se nanaša na bitja in dogajanja, bo njegov lastni razum ugotovil, da je resnično in pravilno ter ga bo na ta način potrdil. Oziroma, če pride v duhovnem znanju na plan določena moralna smernica ali princip, si bo rekel: ‘Moje občutje o tem je upravičeno le, če uvedem v moje ravnanje posledice tega spoznanja.’ Za časa šeste dobe bi moralo biti doseženo to razpoloženje in nagnjenje duše v dovolj velikem številu ljudi.’12 

Poleg tega bodo morali ljudje v šesti kulturni dobi ‘nadomestiti krvno sorodstvo s sorodstvom duha samega – s sorodstvom v duhu. Nesebično mišljenje bo razvilo nagnjenost k premagovanju egoizma, toda na tak način, da se obdrži ravnovesje med sebičnostjo in nesebičnostjo. Človek šeste podrase se ne bo niti izgubil v tem, kar je zunaj, niti se ne bo zaprl v tem, kar je znotraj njega.

Sedma podrasa bo na zunaj uresničila prezgodaj in premočno to, kar izhaja iz duha samega. S to raso bo prišla v obstoj neke vrste prerazvitost. Takrat bo človek izlil ven to, kar ima sedaj znotraj sebe: njegov egoizem. Po drugi strani bodo člani šeste podrase držali ravnotežje.’13

Starodavna Grčija

Na tem mestu je treba opozoriti na dve dejstvi kulturnega razvoja, ki lahko povzročita zmedo. Najprej je treba vedeti, da vsaka nova kultura, ko je enkrat vzpostavljena, nadaljuje s svojim obstojem tudi potem, ko se vodilni evolucijski impulz preseli na druge narode. To pomeni, da je stara indijska kultura obstajala tisočletja vzporedno z staro perzijsko, staro egipčansko in grško-rimsko dobo. Celo dandanes lahko naletimo na močne vplive prvotne indijske kulture v mnogih predelih Indije. In to drži tudi za kasnejše kulture.

Poleg tega imamo primere, ko stara kultura skuša prevladati nad novo kulturo, čeprav je njen čas minil. Značilen primer je stara Perzija: čeprav je vrhunec njihovega kulturnega vpliva potekel okoli leta 3000 pr.n.št., so ustvarili veliki imperij ravno ob začetku četrte kulturne dobe. Tega je uspel premagati šele Aleksander Veliki – to je posvečeni predstavnik četrte kulturne dobe.

Starodavni Rim

Sedaj se bomo osredotočili na nekaj ključnih lastnosti, ki so v procesu razvoja v prvi poatlantski eri. Med njimi je ‘razvoj obrti oz. razvoj veščin in spretnosti. Pred tem so Atlantidijci živeli precej drugače. Takrat niso obstajali izumi in odkritja v današnjem smislu besede. Ljudje so delovali na popolnoma drugačen način. Njihovi postopki in veščine so bile precej drugačne. To, kar imenujemo inženirstvo in ročna spretnost v današnjem pomenu besed, se je razvilo šele v naši peti izvorni rasi. Najbolj pomembno odkritje je bilo odkritje ognja. Povsem jasno vam mora biti, koliko od našega zelo razširjenega inženirstva, industrije in obrti je odvisno od ognja. Brez ognja ne bi bilo možno razviti ničesar od sodobnega inženirstva. Zato lahko rečemo, da je bilo odkritje ognja osnovno odkritje, ki je dalo impulz za vsa ostala odkritja.’14 

V času Atlantide je še vedno prevladovalo ‘bolj instinktivno mišljenje, ki je bilo povezano z življenjsko silo. Duh Atlantidijca je bil še vedno sposoben obvladovanja žive narave; duh pete izvorne rase lahko nadzira brezživljensko naravo – prikrite sile, ki počivajo v kamnu oz. mineralih. Človek pete izvorne rase si mora prizadevati za svoj razvoj na fizičnem nivoju; on je priklenjen k anorganskim silam.’15

Prehod od instinktivnega obvladovanja narave do uporabe fizičnih veščin lahko vidimo tudi v razvoju kmetijstva v prvi poatlantski eri. V prvem kulturnem obdobju ‘se zdi, da kmetijstvo ni igralo nobene vloge v življenju starodavnih Indijcev. Seveda ni bilo niti velike potrebe po njej, saj so jim njihove psihične sposobnosti dale tako globoke uvide v svet narave, da se bili sposobni preskrbeti vsa živila, ki so jih potrebovali, s pomočjo nabiranja zelišč, zelenjave in sadja.’16

V primerjavi s tem so imeli Perzijci in sorodne rase drugačno nalogo. ‘V njihovem hrepenenju in nagnjenjih se niso obračali le proti nadčutnemu; oni so bili prilagojeni zlasti za fizično-čutni svet. Ljudje so vzljubili Zemljo. Cenili so to, kar je lahko človek osvojil na Zemlji in kar je lahko pridobil preko njenih sil.’17 Med temi zakladi so bili tudi plodovi obdelovanja Zemlje.

