Harry Potter in svetišča otroštva

julij 2011 Komentarji »

Poletje 2011,
letnik VII, številka 2

Sven Saar

Prva knjiga o Harry Potterju se je pojavila leta 1997. Ostale knjige zbirke so sprva nastajale počasi, potem pa vedno hitreje, kar je že mejilo na čudežno skrivnost. Zbirka je na koncu postala prava senzacija stoletja v mladinski literaturi, pravzaprav velika senzacija v zgodovini literature nasploh. Osem let dolgo je avtorica J. K. Rowling ustvarjala dogodivščine mladega čarodeja, ki se je z leti spreminjal in razvijal.

Najhvaležnejši bralci zbirke so danes stari okrog štiriindvajset let. Bili so enajst, ko je izšla prva knjiga, in potem so vsako leto rasli skupaj s Harryjem. V tem je namreč skrivnost upeha zbirke. Avtorici se je povsem posrečilo,ne samo ustrezno spreminjati karakterje glede na starost, pač pa tudi prilagoditi stil, vsebino in zahtevnost vsake posamezne knjige interesom svoje ciljne publike, tj. rastočim bralcem, ki so bili vedno enake starosti kot Harry. Tako so npr. v prvi knjigi slaščice zelo važna stvar, potem pa počasi izgubljajo pomembnost. Ali pa šport, prvenstvo in turnir v quidditchu, ki v četrti knjigi igra glavno vlogo. Harry se prvič resno zaljubi kot petnajstletnik, kot osemnajstletnik pa mora končno odrasti in se osamosvojiti.

Knjige so v dolgem časovnem obdobju nastajanja doživele veliko kritik, tako od učiteljev kot od drugih intelektualcev, ki so v široki popularizaciji mladinske literature videli predvsem nevaren padec njene kakovosti. Meni kot razrednemu in predmetnemu učitelju pa se je godilo povsem drugače. Zelo sem se veselil, da fenomen z branjem obsedenega otroka ni izginil, kot smo že mislili. Kaj nisem skupaj s kolegi tarnal, kako težko je otroke pripraviti k branju? Zdaj so brali in to kako! Šesto strani so pogoltnili v enem tednu, potem knjigo še enkrat pazljiveje prebrali in vedno znova vročično čakali na nadaljevanje, kot bi Harry in njegovi prijatelji resnično obstajali. Preveliko premlevanje tega fenomena ni bilo upravičeno. Otroci so bili navdušeni, jaz pa tudi.

Tudi moja generacija je v otroških letih požirala knjige Karla Maya. Tudi v njih se najde mnogo kiča in vsebina ne ustreza duhu in vrednotam 21. stoletja. A pri Old Shatterhandu smo se potopili v svet knjige in se z njim naučili prijateljstva, zvestobe in poštenosti. Kako pomembno darilo je vendar to: kdor se zmore pri branju ves vživeti v dobro zgodbo, ta se nikoli v življenju ne bo dolgočasil. In če pomislimo, koliko slabega lahko človek sebi in drugim stori iz golega dolgočasja in notranje praznine, potem smo kot bralci samo še strašno hvaležni za to.

Se nadaljuje.

Vaš komentar