Pomlad 2011,
letnik VII, številka 1
Marija Poljanec
Razodeto očem laika in biodinamika
Odkar sem se odločila, da bom na naši kmetiji uveljavila načela biodinamike, redno škropim s preparatom 500 in 501 vse površine, tudi travnike enkrat letno. Njiva je podvržena bolj intenzivnemu škropljenju.
Ker je bilo lansko leto zelo nenaklonjeno pridelavi poljščin, je vse raslo bolj klavrno. Posebno pozne vrste zelja niso mogle priti ‘k sebi’. Ali so ga napadali bolhači, če je bilo suho, ali pa so se rastline dušile v odvečni vodi. Bilo mi je že nerodno, kaj bodo ljudje mislili, saj ‘vedno dela nekaj čudnega’.
Potem sem nekje prebrala, da je potrebno ob takih krizah škropiti gnoj po Mariji Thun ob vodnih trigonih, in to sem tudi storila. Seveda sem situacijo izkoristila in vselej škropila tudi druge listne rastline. Zelje je odreagiralo tako, kot da bi po vsakokratnem škropljenju poskočilo od veselja, začelo rasti, bolhači so odšli in le z malo zamude so se začele oblikovati glavice. Zelo sem bila vesela, da sem jih s pomočjo preparate rešila in jim še naprej pomagala.
Toda tudi jelenu (mogoče me je skrivaj opazoval) je bilo všeč moje početje in ob pravem času je prišel na ‘pokušino’ in me postavil pred dilemo. Tako sem se morala po hitrem postopku odločiti, da zelje pospravim, saj sem nameravala za več časa na pot. Vse zelje sem dala sinu, ki je redil prašiča in je bil take biodinamične poslastice skupaj s krompirjem, zelo vesel.
Povedati pa moram še, kako se je vse to izkazalo ob kolinah. Ko sva s snaho ‘razreševali čreva’, mi je dvakrat presenečeno rekla: ‘Nona, ta čreva pa nič ne smrdijo.’ Jaz sem kratko povzela: ‘Res ne smrdijo, boš videla, da bodo tudi meso in krvavice dobre.’ In preden sem odšla, mi je še enkrat zatrdila: ‘Tudi roke mi letos ne smrdijo.’ Jaz pa sem vso pot domov premišljevala o Mariji Thun in njenem preparatu.
Toda ta preparat me je še naprej presenečal. Nekega dne me je poklicala Marija Kavs iz Čezsoče, vzorna, pridna biodinamičarka. Potožila mi je, kaj se ji je zgodilo z gnojem iz roga. Hotela je namreč škropiti, pa vidi, da je v kozarcu namesto gnoja polno rdečih mravelj. Le 7 cm stran pa je imela v enakem kozarcu shranjen gnoj po Mariji Thun, ki pa je bil nedotaknjen. Tega si ni znala razložiti, jaz pa sem ji razložila: ‘To je samo dokaz, da ta preparat odvrača vse negativno, zato naj se kar umiri.’ Kljub temu je tudi mene prijetno presenetilo in me še bolj utrdilo v prepričanju, kako pomembno se je o tem pogovarjati in obenem narediti čim več tega preparata, seveda iz gnoja ‘pravih’ krav, pobranega na dan leva, kajti le tako lahko računamo, da nam bodo v polni meri pomagale nevidne sile zodiaka in planetov, ki jih tako zelo potrebujemo v tem času, ko se zdi, da gre vse narobe. Mi, biodinamiki, pa lahko v tem zazremo tudi večjo težnjo po spoznanju samega sebe in povezanosti z istimi silami, ki nam kažejo pot naprej.
Za konce pa še eno ‘hvalnico’ rožam in travam z našega pokošenega travnika, ki jih pojedo koze z bližnje kmetije. Pred kratkim je lastnik te kmetije prišel k meni na obisk in poudaril, da je prišel posebej zato, da pove, s kakšnim apetitom njegove koze jedo našo otavo. Niti bilke ne ostane in koze so razigrane. Nato pa je zaprosil, če mu bom lahko tudi njegove površine enkrat poškropila z našimi preparati. Odgovorila sem: ‘Z največjim veseljem te povabim na tečaj biodinamike.’
Temu se bom še naprej posvečala, medtem ko prepuščam mesto predsednice mlajši, sposobnejši članici, ki bo, prepričana sem, dostojno zastopala naše društvo Posočje.