Ni dovolj reči “Žal mi je”

julij 2008 Komentarji »

Poletje 2008,
letnik IV, številka 2


Kako pomagati otrokom, da se naučijo sočustvovati, se soočati s posledicami, se opravičiti?

Predstavljajte si, da ste stari sedem let in ste v gozdu blizu šole pravkar lep čas gradili najlepši grad na svetu. Stene so tako visoke kot najvišje drevo in trdne kot gora; strop je pobarvan z nebesno modrino; globina jarka presega vašo višino, v njem je vse polno krokodilov. Nobenemu zmaju ali velikanu ali sovražni vojski ne bo uspelo ogroziti te dobro oblikovane trdnjave. Nato se podaste na roparski pohod po svetu, da bi s seboj pripeljali princesko ali dve. Ko se vrnete, z grozo opazite, kako vaš sošolec ravno vleče stran del vaše stene, da bi naredil svoj grad, drugi pa zakoplje vanj in uniči tisto, kar je od njega še ostalo. Planete v jok in stečete k učiteljici, ki oba sošolca pokliče k sebi in zahteva od njiju, da se opravičita.

Ni dovolj reči žal mi jeEnemu od njiju je morda res žal za to dejanje. Deloval je spontano in nepremišljeno. Ko vidi sošolca v solzah, spozna, kako krivično je ravnal, in želi si, da tega ne bi bil naredil. Drugi učenec pa se morda ne čuti prav nič krivega. Pa vendar, da se izogne kazni, izgovori besede ‘Žal mi je’. En učenec torej svoje dejanje resnično obžaluje, drugi pa, ki razumsko zazna, da bo najbolje, da se zlaže, svojega dejanja v resnici ne obžaluje. Nihče, ki to dogajanje opazuje, ne more z gotovostjo vedeti, kateri otrok je kateri.

Odrasli dostikrat kar rutinsko zahtevamo od otrok, da se opravičijo. Opravičilo lahko ali pa tudi ne pomeni obžalovanje; vendar je to v očeh odraslih mnogokrat nujno potreben korak za spravo, za celjenje ran in uravnoteženje situacije. Otroci, ki se nočejo opravičiti, morajo mnogokrat ostati po pouku v šoli, dokler ne popustijo. Večina otrok se do petega leta starosti avtomatično opraviči, bodisi takoj, ko so nekoga prizadeli, ali pa potem, ko to od njih zahteva odrasla oseba. Vedo, da se to od njih pričakuje in da se bodo potem, ko se bodo opravičili, lahko spet igrali dalje.

Avtomatično opravičilo je nekaj, kar smo mnogi prinesli v naše odraslo življenje. Včasih ga, tako kot mnogi otroci, izrečemo brez resničnega obžalovanja in se torej zatečemo v laž. Z drugimi besedami, pričakujemo, da bodo rane zacelile besede, da bodo popravile situacijo, ki smo jo s svojim obnašanjem ogrozili. Pričakujemo tudi, da bo naše opravičilo sprejeto z razumevanjem, oproščenjem in spravo.

Pa vendar se z besedami ‘Žal mi je’, tudi če jih mislimo zares, vsega na svetu ne da več popraviti. Kljub obžalovanju se moramo še vedno soočiti s posledicami naših dejanj. Pričakovati enak odnos, kot smo ga imeli pred dejanjem, je nerealno. Resnična sprava zahteva predanost, trdo delo in zavedanje v mislih in dejanjih obeh vpletenih.

In če si ponovno pogledamo situacijo, opisano v prvem odstavku. Odrasli hočemo, da otrok čuti resnično obžalovanje za svoje nepravilno dejanje. Pa to zanj ni enostavno. Potrebna je refleksija, kar ni enostavno niti za nas, odrasle. Ali jo smemo potem pričakovati od otrok? Kadar jo od njih zahtevamo, jih prisilimo, da bodisi lažejo ali da se uprejo.

Bolj kot formalno opravičilo, je za otroka pomembno spoznanje, da se mora za popravo posledic njegovega slabega ravnanja potruditi. En način, kako to doseči, je, da skušamo vzpostaviti prvotno stanje. V izmišljenem primeru na začetku članka bi vse tri otroke poslali, da skupaj ponovno zgradijo grad.

Prvotnega stanja pa se mnogokrat seveda ne da vzpostaviti, zato lahko mislimo in delujemo le s pogledom v prihodnost. Običajno je potrebno zagotovilo, da se določena situacija v našem življenju ne bo ponovila. To se nanaša tako na prizadetega otroka kakor tudi na storilca dejanja.

Zato moramo, ko  v takih konfrontacijah posredujemo, vprašati prizadetega otroka: “Bi se bolje počutil, če bi ti Peter rekel, da se bo potrudil, da tega ne bo več naredil?” Otroci se na tako vprašanje vedno dobro odzovejo. Potem moramo vprašati otroka, ki je prizadel svojega vrstnika: “Misliš, da bi lahko rekel Maji, da se boš potrudil, da tega ne bi več naredil?” Tudi v tem primeru je po navadi odziv dober. Dostikrat se otroka primeta za roke in odskakljata nazaj na igrišče.

Čez nekaj minut se moramo sprehoditi mimo njiju ter prisluhniti in ju opazovati, da se prepričamo, ali se lepo igrata. Če se prepirata ali če je videti, da je eden nesrečen, ker mora slediti navodilom drugega, moramo igro preusmeriti. Če lepo sodelujeta, ju brez besed pogledamo v oči in se vsakemu nasmehnemo. Oba potrebujeta potrditev, da je bil spor razrešen, da ju imamo še vedno radi, da sta še vedno del skupine.

Pri učenju, kako sodelovati z drugimi ljudmi, potrebujejo otroci pomoč odgovornih odraslih, ki jih imajo radi. Kadar se skupina otrok skupaj vrsto let uči in skupaj dela – kot je to na waldorfskih šolah – lahko socialno veliko pridobijo, saj skozi njihovo odraščanje narašča med njimi raznolikost in globina medsebojnega sodelovanja. To, kar se tukaj naučijo, odnesejo s sabo v življenje, kar pa bogati tudi celotno skupnost.

prevedla in priredila: Marina Nuvak

Vaš komentar