Če govorimo o resnični naravi volje pri otroku, se dotaknemo ene najtežjih nalog na področju vzgoje in izobraževanja. In vendar si moramo, ko se ukvarjamo z rastočim človeškim bitjem in njegovim razvojem, to težko nalogo približati. Pri tem pridemo do zadev, ki so globoko povezane z religioznim in moralnim življenjem človeštva.
Ko razmišljamo o naravi volje pri otroku, smo soočeni z ugankami, tako temeljnimi, da bi, če bi jih lahko rešili, prvič vedeli, ali imamo res pravico do poučevanja otrok ali je nimamo. Sposobnost izobraževanja ni stvar, čeprav se pogosto šteje kot taka. V vsakem posameznem otroku se na svoj način soočamo z vprašanjem, kaj je to, kar si otrok sam želi. In če smo se prepričali, da je človeška volja v svojem bistvu svobodna, se moramo vprašati, v kakšnem smislu imamo pravico, da vstopamo v to igro svobodne volje pri otroku. Če smo po daljšem razmišljanju prišli do zaključka, da volja ni svobodna, da je pogojena s svetom okoli človeka, se moramo zopet vprašati, kaj izobraževanje resnično pomeni. H kakšnemu koncu in kateremu cilju mora voditi? Nobena uganka človeškega obstoja ne zadeva učitelja in vzgojitelja tako globoko kot pri skritih silah volje pri otroku.
Če iščemo voljo v svojem bistvu, v obliki, v kateri se razlikuje od vsakega elementa misli in od vsakega elementa občutka, ki živi kot čista volja, si moramo pogledati majhnega otroka v starosti, preden je razvil sposobnost oblikovanja idej. V majhnem otroku najprej najdemo samo izraze volje. Na vse, kar se mu zgodi, se odziva z gibanjem svoje volje, s svojimi udi, s smehom, s kuhanjem mule ali kričanjem. Volja je prva stvar, s katero se soočimo pri majhnem otroku.
Toda volja se v majhnem otroku razkriva tudi v precej drugi obliki. V svoji najbolj čudoviti preobrazbi se razkriva kot aktivna, ustvarjalna sila oblikovanja. Volja, ki deluje kot božanska in naravna moč, daje organizmu obliko. Na tem področju je volja aktivna brez dejanske povezave z zavestjo otroka. V povezavi z vzvišeno modrostjo je ta aktivnost volje morda bolj čudovita kot katera koli druga preobrazba moči v celem svetu.
Kako bo ta volja delovala? Kako jo lahko razumemo? Da bi razumeli naravo ustvarjalnih sil na delu, razmislimo o živalih. Sile volje v živalih, kot ustvarjalna dejavnost, so kot v sanjajočem stanju nepovezane z zavestnimi idejami in mislijo. Tukaj govorimo o instinktu.
Pomislite na oso, ptico ali kakšno drugo žival, kako se s svojimi čutili čuti v okolju. Ima drobno razvita čutila – pogosto bolj fino in bolj enoznačno razvita kot čutila človeškega bitja. Ko osa vzame snov, s katero bo zgradila svoje gnezdo, jo občuti in skozi svoja čutila substanco oblikuje v skladu s svojo lastno telesno strukturo. Projektira »sile oblikovanja« svojega lastnega telesa navzven in v okolje.
V primeru živali, kjer nastajajo te dejavnosti oblikovanja od znotraj in so projektirane navzven, ni lahko jasno ločiti, kaj je zunaj v okolju in kaj znotraj. Ne moremo, na primer, misliti na gnezdo ptice na enak način kot na hišo, ki jo je zgradilo človeško bitje in ki v resnici ni del njega. Gnezdo in ptica sta skupaj, sta eno. Ose ali čebele in njihov panj so eno. Njihovo stanovanje je zgolj nadaljevanje navzven od lastnih notranjih sil oblikovanja. Žival oblikuje svet okoli sebe z obliko, ki daje silo, ki je neločljivo povezana z njenim samim bitjem, s silo instinkta.
Na bolj visoki duhovni stopnji lahko opazujemo isto stvar pri majhnem otroku. Otrok v resnici ne ”načrtuje“ sile oblikovanja navzven, temveč navznoter. Te sile delajo v organizmu veliko dlje kot v primeru živali, saj se razvoj živalske oblike konča v precej zgodnejši fazi. Otrok pa izgrajuje svoje organe, svoje kosti, možgane, lobanjo od znotraj. Že v maternici, v materinem telesu, gradi svoje bitje in nato še po rojstvu v prvih letih življenja.
