Zima 2010,
letnik VI, številka 4
Knjiga o Rudolfu Steinerju, ki jo je pod psevdonimom Andrei Belyi napisal Boris Bugayev, ruski pesnik iz obdobja simbolizma, je nekaj let po pesnikovi smrti izšla v nemškem jeziku. V ruskem jeziku, v katerem je bila leta 1928 napisana, ni bila nikoli izdana. V letih od 1912 do 1916 je Belyi, ki je bil nekaj let poročen z Assyo Turgenieff, dve leti preživel v Nemčiji. V tem času je, kolikor je le mogel, obiskoval Steinerjeva predavanja. Po ruski revoluciji je dobil začasno vizo, da se je lahko vrnil na zahod, vendar se je moral leta 1923 vrniti domov. Leta 1934 je prezgodaj, zanj morda na srečo, še preden so se začele najhujše Stalinove čistke, umrl. Osebni intervju z njim, opisan spodaj, je iz leta 1923, iz obdobja njegovega bivanja v Nemčiji, tik preden se je vrnil domov, v Sovjetsko zvezo. V tistem času je prišlo med njim in Rudolfom Steinerjem do rahlega nestrinjanja, ki sta se ga oba trudila zgladiti.
Steinerjevo stanovanje v Berlinu … je izgledalo kot vojaško poveljstvo … Vsi prebivalci hiše nad in pod njegovim stanovanjem so stalno v naglici hiteli iz enega nadstropja v drugega z listi in kopijami v rokah, tipkali nekaj na stroje in telefonirali. Moj vtis: Steinerjev dom je vedno odprt; izgleda kot celica v komuni, kjer nihče ne da nič na udobje; vsaka minuta je razporejena in vsi imajo naloge, naloge, naloge. Tukaj nekdo nekaj ureja; tam delijo vstopnice za predavanje; spet tam izdajajo knjige … Mimo vseh teh sob, v katerih se stalno nekaj dogaja, pa ves čas vijugajo vrste tistih, ki so se prijavili na konzultacije pri Steinerju; njim je to žuboreče življenje tuje. Toda vsak od njih pride z vprašanjem, ki je zanj pomembnejše kot karkoli na svetu. Nekateri so tukaj prvič; prihajajo kot k spovedi, z velikim razburjenjem. In večina jih je presenečena. Namesto vzvišene atmosfere, ki so jo pričakovali, jih sprejme glasno, prekipevajoče življenje, ki se jim morda zdi neprimerno. Z nemirnim srcem pozvonijo – toda vrata so kar odprta; ni služkinje, ki bi jih pričakala; pravzaprav ni videti nikakršnih služabnikov; sprejme jih pač nekdo, ki je ravno prišel mimo … Popelje jih v majhno čakalnico, v kateri na vsakem kosu tapeciranega pohištva sedi eden od čakajočih… Ena vrata vodijo na vežo, druga v ozek hodnik… čisto blizu, se takoj za njimi pogosto sliši globok glas.
Se nadaljuje.
po angleški predlogi prevedla Marina Nuvak