Jesen 2010,
letnik VI, številka 3
Anders Hoier
Želel bi govoriti o raziskavah možganov, ki jih izvajajo v Ameriki in v Evropi. Te kažejo, da je način poučevanja v waldorfskih šolah zelo dober.
Najprej bi rad govoril o tem, da se med otroki vse pogosteje pojavlja neobčutljivost na otip. Kaj pomeni biti ‘finger blind’ (‘prstna slepota’ ali neobčutljivost tipa)? Gostota živčnih končičev na koncu prstov, na prstnih blazinicah, je zelo velika. Ko v trgovini nekaj kupujemo, to vedno najprej otipamo.
‘Finger blind’ – kaj to pravzaprav pomeni? Poskusimo si predstavljati, da otrok vse svoje otroštvo ne uporablja dosti prstov za tipanje in ga v življenje ne vpeljejo tudi skozi to spretnost. Otroci danes cele dneve presedijo pred računalnikom ali televizijo: ne igrajo se dovolj na vrtu, v naravi. Finski znanstvenik, nevrofiziolog Matti Bergstrom, je ugotovil, da je slepota tipa hujša kot vidna slepota. Obstajajo tudi otroci ali odrasli, ki se s prsti ne želijo dotikati stvari. Do pred nekaj leti nismo mogli razumeti, zakaj je to za nekatere ljudi tako strašno. Finski profesor Bergstrom pa je razložil, zakaj je tako.
Tak človek ni sposoben zaznati posebnega, skritega pomena pogovora, ni mu na primer, jasno, kakšen je resnični pomen igre, romana, knjige, pesmi ali filma, ki ga gleda. Ne najde torej notranjega pomena in vrednosti stvari, ne more zaobjeti celote, kar je tako pomembno za njegovo vsakdanje življenje. Gotovo smo že vsi doživeli, da nečesa nismo mogli dojeti, ker je preprosto nekaj manjkalo. Za vse nas je zelo pomembno, da smo zmožni zaobjeti celoto.
Matti Bergstrom je postavil znano tezo: če pri otroku zanemarimo razvoj in trening občutljivosti prstov, otipa in njegovo ustvarjalnost, ki jo ob tem gradi, pri čemer razvija tudi mišičevje, potem zanemarimo njegovo zmožnost razumevanja sveta. Če torej zanemarimo pri otroku dejavnosti s prsti, delujemo tudi proti razvoju kreativnosti in smislu za lepoto.
Filozofija vzgoje in izobraževanja v Evropi pa je danes usmerjena k znanosti. Šole so programirane. V njih ni veliko časa za ustvarjalnost in umetniško izražanje. Zato so starši waldorfskih šol pogosto vabili prof. Bergsdtroma, da jim je predaval in olajšal razumevanje metod ter dejavnosti, ki so jih bili deležni njihovi otroci.
Poskusimo razumeti, kaj pomeni ‘nezaznavanje ob tipanju’ in kako se to kaže. Pred petnajstimi leti ni bilo mogoče pogledati v možgane, zdaj pa to lahko – in hkrati se lahko s temi ljudmi tudi pogovarjamo. Mreža živčevja, ki obstaja v možganih, je za nas zelo zanimiva, saj je ob taki raziskavi mogoče videti njeno delovanje. Za starše pa je pomembno, in to morajo vedeti, da jo začnemo razvijati še pred rojstvom. Gotovo ste že kdaj slišali, da je noseča mama v nosečnosti prepevala neko pesem, ko pa jo je otrok po rojstvu spet slišal peti, jo je prepoznal in se gibal v njenem ritmu.
Poznan je rek, ki pravi: »Uporabljaj ali pa boš izgubil.« In kaj nam ta rek pove? Aktivna uporaba prstov in rok je pomembna. Rekli pa bi lahko tudi: »Uporabljaj možgane na pravi način, da obdržiš svoje sposobnosti, sicer jih boš izgubil.« Bolj ko jih uporabljamo, boljše orodje bomo imeli, ker spodbujamo povezave, ki nastajajo v njih. Predstavljajte si, da so v naših možganih nekakšne potke, po katerih hodimo, kadar nam nekdo nekaj govori. Tako jih utrjujemo in izboljšujemo. Pri približno treh do šestih letih starosti imajo te povezave najboljšo možnost za razvoj.
Tega se starši in učitelji zavedajo. In kaj lahko povzroči, da te potke izginejo? Strah in stres. Ne le strah pri otroku, ampak tudi strah, ki ga doživljajo odrasli okoli njega. Raziskave kažejo, da so za orodje, ki mu pravimo možgani, pomembna čustva. Predstavljajte si šolo, kjer otroke ves čas prepričujejo, da ne bo z njimi nič, da ne bodo dobili službe, če ne bodo poslušali nas. Če so njihove ocene slabe, jim govorijo, da nimajo več nobene možnosti. Čeprav na zunaj ne kažejo strahu, se strah vtiska v njihove krvničke. In zdaj si predstavljajmo, da je moja kolegica možganska celica. Bolj se z njo družimo, bolje deluje kot možganska celica. Tako je pri vseh ljudeh. Kako to gre? Srednji možganski reženj je zelo pomemben za samopodobo, ki jo učenci imajo. Iz lastnih izkušenj vemo, kako pomembna je samopodoba. Motivacija, da se družimo z drugimi, empatija, naš jaz je prav v tem režnju zelo aktiven.
Se nadaljuje.
G. Hoier je učitelj, ki je dolga leta poučeval na waldorfski šoli na Danskem in je zadnja leta gostujoči predavatelj na naši gimnaziji pa tudi v našem seminarju za učitelje. Predava v seminarju za bodoče waldorfske učitelje na Danskem in tudi na seminarju.
Po tonskem zapisu zapisala Marina Nuvak
Pregledala in dopolnila Maja Maletin Kolarič