Poletje 2011,
letnik VII, številka 2
mag. Boštjan Štrajhar
Če ni občutenja neugodja, ni napredka
Če pogledamo na otrokov razvoj zgodovinsko, vidimo, da ti še nikoli niso imeli tako dobrih materialnih pogojev za življenje, kot jih imajo danes. Druga plat današnjega življenja je soočanje z nekaterimi največjimi izzivi vzgoje in izobraževanja vseh časov. Včasih se zdi, da tudi pedagogom niso poznani niti najpreprostejši odgovori na pedagoško-vzgojna vprašanja. Odgovor, zakaj je temu tako, leži v nesorazmernem razvoju; duhovni razvoj družbe ne dohiteva tehnološko-gospodarskega napredka.
Mnogo staršev je prepričanih, da je zdravo, optimalno otroštvo pogojeno samo z ugodjem. Otroci se posledično neradi soočajo z izzivi, saj jim ti pomenijo napor in odmik od ugodja. Če otrok v šoli nekaj ne želi narediti, potem je danes vse preveč staršev, ki to otrokovo idejo podprejo. Če pomislimo na svoje življenje, lahko hitro ugotovimo, da tudi odrasli osebnostno in duhovno najbolj napredujemo takrat, ko smo soočeni z izzivi. Dobra vzgoja temelji na optimalnih frustracijah. Ker pa je danes intelekt orodje gonov jaza oziroma Arimana, kot bi rekli stari Perzijci, ta ne prepozna v izzivu nekaj, s čimer se je treba soočiti, temveč nekaj, kar je potrebno odstraniti iz naše duševnosti in po liniji najmanjšega napora ponovno priti do ugodja.
Se nadaljuje.