Tu so na delu sile oblikovanja, ki oblikujejo organizem, vendar nezavedno in instinktivno. Tudi majhen otrok, s svojimi občutljivimi čuti, čuti sebe v svetu, vendar sil oblikovanja ne pošilja navzven. Povezuje se s svojim okoljem na tak način, da vsrka te sile vase in gradi svoje bitje v skladu s temi silami.
Majhen otrok ni res ločen od svojega okolja, saj se delovanje okolja ne ustavi na mejah njegovega telesa. In po tem, kako otrok raste in se razvija, kako se je postavil pokonci, lahko vidimo, kako se čuti na poti v svet. Njegovo bitje tako močno deluje v udih, da lahko najde svoj položaj v prostoru. Instinktivne, skrite, z modrostjo napolnjene sile volje so na delu pri otroku, dokler se ne dvigne pokonci in prične koracati.
Opazujemo, kako se otrok s svojimi finimi čuti počuti v govoru odraslih ljudi, kako to posnema in s tem postopoma oblikuje lastne organe govora, svoje možgane. S svojim govorjenjem začne iskati svojo pot v duševno življenje ljudi okoli sebe. Z občutljivimi, duhovnimi čuti, ki šele začenjajo delovati zavestno v precej višji stopnji, otrok najde svoj položaj v svetu na tak način, da začne v povezavi s tem okoljem razvijati svoje lastno bitje, ki določa fiziološke temelje zavestnega življenja volje v poznejšem življenju.
Če bi si za trenutek lahko sebe predstavljali, kako zavestno počnemo vse to, kar lahko majhen otrok dela nezavestno in instinktivno, bi se morali čutiti na zelo visoki stopnji človeškega razvoja. Če bi bila sposobnost oblikovanja našega organizma resnično del našega zavestnega življenja, bi morali dati sebi obliko, ki jo potrebujemo, da bi izkazali svoje najbolj skrite sile volje in s tem izpolnili svoje zemeljske naloge. Če bi se lahko oblikovali kot fizična človeška bitja, bi se morali zavestno nadzorovati in bi bili mojstri svoje usode.
Ko opazujemo majhnega otroka na ta način, spoznavamo, kako oblikuje svoje bitje s silami božanske volje, napolnjene z modrostjo, ki v njem delujejo nezavedno, kako s tem samemu sebi zagotovi kasnejši temelj zavestnega obstoja.
Ker otrok opozarja na našo nalogo v prihodnosti v svetu, ne moremo drugega kot gledati nanj z največjim spoštovanjem. Kajti, mar nam v svoji instinktivni stopnji razvoja ne razkriva, kaj je tisto, kar moramo sami doseči v daljni prihodnosti?
Če se vprašamo, kaj je tisto, kar deluje na otrokovo voljo s strani vzgojitelja ali učitelja, spoznamo, da moramo, če želimo vplivati na vzgojo otroka, pristopiti k njemu z obzirnostjo, z občutkom in spoštljivostjo. Šele, ko se nenehno zavedamo, da delujejo sile volje, ki so božanske in naravne ter presegajo obseg naše volje in lastnega znanja, ko se zavedamo, kako se otrok čuti v okolju, da iz njega črpa sile, s katerimi nato instinktivno oblikuje svoje bitje – šele takrat je naša naloga vzgojitelja ali učitelja jasno pred nami. Otrok nas bo posnemal. Posnema, kar odrasla oseba je. Posnema, kar odrasla oseba opravlja iz svojih sil volje. To je naša najvišja in najbolj resnična moralna sila, ki lahko na otroka v tej starosti deluje na zdrav način. Razlaganje in pridiganje nima pravega učinka na otroka. Vendar pa nanj vpliva gesta, recimo hvaležnosti, ki jo je izkazala odrasla oseba. Na otroka ne vpliva izgovorjena beseda, temveč naš odnos, ki je izraz naše duše, kako, na primer, izkažemo spoštovanje in hvaležnost pred jedjo. V tej starosti je torej gesta res učinkovito sredstvo izobraževanja. Mi smo otroku zgled.
Prevod članka On the real nature of the will in the child iz južnoafriške revije The beating drum (2015, 38, 12–21), s prispevki o vzgoji v zgodnjem otroštvu po impulzih Rudolfa Steinerja. Avtorica članka je waldorfska učiteljica Caroline von Heydebrand (1886–1938). Govori o razvoju otrokove volje ter vlogi vzgojitelja in učitelja od rojstva in vse do srednješolskih let z vidika waldorfske pedagogike in avtoričinih osebnih izkušenj dela z otroki.
Preberite več v tiskani izdaji.