Poletje 2011,
letnik VII, številka 2
Drago Purgaj
Letna tema 2011/12, Goetheanum, Sekcija za kmetijstvo
Članstvo v IBDA (International Biodynamic Association) pomeni tudi možnost, da lahko slovensko biodinamiko razvijamo v duhu mednarodnega biodinamičnega gibanja. K temu v največji meri prispeva t.i. letna tema, ki jo pripravlja Sekcija za kmetijstvo pri Goetheanumu. Tema je jedro vsakoletnega kongresa v Dornachu ter rdeča nit dogajanj biodinamičnega gibanja po svetu.
Letošnja tema je še posebaj aktualna, saj govori o poti preobrazbe. O poti, ki ni omejena zgolj na biodinamike, marveč zadeva vse ljudi, ne glede na področje delovanja. Kot je razvidno v nadaljevanju, je letošnja tema začetek triletnega procesa, ki ga bomo razvijali po v naprej predvidenih korakih.
Zveza ter biodinamična društva smo pred pomembno nalogo, da impulz letne teme prenesemo med svoje člane in vse, ki nam želijo prisluhniti. Uspeh bo v veliki meri odvisen od vodij in še bolj od interpretov, zato sem vesel, da je k študiju letne teme pristopil dr. Andrej Fištravec, poznavalec antropozofije in odličen predavatelj. Skupaj bomo zmogli temo približati ljudem in morda tudi dejansko zanetiti kakšen proces preobrazbe.
Aktualna tema in osrednji dogodek letošnjega kongresa korenini v Mihaelovem pismu1, v katerem je dr. Rudolf Steiner v poglavju, ki sledi, razodel odnos Zemlje in makrokozmosa.
Kaj je Zemlja v makrokozmosu?
‘Nastajanje kozmosa in človeštva je mogoče opazovati iz različnih zornih kotov. Lahko se opazuje, kako se bitje človeka izgrajuje iz sil zunajzemeljskega kozmosa. Ne more pa se opazovati sil, ki jih človeku posreduje njegova samozavest. Te sile prihajajo od Zemlje.
S tem je pomen zemeljskega za človeka pojasnjen. Mora pa se s tem povezati vprašanje: Kakšen pomen ima zemeljsko za makrokozmos?
Odgovoru na to vprašanje se približamo, če se ozremo na že predstavljeno. Makrokozmos bo pred budno zavestjo tem bolj ujet v vedno večji oživljenosti, kolikor bolj bo pogled usmerjen v preteklost. On živi v daljni preteklosti tako, da preneha vsaka predvidljivost njegovega življenjskega razkritja. V tej oživljenosti ni mesta za človeka.
S tem ko makrokozmos vstopa v sfero predvidljivosti, polagoma umira. Iz umirajočega makrokozmosa, iz te gmote pa nastaja človek, kot samostojno bitje.
Makrokozmos v kozmični sedanjosti torej umre. Toda iz umrlega makrokozmosa ne nastaja samo človek, temveč tudi Zemlja.’
Se nadaljuje.