Pomlad 2011,
letnik VII, številka 1
Hilmar Moore
Biografska predstavitev za kmete
Prav kmalu zatem, ko se človek sreča z biodinamiko, se sreča tudi z Rudolfom Steinerjem. V svojem življenju je bil zelo produktiven. Njegovo delo zajema 6000 predavanj, na ducate knjig, inovativni pristop k izobraževanju, umetnosti, medicini, delo z ljudmi s posebnimi potrebami.
Na vsakem teh področij obstaja obsežna literatura in pri vsakem od njih je bilo opravljeno pomembno delo. In če to še ne zadostuje, predstavil je tudi metodologijo za duhovni razvoj. Kot je napisal Stewart Easton:
Če bi bil le filozof, ali teolog, ali učitelj, ali poznavalec Goetheja, ali ekspert na področju kmetovanja, ali arhitekt, ali poznavalec zdravilnih rastlin, ali dramaturg, ali nadarjen umetniški inovator, izumitelj evritmije, bi mu ta čas, ki ceni specializacije, na tem področju namenil posebno mesto. Toda Steiner je bil vse to.
In zdaj si boste mislili: ‘Ampak jaz želim le vrtnariti. Povejte mi, kako naj to delam.’ Potem pa izvemo, da je Steiner razvil poseben jezik, s katerim opisuje svoje ideje. Njegove ideje in tehnike, ki so iz njih nastale, temeljijo na njegovih duhovnih izkušnjah. Ko se človek sreča z vsem tem, si morda upravičeno reče: ‘To je pa malo preveč!’
V tem članku bom predstavil okvir za razumevanje biodinamike. Natančneje, poskušal bom prikazati vez, ki biodinamiko približa tistim praktikom, ki si za globlje razumevanje želijo pokukati za BD, ki pa iz različnih razlogov ne morejo posvetiti toliko časa, kot je potrebno, da bi podrobno raziskali Steinerjevo delo in delo ljudi, ki so mu sledili. Navedel bom tudi literaturo za nadaljnje branje. Prvi del članka postavi Steinerjevo delo in življenje v širši zgodovinski kontekst.
Človeku rojenemu proti koncu prejšnjega stoletja se morata zdeti čas in mesto Steinerjevega rojstva današnjemu času skoraj povsem tuja. Rodil se je leta 1861. v Kraljevcu, v bivši Jugoslaviji, današnji neodvisni Hrvaški. Takrat je to področje spadalo pod Avstro-Ogrsko monarhijo. Njegov oče Johann je bil postajonačelnik na pravkar zgrajeni južni avstrijski železnici med Dunajem in Trstom. Njegova starša sta tako živela daleč od svojega rojstnega kraja v Avstriji. Njegova mama Frančiška je prej tam služila pri grofu Hoyosu, njegov oče pa je bil potomec dolge vrste gozdarjev pri družini Hoyos. Ko sta se želela poročiti, jima grof ni dal dovoljenja, zato sta zapustila službi svojih prednikov in si našla delo drugje.
To kaže na ključno značilnost Steinerjevega otroštva. Po eni strani se je področje, kjer je odraščal, zelo malo razlikovalo od srednjega veka. Po drugi strani pa je bil izpostavljen nejmodernejšim vplivom. Kot pravi avtor knjige:
Če naj bi se človek pripravljal na moderno življenje, takšno, v katerem je obdan z najnovejšimi dosežki svojega časa, in če bi moral za svojo trenutno inkarnacijo izbrati temu primerne življenjske pogoje, mislim, da bi se moral odločiti enako, kot se je odločil Rudolf Steiner za svojo inkarnacijo. Kajti bil je od začetka, od prvega trenutka svojega življenja na zemlji, obkrožen z najnovejšimi dosežki civilizacije, železnico in telegrafom.
Pa vendar se je znašel tudi v hribih, med kmeti, katerih način življenja se je nespremenjen raztezal v pretekla stoletja.
Te gore lahko globoko zaznamujejo dušo otroka . .. v daljavi je bilo videti štajersko hribovje, ki se je svetilo v veličastni sončni svetlobi in ki so jih pogosto prekrivale čudovite snežne zaplate … eden najlepših prizorov v Avstriji.