Poljedelstvo ni prišlo v obstoj tako, kot si to zamišljajo moderni zgodovinarji. Ko je druga skupina kolonistov iz Manujevega centra v srednji Aziji prispela v t.i. rodovitni polmesec, so ‘prišli v stik s preostanki atlantidske civilizacije – dejansko s četrto podraso turanskega prebivalstva – ki se je ukvarjala s kmetijstvom. Rezultat je bila čudna mešanica. S pomočjo energičnega napora se je rasna skupina kolonistov ‚cepila‘ na nekdanje turanske ljudi, ki so v pred tem prakticirali magijo. Tu so delovali prvi posvečenci Zaratustre, ki so bili osredotočeni na uporabo zunanjih dosežkov iz obdobja magije v korist novi civilizaciji. Rezultat tega je bil občudovanja vreden razvoj kmetijstva in vinogradništva. Te dejavnosti so predstavljale novo obliko preporoda starodavnih magičnih dosežkov’18 na področju kmetijstva v času Atlantide.19

Tu imamo primer ponavljanja določenega dosežka človeštva v naslednjem obdobju razvoja na drugem nivoju. Medtem ko so Atlantidijci in preostanki atlantidskih ras, ki so se preselili na druge kontinente, še vedno izvajali kmetijska opravila s pomočjo magičnih psihičnih moči, so bili Perzijci prvi, ki so začeli s fizičnim obdelovanjem zemlje. Zatorej ni presenetljivo, da se v starem perzijskem dokumentu Avesti imenuje Zaratustra ‚prvi orač tal‘.20

Po tej dobi se razvoj kmetijstva preseli ‘na Bližnji vzhod: v Egipt, k Babiloncem, Asircem in Kaldejcem, tem prednikom Arabcev. Tam je bila razvita tretja podrasa, ki si je prizadevala, da pripelje oba področja – notranjo naravo človeka in zunanji svet – v medsebojno ravnovesje. Kjerkoli iščemo osnovno pojmovanje sveta, ki ga je gojila ta tretja podrasa, bomo povsod odkrili poudarjeno zavedanje med človeškim delom in silami narave. To je bistvena razlika v primerjavi s perzijsko podraso. Kar se je razvilo kot perzijska religija je bilo v glavnem zgrajeno na človeški moralnosti in marljivosti. 

V tretji podrasi se je razvila zavest, da človek ne obvlada narave le s pomočjo telesne moči in moralnega obnašanja, temveč najbolje od vsega s pomočjo znanja. V tistih pokrajinah kot so Egipt in Kaldeja, kjer se je prizadevalo za izboljšanje kmetijstva, se je razvilo usklajevanje tega, kar se je izvajalo s pomočjo človeškega dela, z nebeško-duhovnimi silami. V teh krajih se je razvilo poznavanje meteorološkega okolja in nebesnih teles. Moč za delo se je iskalo v poznavanju narave. Zato se je zgodilo, da je človek usmeril svoj pogled k zvezdam; preko astronomije je bila ustvarjena povezava s človeštvom na Zemlji. Poreklo človeka se je iskalo v zvezdah. Tako imamo v tem oziru prvič opravka z znanostjo’21 – oziroma lahko celo rečemo – z zgodovinskim predhodnikom sedanjega biodinamičnega kmetijstva.

Tu vidimo en primer principa obrnjene ponovitve. Če pogledamo shemo sedmih kulturnih dob, lahko vidimo, da vzpenjajoče se dobe na desni strani odsevajo spuščajoče se dobe na levi strani. To pomeni, da v določenem obsegu ‘tretja doba ponovno oživi v peti dobi, vendar tako, da je prežeta v dušah ljudi z novimi sposobnostmi in vrednotami, ki so bile pridobljene v četrti,’22 osrednji dobi poatlantske ere. Na podoben način ‘bo šesta doba vzpostavila odnos z drugo in sedma s prvo – s staro indijsko dobo. Na ta način bo v sedmi dobi ponujena možnost, da bo v človeških dušah ponovno zaživela vsa čudovita modrost, ki so jo razglašali veliki učitelji stare Indije. In tedaj bo bila to zares njihova lastna modrost – resnica, ki jo bodo živeli.’23

