V prejšnjem prispevku so bili podani razlogi, zakaj morajo ‘naše sodbe raje temeljiti na dejstvih človeškega razvoja, kot pa na simpatiji in antipatiji. Pomembnost določenih stvari se lahko razume samo v primeru, ko jih primerjamo z ozadjem razvoja človeštva kot celote.
Tako videnje obenem vodi do spoznanja, kako pomembno je, da se zavedamo tega, kar se dogaja pod površjem svetovne zgodovine … (še posebno delovanja) skrivnih temnih sil, ki so sposobne zatreti celo najgloblja prepričanja (posameznikov), in to samo zato, ker je vse, kar živi v fizičnem svetu, upravljano iz duhovnega sveta – kar pomeni, da je lahko vodeno z duhom, ki deluje v skladu z egoizmom določene skupine ljudi … Dandanes je nujno, da se naučimo prepoznati tovrstne vplive, ki delujejo v ozadju. Takšen uvid je še posebno važen v srednji Evropi. Če se nekdo hoče ubraniti pred nasprotnikom, mora spoznati poln obseg njegove moči. V teh časih je edini način za dosego uvida v človeški razvoj, da se seznanimo s pomočjo duhovnega znanja z zakoni, ki upravljajo ta razvoj.’1 Sedaj si bomo ogledali nekaj teh zakonov, ki lahko pojasnijo številna dogajanja današnjega časa.
Od renesanse dalje živimo v obdobju razvoja duše zavesti2. To pomeni, da je razvoj individualnosti osnovna potreba današnjega časa. Še v srednjem veku je bila človeška usoda bolj ali manj določena z njegovim rojstvom. Če se je otrok rodil na kmetiji, potem je postal kmet; če je bil gosposkega rodu, potem je postal fevdalni gospod; in tako naprej. Samo izjemno nadarjenim posameznikom je uspelo preiti te stanovske ovire. V modernih demokratičnih družbah je človekova usoda v večji ali manjši meri določena z njegovimi osebnimi sposobnostmi. To je tudi eden od osnovnih pogojev za razvoj etičnega individualizma, ki je potreba današnjega časa. Ta razvoj je v skladu s temeljnim sociološkim zakonom, ki pravi, da ‘v zgodnjih razdobjih kulturnega razvoja stremi človeštvo k oblikovanju družbenih enot. V začetku so interesi posameznikov žrtvovani interesom teh skupin. Nadaljnji korak v razvoju vodi k osamosvojitvi posameznika od interesov skupin in k neomejenemu razvoju potreb in sposobnosti posameznika.’3
Če se ozremo po današnjem svetu, lahko vidimo, da so različne države na različni stopnji razvoja glede dopuščanja svobodnega razvoja posameznikov. Vendar navkljub vsem uporom avtoritarnih združb se tega razvoja ne bo dalo ustaviti, kajti ‘nujno pomembna stvar za prihodnost je, da pride v obstoj absolutna svoboda mišljenja; brez tega si ne moremo predstavljati realizacije socialnih impulzov. Zaradi tega mora biti proces razvoja družbenih odnosov povezan z odpravo vsega zasužnjevanja misli.’4
Navkljub modernemu družbenemu razvoju, ki vodi v to smer, obstaja še vedno veliko preprek do absolutne svobode mišljenja. Medtem ko se v državah, ki še vedno slonijo na tradicionalnem hierarhičnem modelu vladanja, te prepreke izražajo predvsem v obliki zatiranja drugače mislečih, pa so ovire v demokratičnih družbah bolj notranje narave; recimo kadar nekdo goji skrajna materialistična stališča, ki razglašajo homeopatijo za šarlatanstvo ipd. Na ta način se drugim ljudem ne priznava pravice do svobodnega oblikovanja njihovega lastnega svetovnega nazora. Vendar ko bodo ‘ljudje doumeli, kaj bi uvedba svobode (posameznika) pomenila za celoten svet, potem bo svetloba, ki jo danes mnogi iščejo, razsvetlila prevladujočo temo današnjih časov.’5
Za boljše razumevanje družbenega dogajanja se moramo zavedati, da ‘človek nikakor ni enostavno bitje … in v socialnih odnosih prav tako ni enostavno bitje. Lahko bi celo izjavili, da je človek točno v socialnih odnosih takšno bitje, za kakršnega si goreče želi, da ne bi bil … Človek ima resnično zelo rad samega sebe. Temu ni mogoče ugovarjati: človek ima izjemno rad samega sebe. Ta samozaljubljenost povzroči, da se znanje o samem sebi spremeni v neke vrste iluzijo. Na primer, človek ne želi priznati, da je samo do polovice socialno bitje; v drugi polovici je antisocialno bitje … (Priznanje) da je človek istočasno socialno in antisocialno bitje, je temeljna zahteva za razumevanje družbenih odnosov.’6
Sedaj se lahko vprašamo, na kašne načine se izraža antisocialna narava človeka. Prvi odgovor bo morda presenečenje: razvoj individualnosti je v svoji osnovni naravi antisocialen, kajti naloga vsakega posameznika je, da razvije svoje lastno bitje in sposobnosti – in to lahko stori samo na račun celote – vključno z razvojem lastnega mišljenja. Vendar ‘zaradi samega dejstva, da je človek misleče bitje, je tudi antisocialno bitje.’7 Vsak posameznik mora slediti svojim lastnim nagibom na poti iskanja resnice in ne tistim, ki se mu vsiljujejo od zunaj. To je zelo pomembno, kajti ‘ko pridete v prisotnost drugega človeka, vas le ta uspava – to pomeni,da uspava vaše mišljenje, ne pa vašega čutenja in volje. Če želite ostati misleče človeško bitje, potem se morate notranje ubraniti pred tem. To pomeni, da morate aktivirati svoje mišljenje in se na ta način ubraniti pred tem, da bi bili uspavani. Soočenje z drugim človekom vedno pomeni, da se moramo prisiliti, da se prebudimo.’8
Preberite več v tiskani izdaji.
Opombe:
1 Steiner, Aspects of Human Evolution, Berlin, 17.07.1917
2 Duša zavesti je človeška sposobnost opazovanja in vrednotenja – to je moralne presoje – lastnih dejanj, čustev in idej. Ta sposobnost se lahko manifestira kot glas notranje vesti, to je zavedanja o tem kako vplivamo z našimi aktivnostmi na svet in bitja okoli nas.
3 Steiner, Social and Political Science, 23.07.1898/30.07.1898
4, 6, 7, 8 Steiner, Social and Antisocial Instincts, Dornach, 6.12.1918
5 Steiner, From Symptoms to Reality in Modern History, Dornach, 27.10.1918