Jesen 2012,
letnik VIII, številka 3
Thea Blair, waldorfska učiteljica in otroška terapevtka
Prvič sem opazila, kako učinkovit je dotik, ko sem štirinajst let delala z mešano skupino predšolskih otrok na svojem domu in razreševala konflikte ter čustvene težave pri otrocih. Začelo se je kot raziskovanje, kako obvladati obnašanje malčkov, ki se preprosto niso mogli povezati s svojimi vrstniki. Držala sem jih v objemu, kot bi bili dojenčki, in odkrila, da je bilo to zdaleč bolj učinkovito, kot katera koli oblika sprostitve.
Kasneje sem čudežne učinke drugih oblik nežnega dotika odkrila tudi pri starejših otrocih. Začela sem preizkušati učinke dotika. Včasih sem roki položila na rami otrok, ki sta bila v konfliktu, drugič sem pri sebi držala otroka, ki je bil žalosten ali jezen. Včasih sem jim povedala izmišljene zgodbe s skritim sporočilom ali jih hopsala na svojih kolenih. Takrat sem začela oblikovati pesmice s sporočili. Bila sem presenečena nad učinki: moj dotik je mnogo hitreje in lahkotneje razreševal težke situacije kot zgolj verbalna komunikacija.
Nekega dogodka se še posebno dobro spominjam: šlo je za dečka, katerega mama se je odselila. V času žalovanja za svojo mamo je ves čas izražal jezo. V njegovih očeh je bilo videti nezaupanje in kljubovanje. Nikoli ni zamudil priložnosti, da spodkopava moje delo v razredu. Bil je bister in spreminjal je besedila pesmi ali na ves glas zanikal tisto, kar sem rekla. Dolge mesece sem poskušala s tem otrokom vzpostaviti stik. Zelo sem razumela njegovo bolečino, toda nisem vedela, kako vzpostaviti zaupljiv odnos. Potem pa je nekega dne, ko smo sedeli v krogu na tleh, spet izvedel svoj običajen nasproten manever. Ne da bi razmišljala, sem naredila nekaj, kar bi običajno naredila pri manjših otrocih. Pograbila sem ga in ga položila v svoje naročje. Njegov odziv me je presenetil. Njegova sprostitev je bila tako otipljiva, da sem začutila, kot da se kar staplja z mano! Po tem dogodku je bil do mene prisrčno spoštljiv. Priložnostno ga je še popadlo kljubovanje; ob mojem igrivem dotiku pa je vsako njegovo kljubovanje zbledelo.
Zakaj je bil dotik ključ, ki je odklenil vrata? Ko sem o tem razmislila, sem našla dva razloga. Prvi je, da dotik stimulira hormon, ki mu pravimo oxytocin. Sama ga rada imenujem ‘Ahhh … . oksitocin.’ Napolni nas z občutkom ugodja in varnosti. To je meglen občutek topline, občutek zaljubljenosti. Z oksitocinom je vsakdo možen prijatelj. To je hormon, ki pomiri naš živčni sistem. Raziskave so pokazale, da zmanjšuje stres in strah. Da bi pravilno razumeli njegovo vlogo, mislim, da moramo poznati osnove stresa in z njim povezanega hormona kortizola.
Pa poglejmo, kaj se dogaja ob stresu. Najprej nekaj ogroža naše preživetje. To je lahko bolečina, hrup, prepir, ali pomemben test v šoli. Kako odreagira naše telo? Nadledvična žleza izloči hormon kortizol. Ta spodbudi reakcijo v obliki boja, bega, otrplosti. Kri preneha normalno delovati na področju prebave in imunskega sistema; umakne se iz frontalnih predelov možganov, kjer je center naše razsodnosti in kreativnega mišljenja. Preplavi mišice rok in nog ter jih pripravlja na boj ali beg. Kortizol spodbuja ločenost in tekmovalnost – vsakogar vidimo kot možnega sovražnika. To naj bi bil kratkotrajen, takojšen odziv za preživetje. Če postane to stanje kronično, smo dobesedno divji, bolni in otopeli. Zaradi motenj pri presnovi je povezan tudi z debelostjo.
Preberite več v tiskani izdaji.
Članek je bil objavljen na spletni strani liliblog.
prevod: Marina Nuvak