Vse to je treba vstaviti v večjo evolucijsko perspektivo. Od začetka današnje ere ‘se je v vsaki kulturni dobi oblikoval – čeprav to velja le na splošno – določeni član človeka. Potemtakem lahko rečemo: če ljudje dovolijo, da deluje na njih vse, kar lahko podari naša civilizacijska doba, potem so v našem času zlasti pozvani, da razvijejo to, kar imenujemo v našem duhovno-znanstvenem gibanju duša zavesti oz. duhovna duša; medtem ko je v času grško-latinske dobe prevladoval razvoj intelektualne duše oz. duše razuma; za časa egiptovsko-kaldejske-babilonske dobe duša občutkov; v teku stare perzijske dobe čuteče telo oz. astralno telo; in v stari indijski dobi to, kar imenujemo življenjsko telo oz. eterično telo. Ti raznovrstni člani človeške narave so prispeli do njihovega ustreznega razvoja v povezavi s posameznimi človeškimi dušami, ki so izkusile te kulturne dobe v eni ali v večini primerov v nekoliko inkarnacij. In v tisti dobi, ki bo sledila naši lastni kot šesta poatlantska doba, se bo predvsem razvil tisti član, katerega značaj opisujemo kot duh sam oz. Manas; in v zadnji, sedmi poatlantski dobi duh življenja oz. Budhi; medtem ko bo duhovni človek oz. Atman24 bil razvit šele v zelo oddaljeni prihodnosti’25 zemeljskega razvoja. 

Sedaj se lahko nekdo očitno vpraša: ‘Kako se lahko zgodi, da je človek že razvil eterično telo na Starem Soncu in da se mora nato poseben razvoj istega telesa dogajati v teku stare indijske dobe? Brez dvoma je bilo izvedeno pripravljalno delo na eteričnemu telesu v obdobju Starega Sonca; ko je človek prišel na Zemljo, je že posedoval eterično telo. Ampak to telo se lahko sedaj oblikuje bolj natančno; lahko se ga prenovi s pomočjo kasnejših članov, ki jih je človek razvil. Zato je jasno, da je človekovo eterično telo na relativno visoki stopnji, ko se inkarnira v telo starega Indijca, vendar pa v tej poatlantski dobi deluje človek na svojem eteričnem telesu z egom, ki ga je pridobil; z vsem, kar je človek v vmesnem času pridobil zase, predeluje eterično telo in ga prečiščuje. In v bistvu se v naši poatlantski eri dogaja prečiščevanje različnih teles človeške narave.’26

Pomen teh ponavljanj postane bolj jasen, ko spoznamo, da je razvoj vseh članov človeka ‘v bistvu povezan s postopno inkarnacijo človekovega ega. Kajti to utelešanje človekovega ega v človeško naravo je pravo poslanstvo zemeljske evolucije.’27 Zaradi tega razloga ‘se je morala najprej razviti uporaba misli, kar je značilnost ljudi naše pete izvorne rase. Natanko naša izvorna rasa je tista, ki počasi in postopoma vodi sposobnost mišljenja k stanju zrelosti. V njegovem mišljenju se človek odloči o nečem in potem to izpelje kot posledico njegovega lastnega premisleka. Ta sposobnost je bila med Atlantidijci zgolj v pripravi. To, kar je pritekalo do njih, niso bile njihove lastne misli, temveč misli bitij višje vrste, ki so vplivale na njihovo voljo. Na ta način je bila njihova volja, tako rekoč, vodena od zunaj.’28

Moderna doba

S ciljem, da se človeštvo osvobodi takšne direktne kontrole ‘je bila naloga Manuja, da pripravi bodočnost in da izšola majhno skupino ljudi na tak način, da se lahko ohranijo kot seme in klica prihodnjega človeštva. Manu je izvršil to nalogo tako, da je vsadil v tiste duše, ki so bile primerne za to, silo, ki ima odločilni vpliv na razvoj človeka v poatlantski eri: moč mišljenja. Veličina lemurijskega človeštva pripada razvitju instinktov; veličina Atlantidijcev je bila izobrazba spomina; v poatlantski eri bo lahko človek postal neodvisna osebnost in dosegel svobodo s pomočjo sile mišljenja. Samo ime Manu izraža to: v Sanskrtu pomeni nosilec misli.’29 

