Rezultati waldorfskega izobraževanja

julij 2011 Komentarji »

Poletje 2011,
letnik VII, številka 2

Kaj so resnični učinki waldorfskega (po Rudolfu Steinerju) izobraževanja? Najprej je človek lahko očaran nad navdušenjem in predanostjo waldorfskih učiteljev, občuduje lahko trud učencev na umetniškem, okoljevarstvenem, znanstvenem in akademskem področju. Na waldorfski šoli je moč opaziti veselje do učenja, pozornost, posvečeno čustveni inteligenci in dinamičnemu družabnemu delovanju. Razredi so estetsko urejeni, na stenah so umetniška dela učencev in opaziti je živahno dogajanje.

A kaj se zgodi s temi dijaki, ko zapustijo idilično okolje waldorfske šole? Kako so pripravljeni na življenje? Na katere univerze se vpišejo? Kaj delajo, če se ne odločijo takoj za študij? Kako na njih gledajo njihovi delodajalci, njihovi profesorji? In morda najpomembneje – kako vidijo sami sebe? Ta vprašanja so bila postavljena v dveh študijah, ki ju je objavil Raziskovalni inštitut za waldorfsko izobraževanje v Ameriki. Tukaj je nekaj njihovih ugotovitev. Prijazno pa vabljeni, da v celoti preberete originalno raziskavo na Survey of Waldorf Graduates in North America.

V drugi fazi študije so na raziskovalnem inštitutu v letih od 1943 do 2005 vodili osebne razgovore s 526 bivšimi waldorfskimi dijaki iz 27 waldorfskih gimnazij. Osredotočili so se na njihovo nadaljnjo pot po končani srednji šoli, za kakšno obliko šolanja so se odločili in kje so se šolali. Vprašali so jih po njihovem nadaljnjem šolanju, zaposlitvi, po vrednotah in življenjskih ciljih, kakor tudi po kakovosti njihovih osebnih zvez ter njihovem zdravju. Intervjuvali so tudi univerzitetne profesorje. Več kot polovica študentov je waldorfsko šolo obiskovala 12 let ali celo več (če so bili tudi v waldorfskem vrtcu). V tem sestavku vam predstavljamo osebni pogled profesorjev na njihove študente, bivše waldorfske dijake.

Bivši waldrofski dijak – osebna refleksija

Dr. W.Warren B.Eickelberg,
profesor biologije, univerza Adelphi, New York

Ko sem začel v petdesetih letih poučevati na univerzi Adelphi, biologi še niti vedeli niso, kaj je gen, zdaj pa jih proizvajamo. Takrat je bilo kakšnih ducat antibiotikov, danes pa jih je na tisoče. Mnoge discipline s področja biologije še niso obstajale in mnogo tega, kar smo takrat učili, danes ne velja več. Človeški razum nam je odprl nove vidike; človekove roke so nam dale nove tehnologije, toda človekova duša ostaja v večji meri enaka, vedno išče odgovore na to, kdo smo, zakaj smo tukaj in kakšna je naša usoda.

Tako kot so se dogajale spremembe v akademskih vsebinah in v tehnologiji, se je spremenil tudi tipični študent. Spoznal sem veterana iz druge svetovne vojne, ki mu je bila pomembna služba. Dobro se spomnim mirovnih akcij za Južno Korejo. Spominjam se dogodkov iz obdobja vietnamske vojne. Preživel sem pojav mini krila, obdobje džinsa, zahteve študentov, da sami oblikujejo svoj učni načrt, preusmeritev učenja učiteljev in administracije, nastop očitno nemoralnih seksualnih vzgibov, nižanje vpisnih standardov in enkratnega ter morebiti uničujočega učinka, ki ga ima medij televizija na mlade. Brez dvoma so vse te stalne spremembe vplivale na moje učne izkušnje.

V vsej tej dinamiki sprememb, ko so bile ogrožene vrednote in izpodbijani standardi obnašanja, se je vsake toliko časa na mojih predavanjih pojavil poseben stabilizacijski vpliv: bivši dijak waldorfske šole. Razlikovali so se od drugih. Vsi brez izjeme so bili hkrati skrbni ljudje, ustvarjalni študentje, ljudje z razpoznavnimi vrednotami .Iin ki so vsakič, ko so spregovorili, so povedali nekaj pametnega.

Se nadaljuje.

Vaš komentar