Več veveričk v šolo!

april 2009 Komentarji »

Pomlad 2009,
letnik V, številka 1

Godi Keller

Ljubljana, 8. marec 2009

Ko sem bil star osem let, nisem več hotel jesti. Takrat je zdravnica mislila, da bi me bilo dobro peljati na zrak. Predstavljala si je, da boljši zrak prinaša tek. V Švici, od koder prihajam, je dober zrak v višavah in tako so me poslali v otroško okrevališče visoko v Alpah. Razumljivo je, da je bilo prehranjevanje glavni del terapije. Vse se je merilo v kilogramu otroškega maščevja. Moj prispevek k temu je ostal neznaten.

VeveričkaNekega dne, pri kosilu ob dvanajstih, sem že na začetku zaslutil, da bo šlo tokrat nekaj še posebej narobe. Vonj je svaril: kislo zelje. Verjetno to v slovenščini nima takšnega hudega prizvoka. Nemško ‘kislo zelje’ zveni kot neki vojaški ukaz brez milosti. V Švici rečemo temu ‘Suurchrut’, s hripavim goltnikom, in to je prav nič lepa fonetična zlobnost.

Potem se je pojavila sestra Berta (dom je bil katoliški in ne moja bližnja družina) z izredno veliko skledo, polno že omenjenega zelja, in jaz sem se podvizal, da bi si pripravil vljuden in dobro oblikovan izgovor, kot mi je to moja mladost sploh omogočala. Ko je silna gospa potem prisopihala in stala pred mano, sem kar se da ljubeznivo izdavil, ali bi bilo mogoče, ker da danes resnično ne čutim popolnoma nikakršne lakote, da bi mi bilo dovoljeno vprašati, če se lahko morda temu res odličnemu obroku odpovem. Nakar me je sestra Berta seveda blagoslovila z dvojno porcijo.

Nisem pojedel. Celih šest ur sem moral sedeti pred tistim zeljem, ki se je počasi shladilo na sobno temperaturo. Potem so drugi prišli k večerji in jaz sem moral za kazen v posteljo.
Takoj bom rekel: pedagogika sestre Berte s kislim zeljem pri meni ni delovala.

Pozneje v življenju sem si precej razbijal glavo s tem, kaj me je takrat sploh obdržalo pri življenju. Danes vem, da so bile to veverice. V zakotni dnevni rutini redovnih sester sem namreč našel malce svobodnega časa. Takoj po zajtrku so nam za nekaj časa prizanesli s pedagogiko in smo se smeli gibati po alpski pokrajini, kakor smo želeli, ne da bi za nami kdo stal z vzgojnimi namerami. Tam so čakale moje prijateljice, veveričke. Pomagale so mi pri zajtrku, s katerim sem pred tem zvijačno natrpal žepe hlač. Dolga leta sem verjel, da so takrat jedle le veverice. Ampak slike iz zgodnjega otroštva so s časom postale bolj ostre in danes vem: pri teh živalcah je bilo tako prijetno in veselo, da zagotovo nisem pojedel le mojega dela hrane, ampak v lakoti bržkone večino.

Zgodba se ponavlja. So otroci, ki jih ne odbija hrana, ampak matematika. Kar slabo jim je, ko učitelj na prašno tablo s suhoparno belo kredo napiše več kot tri številke. Ulomek je za njih ‘Suurchrut’ – kislo zelje. V svojem učiteljevanju sem srečal vse preveč takšnih, ki so presedeli ure pred svojimi neprebavljivimi porcijami in čakali, da se to nekoč enkrat za vselej konča.
Kaj pa naredijo odgovorne osebe v šolstvu v zvezi s tem? Ja, tam sedi celotna garda redovnih sester (obeh spolov), ki predpisuje otrokom dvojne porcije. Kadar otroci ne želijo pojesti dovolj matematike, morajo število ur tega predmeta močno povečati. Za vsako ceno. Po možnosti na isti način kot sestra Berta: količino hrane ali matematike vedno delijo glede na procente. Če je količina pri normalnih, rdečeličnih ali nadarjenih otrocih 100%, nenormalni, bledi ali nenadarjeni otroci morda zaužijejo le 50%. Rešitev je enostavna: podvojimo porcijo drugi skupini in bomo zvišali ‘zaužito’ količino na 100%.

To je logika redovnih sester. Veverice tega ne razumejo na tak način. Nikoli ne mislijo, da je želja za hrano ali za učenjem posledica gorskega zraka ali morda količine. Urni rdeči kožuščki namreč vzbujajo toliko veselja, zaupnosti in so svobodni pedagoških principov, da so si brez nadaljnjega sposobni pridobiti srce otroka.

Učiteljev na noben način ne želim žaliti. Vsa čast tem vsakodnevnim herojem. Toda na vseh vejah šolstva bi lahko uporabili nekaj več veveric.

prevod: Eva Zupan

Vaš komentar