Vse to je v skladu z ‘bistveno nalogo poatlantskega človeštva, da razvije tiste sposobnosti duše, ki se jih lahko pridobi preko prebujenih sil mišljenja in razuma ter občutij, sil, ki niso spodbujane direktno s strani duhovnega sveta, temveč nastanejo iz dejstva, da človek opazuje čutni svet, si utre življenjsko pot v njemu in deluje nanj. Osvojitev fizičnega sveta s pomočjo lastnih človeških sposobnosti se mora torej smatrati kot poslanstvo’30 celotne poatlantske ere. Ali z besedami Zaratustre: ‘Poziv ni samo k mističnemu poglabljanju v svojo notranjost in k sanjanju, temveč k življenju v svetu, ki brezplačno oskrbuje vse, kar je potrebno – človekovo poslanstvo se nahaja v umetnosti kmetijstva in v napredovanju civilizacije.’31

Sposobnost mišljenja je odločilna za naš nadaljnji razvoj, zato ker nam omogoča, da razvijemo – brez kakršnekoli zunanje ali notranje prisile – to, kar je Steiner v njegovi Filozofiji svobode poimenoval ‘moralne imaginacije’. To pomeni, da se lahko le na osnovi razumevanja svobodno odločimo, katere vrste moralnih vrednost bodo vodile naša dejanja. Zaradi tega razloga lahko že sedaj opazimo v svetu okoli nas prve znake pojavljanja dveh prihodnjih ‘ras’ človeštva – sebične in nesebične ‚rase‘ – ki bodo prišle v obstoj v šesti (slovanski) in sedmi (ameriški) kulturni dobi. Eno ‚raso‘ bodo sestavljali tisti, ki vlagajo vse njihovo pridobljeno znanje in sposobnosti v služenje njihovim osebnim interesom in ki se bodo posledično z vsemi sredstvi borili drug proti drugemu. Drugo ‚raso‘ bodo sestavljali svobodni posamezniki, ki bodo tvorili nove skupnosti na osnovi duhovnega sorodstva, medsebojnega razumevanja in nesebičnega delovanja v korist vsega človeštva.

Opombe:
1 Osnovni opis Atlantske ere je na voljo v članku Narava človeškega življenja na Atlantidi in vzroki za njen propad, Svitanje, Pomlad 2018.
2, 4, 29 Emil Bock, Genesis – Creation and the Patriarchs
3 To se nanaša na ločitev Sonca od Zemlje (ki je še vedno vsebovala Luno), ki se je dogodila v hiperborejski eri. Glej članek O poreklu nebesnih teles v našem solarnem sistemu, Svitanje, Poletje 2017.
5, 8, 18 Steiner, The Migrations of the Races, Berlin, 1904
6, 21 Steiner, Foundations of Esotericism, Berlin, 5.11.1905
7, 28 Steiner, Cosmic Memory
9 Zaratustra, ki je bil začetnik stare perzijske kulture okoli leta 5000 pr.n.št. ni tisti Zaratustra, katerega obstoj v šestem ali petem stoletju pr.n.št. priznavajo moderni zgodovinarji.
10 Čeprav je judovski kulturni tok plod tretje dobe, le-ta predstavlja impulz za razvoj grško-rimske kulturne dobe (vir: Berlin, 26.10.1905). To je primer pravila, da se priprave za naslednjo dobo vedno dogodijo v prejšnji dobi s pomočjo izbrane skupine ljudi, ki razvijejo določeno lastnost, ki bo prevladovala v naslednji dobi. V primeru Judov je to sposobnost intelektualnega mišljenja na račun zatrte sposobnosti podedovane jasnovidnosti.
11 Steiner, Rosicrucian Esotericism, Budapest, 9.06.1909
12, 17, 22, 23, 30 Steiner, Occult Science
13 Steiner, Foundations of Esotericism, Berlin, 31.10.1905
14, 15 Steiner, Greek and Germanic Mythology in the Light of Esotericism, Berlin, 7.10.1904
16, 20 Hilmar Moore, Rudolf Steiner’s Contribution to the History and Practice of Agricultural Education
19 Glavni dosežki Atlantidijcev na področju poljedelstva so opisani v članku, ki je naveden v opombi 1.
24 Osnovni opis teh višjih članov je na voljo v članku Devet članov celovitega človeškega bitja, Svitanje, Zima 2016
25, 26, 27 Steiner, Cosmic Ego and Human Ego, Munich, 9.01.1912
31 Steiner, Turning Points in Spiritual History, Berlin, 19.01.1911

Vaš komentar