Pomlad 2012,
letnik VIII, številka 1
Rudolf Steiner
Uvod
Od začetka zadnje globalne finančno-gospodarske krize v letu 2008 se pojavlja čedalje več kritikov prevladujočega ekonomskega modela, kapitalizma. Med temi kritiki je na primer tudi slovenski filozof Slavoj Žižek. Zanimivo je, da čeprav kritiki prihajajo iz raznovrstnih ekonomskih, kulturnih, ideoloških (tako levih kot desnih) in socioloških ozadij, obstaja med njimi kar nekaj podobnosti. Prva je ta, da se sedanja kriza enači s padcem berlinskega zidu in s tem povezanega propada komunističnega družbenega modela. Seveda v sedanjem primeru se govori o začetku propada kapitalizma.
Druga podobnost je ta, da se tovrstni kritiki strinjajo, da potrebujemo nekaj novega – uporablja se celo izraz »tretja pot«. Kaj več od njih niti ne moremo pričakovati, kajti njihova zadnja podobnost je v tem, da jim pravzaprav primanjkuje pravih idej, kaj naj bi nadomestilo kapitalizem po njegovem propadu.
George Soros, eden med tistimi, ki so prišli do velikanskega bogastva s pomočjo finančnih špekulacij na svetovnih borzah, povzema današnjo dilemo: »Propad sovjetskega sistema je bil precej izjemen dogodek in mi v razvitem svetu trenutno doživljamo nekaj podobnega, ne da bi se popolnoma zavedali, kaj se dogaja.«1
Vendar tisti, ki so seznanjeni z Steinerjevimi razlagami družbenega organizma, vedo, kaj se dogaja in se tudi zavedajo, da so bili glavni principi tako imenovane »tretje poti« podani človeštvu že leta 1919, ko je bila izdana Steinerjeva knjiga Tridelna država.2 V zadnjem letu pred in takoj po koncu prve svetovne vojne je v Nemčiji obstajalo močno gibanje za tridelnost družbenega organizma. Steinerjeva knjiga je celo postala bestseller, saj je bila prodana v več kot 80.000 izvodih. Ker je to zgodovinsko dejstvo prešlo v nekakšno kolektivno pozabo, se tukaj predstavlja nekaj najbolj osnovnih značilnosti tridelne družbene ureditve, ki so bile podane v tej knjigi.
Poznavanje le-teh ni koristno samo za tiste, ki želijo razumeti, kako bi bilo najbolje preobraziti sedanjo ureditev na nivoju države. Kajti podjetje ali šola ali društvo oziroma zveza so prav tako družbeni organizmi, kot je to država. Razlika je le v velikosti in v oblikah institucionalnega sodelovanja, medtem ko so tridelni principi sodelovanja na treh različnih področjih človeške skupnosti v vseh teh primerih enaki.
Brane Žilavec
Trije ideali moderne družbe: Svoboda, enakost, bratstvo
Ob koncu osemnajstega stoletja je – v povsem drugačnih pogojih, kot so ti, v katerih živimo danes – iz globine človeške narave zrasla potreba po novi družbeni ureditvi. Moto tega klica po prenovi družbe je bil izražen v treh besedah: svoboda, enakost, bratstvo. Nekdo, ki brez predsodkov in zdravorazumsko raziskuje človeški razvoj, bo zlahka razumel, kaj tiči za tem klicem. Toda v devetnajstem stoletju so se nekateri veliki misleci zelo trudili pokazati, da je ideale bratstva, enakosti in svobode znotraj enotnega družbenega organizma nemogoče uresničiti. Verjeli so, da bi bili ti trije impulzi neizogibno v nasprotju drug z drugim. Dokazano je bilo na primer, da bi uresničenje enakosti onemogočilo osebno svobodo. Človek se lahko le strinja s tistimi, ki so izpostavili to protislovje – in vendar nas hkrati naša človeška tenkočutnost vodi v naklonjenost do vsakega od teh idealov!
Do tega protislovja pride zaradi dejstva, da pride pravi družbeni pomen teh treh idealov do svojega izraza šele, ko razumemo potrebo po tridelni strukturi družbenega organizma. Trije ‘tokovi’ družbe ne bi smeli biti skrpani skupaj in centralizirani v abstraktnem parlamentarnem zakonu ali kakšni drugi teoretični obliki, temveč bi morali biti živa realnost. Vsak od treh tokov bi moral biti neodvisen, osredotočen znotraj sebe; in le preko dinamike njihovega ločenega, pa vendar skupnega delovanja, se lahko uresniči enotnost družbenega organizma. Kar se zdi paradoksalno, tako postane živo soglasje. Ljudje bodo pravo naravo družbenega organizma dojeli šele, ko bodo zmožni zaznati, kako lahko le-ta preko žive, tridelne strukture uresniči bratstvo, enakost in svobodo.
Potem bodo videli, da je sodelovanje na gospodarskem področju odvisno od bratstva, ki nastaja preko gospodarskih povezav. Na drugem področju, na področju človekovih pravic, kjer imamo opravka zgolj z medčloveškimi odnosi, bi si morali prizadevati za ideal enakosti. Na področju duha ali razuma, ki ima znotraj družbenega organizma relativno avtonomijo, pa lahko realiziramo ideal svobode. Gledano v tej luči, so ti trije ideali resnične, dosegljive vrednote. Vendar pa jih ni mogoče uresničiti v kaotični družbi, kjer so ti trije tokovi pomešani in prepleteni, temveč le v zdravem, tridelnem družbenem organizmu. Prav tako ne more abstraktna, centralizirana družbena ureditev uresničiti svobode, enakosti in bratstva. Vsaka posamezna veja družbenega organizma mora svojo lastno moč črpati le iz enega od teh treh impulzov in potem bo vsak zmožen prispevati svojo lastno vrednost in življenje k skupnemu sodelovanju.
Tisti, ki so ob koncu osemnajstega stoletja pozivali k uresničitvi idealov svobode, enakosti in bratstva, in tisti, ki so kasneje ta klic ponovili, so imeli nejasno slutnjo o tem, kam se usmerja človekov razvoj. Toda hkrati so bili nesposobni preseči svojo vero v enotno, centralizirano državo, v kontekstu katere so bile njihove ideje precej nasprotujoče. Vendar so ta paradoks spremenili v svojo pot iskanja, kajti potreba po ureditvi družbe na tridelni način, ki bi edini lahko omogočil uresničitev njihovih idealov v višji uniji, je delovala v nezavednih globinah njihovih duš. Realno stanje današnje družbe nas kliče, da se zavemo in uresničujemo naraščajočo razvojno potrebo po tridelni družbi v modernem času.
1 Newsweek, 30.01.2012
2 Naslov sodobne izdaje te knjige: Towards Social Renewal – Rethinking the Basis of Society, Rudolf Steiner Press, London, 1999
Se nadaljuje.
Prevedla: Marina Nuvak