Zima 2011,
letnik VII, številka 4
Mario Čuletić
Ob 150. obletnici rojstva Rudolfa Steinerja
Po vsem svetu se preko mnogih razstav, simpozijev, retrospektiv, monografij skozi celo leto 2011 obeležuje 150 letnica rojstva človeka, ki je s svojim delovanjem zapustil neizbrisno sled na različnih področjih človeškega življenja in hkrati dal hvalevredno pobudo za njihov razvoj.
Govorim namreč o dr. Rudolfu Steinerju – znanstveniku, pedagogu, družbenem reformatorju, ki se je rodil leta 1861 v medžimurskem mestecu Donji Kraljevac. Steiner je tam bival le eno leto in pol, pa vendar je imelo njegovo rojstno mesto pomembno vlogo zanj, in sicer kot simbol povezovanja vzhoda in zahoda. Gledano s tega vidika, bi lahko rekli, da je Donji Kraljevac v veliki meri zaznamoval lik Rudolfa Steinerja. Kajti tisto, kar v glavnem orisuje Steinerjev duh, je prav univerzalnost, altruizem in kozmopolitizem. To pa je hkrati tudi razlog, zakaj se njegova duhovna zapuščina uporablja, proučuje in razgrajuje vse od Severne in Južne Amerike, pa do daljne Japonske.
Steinerjeva življenjska pot je usodno vezana na Avstrijo, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost, na Nemčijo, v kateri je najboljša leta svojega življenja posvetil med drugim proučevanju filozofskih del klasičnega nemškega idealizma in Goethejevih naravoznanstvenih del, ter na Švico, kjer je svoje zamisli mogočno inkarniral v stavbi prvega Goetheanuma, edinstveni arhitektonski zgradbi, ki je zaradi podtaknjenega požara na silvestrovo 1922 zgorela. Drugi zgradbi, ki je bila na istem mestu, kjer je zgorel prvi Goetheanum, zgrajeni iz betona, so dodelili status zaščitene stavbe, švicarskega nacionalnega spomenika, ki ga vsako leto obišče več sto tisoč obiskovalcev. Umetniški kritik Michael Brennan je drugi Goetheanum imenoval resnično remek delo ekspresionistične arhitekture XX. stoletja. S svojo umetniško tenkočutnostjo in živimi mislimi je Steiner navdihnil umetnike, kot so: P.Mondriana, W. Kandinski, J. Boys, C. Morgenstern, A.Belog, E. Schure, V. Nazor in mnoge druge.
V tem času vsesplošne moralne, gospodarske in družbene krize doživlja Steinerjev opus preporod. On je že pred sto leti razmišljal in se ukvarjal z danes perečimi vprašanji, kot so etično gospodarstvo, socialna odgovornost, ekološko kmetijstvo, interdisciplinarni pristop k človeku. Njegovo duhovno-znanstveno razumevanje človeka in sveta se dolgo vrsto let uspešno dokazuje v praksi preko uporabe komplementarnih metod v medicini in bančništvu. S tem, ko je svoje življenje posvetil gradnji sodobne duhovne znanosti – antropozofiji, je Rudolf Steiner utrl pot premoščanju danes vse bolj izraženega jaza, med telesom in duhom, med vidnim in nevidnim. Prav na tej točki se začne Steinerjeva percepcija polarizacije, ki ga spremlja do danes, in ki se jasno izraža v izjavi ameriškega pisca Russella Wheelerja Davenporta, ki je v svoji knjigi The Dignity of Man (1955)zapisal, da je ena intelektualnih kuriozitet 20.stoletja ta, da se je zdelo akademski srenji primerno zaključiti, da Steinerjeva dela niso dokazana in niti ne pomembna. Toda kdor se potrudi in odprtega duha proučuje njegova obsežna dela (več kot sto publikacij), se bo znašel v družbi enega največjih mislecev vseh časov, katerega poznavanje moderne znanosti je občudovanja vredno, kakor je tudi presenetljivo njegovo vedenje o znanosti starega veka. Steiner ni nič bolj mistik kot Albert Einstein; bil je predvsem znanstvenik, vendar takšen, ki je imel pogum, da spoznava skrivnosti življenja. Podobno stališče je imel hrvaški filozof Marijan Cipra ob pisanju svoje doktorske disertacije na temo Metamorfoze metafizike, ki jo mnogi smatrajo za eno najbolj pomembnih del hrvaške filozofije 20. stoletja. Navdihnjen od antropozofije Rudolfa Steinerja pravi da … – je prava znanost lahko le tista, ki je ‘pomirila misel z resnico’, ki je znanje in bitje poistovetila ter tako dosegla modrost – sofia – to pa lahko, na osnovi antropofanije, le antropozofija ali duhovna znanost. Očitno obstaja dovolj razlogov, da resno upoštevamo Steinerjevo intelektualno jasnovidnost, s pomočjo katere si je upal premikati meje spoznanj, ko je menil, da človekovi duhovno-duševni potenciali presegajo kantovske togo postavljene in utečene meje spoznanja.
Prevedla: Marina Nuvak