Poezija ostane naš prijatelj vse življenje

december 2008 Komentarji »

Zima 2008,
letnik IV, številka 4

Obstaja mnogo permutacij spomina. Ena temelji na ritmu. Winston Churcill je bil pri devetih letih za svojo mater veliko razočaranje. Ni sodeloval pri poku, bil je prepirljiv in je jecljal. Toda nekega dne mu je njegov učitelj predstavil  Macaulayeve pesmi ‘Balade starega Rima’  in svojega učenca vzpodbudil, da se jih nauči na pamet. Churchill si je zapomnil vseh 1200 vrstic in jih nato na materini družabni prireditvi, v njeno  veliko zadovoljstvo, recitiral. Takrat je spoznala, da ji lahko njen sin pomeni tudi kaj več kot le sramoto. Verjetno  ni potrebne dosti domišljije, da bi lahko uvideli povezavo med Macaulayevimi razgibanimi verzi in Churchillovimi govori britanskemu narodu v najtežjih časih druge svetovne vojne.

Učenje poezije je naložba v prihodnost. Kot je T. S. Eliot nekoč rekel, ‘pesmi ni potrebno razumeti, da bi v njej uživali’. Devetletnik se morda ne bo zavedal vseh nians v Coleridgeovem ‘Kubla Khanu’, toda če se ga nauči v mladih letih, bo ostal v njegoviih mislih celo življenje, dajal lesk lepim trenutkom v njegovem življenju in dodajal svetlobo tistim slabim. Če si pesem zapomniš, si njen lastnik.

Mnogokrat  smo lahko že videli vrednost memoriranja te vrste v akutnih situacijah. Tukaj se lahko spomnimo na  Alexandra Solženicina. Leta 1945 je začel služiti osemletno  kazen v delovnem taborišču. V najhujših sibirskih razmerah je začel pisati pesmi. Ker ni imel ne pisala ne papirja, je moral pisati v svojih mislih, ali bolje, začeti se učiti na pamet vrstico za vrstico.

‘V delovnem taborišču sem se moral učiti na pamet več tisoč verzov,’ piše Solženicin, ‘ proti koncu zaporne kazni sem imel zaupanje v moč svojega spomina in lahko sem se začel na pamet učit dialoge v prozi in sčasoma obsežne prozne tekste. Moj spomin je to sprejemal. Bilo je mogoče!’ Mnogi zaporniki so umrli zaradi težke dehumanizacije, ki  so jo v taborišču trpeli. Solženicin je preživel.

Mnoga leta, ki jih je Terry Waite preživel kot ujetnik v Bejrutu, so bila znosna samo zaradi kraljestva Miltonove poezije, ki se jo je bil naučil v šoli. Naslednje vrstice, ki si jih je priklical v spomin vedno, kadar je bilo potrebno,  so imele zmožnost priklicati človeka nazaj k življenju:

‘Jaz sem gospodar svoje usode,
Jaz sem poveljnik svoje duše.’

Od poezije, ki se jo v mladosti naučijo na pamet, pa nimajo koristi le zaporniki in ujetniki. Mehanično učenje pesmi, prav tako kot poštevnka pri matematematiki, je iz mode že več kot eno generacijo. Na waldorfski šoli pa je to še vedno ena pomembnih sestavin pri negovanju spomina. Otroci z disleksijo imajo veliko zmožnost memoriranja poezije zaradi njene ritmične vsebine. Postane bolj užitek kot obveznost.  Jasno mi je ostalo v spominu zadovoljstvo norveških učencev, ko so recitirali pesem W.H. Audena ‘Nočna pošta’. Sprva niso razumeli vsake vrstice, ampak so sprejeli vase ritmično silo pesmi in se sami v sebi ob udarcih lokomotive zibali sem in tja:

‘This is the Night mail crossing the border,
Bringing the cheque and the postal order,
Letters for the rich, letters for the poor,
The shop at the corner and the girl next door.’

Na waldorfski šoli se mlajši otroci (do 14 leta) učijo poezijo tako, da ponavljajo za učiteljem. Najprej vrstico, potem prvi dve in tako dalje. Vsak dan in daljše  obdobje. Ta ‘banka’ poezije je pomemben del glavne ure, saj je del jutranjega uvoda. Starejši učenci pa od učitelja dobijo tekst in se ga morajo naučiti sami, brez pomoči učitelja. Le- to potem seveda vedno  v istem terminu ure ponavljajo tako skupaj kot tudi individualno. Učenci morajo delati takole:

  1. Pri sebi preberejo pesem.
  2. Nato na glas preberejo prvo vrstico in jo nato pri sebi  ponovijo. Še enkrat preverijo na tekstu, ali so povedali pravilno. Če so naredili napako, poskusijo znova. Nato ta isti postopek ponovijo z drugo vrstico in tako dalje  za vse nadaljnje vrstice pesmi.
  3. Vrnejo se na začetek. Tokrat preberejo na glas prvi dve vrstici, preverijo, ali niso morda naredili napake, in poskusijo znova. Nato nadaljujejo z naslednjima dvema vrsticama ter tako nadaljujejo po dve vrstici do konca pesmi.
  4. Potem proces ponovijo s tremi vrsticami, nato štirimi, petimi, šestimi. Do takrat, ko pridejo do sklopa šest vrstic, se pesem, ne glede na to, kako dolga je, že naučijo.
  5. Pesem zrecitirajo, preden gredo zvečer v posteljo.
  6. Pomembno! Pred spanjem je potrebno, da prenehajo misliti na pesmi! Speči razum je za spomin zelo pomemben.
  7. Naslednji dan ugotovijo, da znajo povedati celo pesem.

Tema o imaginaciji in spominu kot delu ustvarjalnega procesa v waldorfskem principu je obširneje opisana v novi knjigi Davida Brierleya, ki bo decembra izšla kot del evropskega leta kreativnosti in inovativnosti 2009.

David L. Brierley: To read the Unwritten

prevod: Marina Nuvak

Vaš komentar