Kmetje so imeli še vedno sposobnost jasnovidnega zaznavanja narave, njihovo posvetno življenje je bilo intimno povezano s spremembami letnih časov, opravila pa vezana na tisto, kar je Steiner kasneje imenoval ‘dihanje zemlje’. Tudi on je kot otrok imel izredno sposobnost jasnovidnosti, toda kmalu je spoznal, da o svojih izkušnjah ne more govoriti nikomur, saj bi se iz njega norčevali in njegove izjave vzeli za praznoverje. Kot piše Henry Barnes v novi biografiji:
Odločilnega pomena je to, da je fant živel v dveh zaznavnih svetovih: v notranjem svetu nadčutnega zaznavanja in v zunanjem svetu vsakdana. V otroštvu je bila zanj narava, ki ga je obdajala in ki jo je ljubil, polna elementarnih bitij. Od zgodnjega otroštva je lahko sledil tudi nadaljnjemu potovanju umrlih. Svet nefizične percepcije je bil zanj bolj resničen kot tisti, ki mu je govoril preko telesnih čutov, in mislil je, da je tako tudi pri drugih. Kmalu je spoznal, da temu ni tako, kajti ko je govoril o svojih izkušnjah, tako kot jih je doživljal, je naletel na nezaupanje, zadrego in pogosto posmeh. Tako se je naučil molčati o svojih notranjih zaznavah. Ta ‘molk’ je bil značilen za življenje Rudolfa Steinerja vse do poznih let, ko je končno srečal vrstnike, ki so želeli z njim deliti to področje njegovih izkušenj. (Barnes, 25)
Johann Steiner, ki je zavestno zapustil svojo domovino, je bil svobodomiseln človek, ki so ga zanimale sodobne ideje. V Evropi so se morali dobri učenci pri enajstih letih odločiti bodisi za znanstveno-tehnično pot šolanja, ki je vodila na znanstveni inštitut, ali za klasično humanistično smer, ki je vodila na univerzo. Johann je za svojega sina izbral znanstveno smer. Industrializirani narodi so se neizprosno pomikali od agrarnega k industrijskemu gospodarstvu in prebivalstvo je iz kmečkega življenja prehajalo v urbanega. Steinerjeva družina se je ob železnici pomikala bliže Dunaju, enemu glavnih kulturnih centrov sveta. Vsak premik je Steinerju omogočil boljše pogoje izobraževanja, bliže modernemu svetu. Leta 1879, ko je bil star 18 let, se je družina Steiner preselila v bližino Dunaja, tako da je lahko obiskoval Tehnični inštitut, takrat eno najodličnejših znanstvenih univerz na svetu. Vendar je bilo zanj značilno to, da ta študij ni okupiral vsega njegovega časa, tako da je istočasno skoraj toliko predavanj kot na inštitutu obiskoval tudi na dunajski univerzi.
Če vse to povzamemo, lahko v Steinerjevem zgodnjem življenju opazimo številne zanimive paralele. Zrastel je v precej kmečkem okolju, toda železniška postaja in telegraf sta v njegovi zavesti držala najmodernejše ljudi in dogodke. Imel je bogato jasnovidno življenje, o katerem ni mogel govoriti z drugimi. Njegov um se je ubadal z najglobljimi filozofskimi vprašanji in v srednji šoli je prebiral filozofe, kot je Kant, medtem ko je bilo področje njegovega študija znanost in tehnologija. Do takrat, ko je vstopil v akademska leta, se je trudil najti način, kako premostiti globok prepad med svetovoma notranjega in zunanjega zaznavanja, med konceptualnim okvirjem znanosti, filozofije in doktrine religije.
Prava sreča zanj je bila, da je v tem času, na svojem vsakodnevnem potovanju na Dunaj, srečal najnenavadnejšega človeka Felixa Kogutskega, ki je bil zeliščar z licenco in ki je lekarnam in botaničnemu oddelku medicinske univerze prodajal zdravilne rastline. Vemo, da je v tistem času večina zdravil temeljila na zeliščih. Steiner je tako končno našel nekoga, s komer je lahko govoril o svojih duhovnih izkušnjah, nekoga ki se je zdel ‘duša iz davnine’ in zadnji predstavnik ‘instinktivne jasnovidnosti zgodnejšega obdobja’. Napisal je:
Z njim je bilo o duhovnem svetu mogoče govoriti kot z nekom, ki ga je sam doživljal … pokazal se je kot glasnik duhovne vsebine, ki se želi pokazati iz skritih svetov. Kadar si bil z njim, si lahko dobil globoka spoznanja o skrivnostih narave … Glede na običajne koncepte ‘učenja’ bi moral reči, da se od tega človeka ne moreš ničesar ‘naučiti’. Toda če si tudi sam mogel zaznavati duhovni svet, si lahko preko njega dobil globok vpogled v ta svet preko nekoga, ki je trdno stal v njem. Še več, temu možu je bila tuja kakršnakoli iluzija ali fantazija. (Moje življenje, 42-43)
Se nadaljuje.
prevedla Marina Nuvak