Vpliv zaslonske tehnologije na otroke

dr. Aric Sigman

Predstavitev v evropskem parlamentu

Evropsko združenje razpravlja o mnogih vidikih življenja državljanov. Pa vendar nihče nikoli ni mislil, da bo o glavni dejavnosti Evropejcev, ki je v porastu – gledanje zaslonskih medijev, potrebna parlamentarna razprava. V času otroštva preživijo otroci danes več časa pred televizijo kot pa v šoli. Povprečni sedemletnik preživi pred zaslonom že celo leto dni po 24 ur, povprečen mladostnik v Evropi pa do 18. leta pred zaslonom preživi že štiri leta po 24 ur.

Toda to danes ni več le kulturno vprašanje o tem, kako otroci preživljajo svoj prosti čas. Zaslon je zdaj postal zdravstveno vprašanje. Raziskava, ki je bila objavljena v najbolj ugledni medicinski in znanstveni reviji kaže, da je sama količina časa, ki ga otroci preživijo pred TV, DVD, računalniškimi zasloni in na internetu, povezana s pomembnimi, merljivimi biološkimi spremembami v njihovih telesih in možganih, ki bi lahko imele pomembne zdravstvene posledice.

Glede na to, da preživijo otroci v ključnih razvojnih obdobjih vedno večji del svojega življenja ob gledanju zaslonske tehnologije, se mora EU odzvati in glede tega sprejeti svoje stališče.

Ta članek je osnovan na predavanju, ki ga je imel dr. Aric Sigman avgusta 2010 za skupino, ki v evropskem parlamentu deluje za kakovost otroštva.

‘Nobenega dokaza ni, ki bi podprl trditev, da se morajo otroci, zato da bi jim bila zaslonska tehnologija blizu, z njo zgodaj seznaniti.’ (Linn Et Poussaint 1999)

Kvaliteta nasproti količini

Zagovorniki tega, da je potrebno že majhne otroke uvesti v svet zaslonske tehnologije trdijo, da je vprašljiva le ‘kvaliteta’, to je vsebina, ki jo otroci na zaslonu gledajo. Trdijo, da je pod pogojem, da je tisto, kar otrok gleda ‘izobraževalno’ in ‘letom primerno’, zaslonska tehnologija v najslabšem primeru neškodljiva. Ne le to, trdijo, da je otrok razvojno in vzgojno prikrajšan, če nima dostopa do tega materiala. Prav tako velja prepričanje, da mora otrok to tehnologijo začeti uporabljati zgodaj, sicer se jih bo kasneje v življenju bal uporabljati ali bo manj sposoben delati z njimi. Pomembno je, da se čim hitreje naučijo z njimi delati, ker bo v njihovem življenju to njihov način dela. Vendar pa raziskave kažejo, da so to isto tehnologijo sposobne upravljati celo opice. Da bi to napačno razumevanje odpravili, so raziskovalci na Harvard Medical School dali izjavo: ‘Nobenega dokaza ni, da se morajo otroci zgodaj seznaniti z zaslonsko tehnologijo, da bi jim bila blizu. Dejstvo, da otroci nekaj hočejo ali starši mislijo, da hočejo, še ne pomeni, da je to vzgojno ali celo dobro zanje. Radi imajo tudi bombone.’

Samo zato, ker otroke nekaj zanima, še ne pomeni, da je to zanje tudi najbolj primerno. Tak argument se zdi bolj komercialne narave, saj se lahko tako otroci, kot odrasli računalniških veščin naučijo še veliko pozneje.

Medtem ko je trend uvajanja zaslonske tehnologije v zgodnjem otroštvu vse bolj močan, pa vedno več empiričnih dokazov, večina izven področja medijskih študij, vzgoje in psihologije, prinaša čisto drugačno sliko. Zdi se, da obstaja direkten konflikt med zagovorniki uporabe zaslonske tehnologije v zgodnjem otroštvu na eni strani in opozorili, ki jih prinašajo študije v pediatrični medicini in biologiji na drugi. Posebno pomembno je vprašanje starosti, ko lahko otrok začne gledati zaslonsko tehnologijo, in časa, ki ga lahko v zgodnjih letih otroštva preživi pred zaslonom. Skrbeti pa bi nas morala tehnologija sama in ne le količina otrokovih izkušenj ob njej.

Ta skrb ni osnovana na antitehnološki ali antitelevizijski filozofiji, temveč izključno na prezgodnji ali pretirani uporabi zaslonske tehnologije pri otrocih, katerih možgani in telesa še niso popolnoma oblikovani.

Leta 1999 je ameriška pediatrična akademija izdala navodila, v katerih so priporočali, da otrok, mlajših od dveh let, ne izpostavimo televizijskemu razvedrilu, ker lahko škodljivo vpliva na zgodnji razvoj možganov. Leta 2006 so dali novo izjavo o televiziji in majhnih otrocih: ‘Morda vas bo mikalo, da dojenčka posadite pred televizijo, še posebej pred zanj ustvarjene oddaje, toda ameriška pediatrična akademija pravi: Nikar ne naredite tega! Ta zgodnja leta so odločilna za njegov razvoj. Akademijo skrbi kako lahko televizijski program, namenjen otrokom mlajšim od dveh let, vpliva na razvoj vašega otroka.’

Leta 2011 so šli še dalje: ‘Tehnologija ima potencialno negativne učinke in nikakršnih znanih pozitivnih učinkov na otroke, mlajše od dveh let.’

Avstralska vlada pa ravno razmišlja o podobnih nacionalnih političnih napotilih. Zelo pomenljivo je tudi, da je francoska vlada pred nedavnim francoskim TV postajam prepovedala, da oddajajo kakršne koli TV oddaje – vzgojne ali drugačne, ki so namenjene otrokom, mlajšim od treh let. Izjavili so: ‘Gledanje televizije škoduje razvoju otrok, mlajših od treh let, in povzroča določene nevarnosti, spodbuja pasivnost, slabo usvajanje jezika, preveliko razburjenje, težave s spanjem in koncentracijo kakor tudi odvisnost od zaslonov – tudi če gledajo le programe, ki so namenjeni njim.’

Razprave o zaslonski tehnologiji in otrocih vodijo večinoma strokovnjaki s področja tehnoloških študij in elektronike. Njihova strokovnost pa nima nič opraviti z zdravjem otrok, temveč s tehnologijo in tem, kako se otroci z njo povezujejo. Kako bi se počutili, če bi razprave o otroškem diabetesu, zvišanju holesterola, debelosti vodili vladni strokovnjaki, ki bi govorili o tem, kakšen imajo otroci odnos do hamburgerja ali pomfrija, namesto znanstvenikov, ki proučujejo vpliv te hrane na otrokov krvni obtok. Raziskavo morajo voditi strokovnjaki za zdravje otrok in ne tisti, ki se ukvarjajo s tehnologijo in tem, kako se otroci z njo povezujejo. Raziskave pogosto finančno podprejo velike korporacije tehnološke industrije.

Drugo področje zmede je poudarek moderne dobe na razlikovanju med različnimi tehnološkimi pripomočki in z njimi povezanimi dejavnostmi: gledanje TV, igranje računalniških iger, surfanje po internetu, pisanje kratkih sporočil, pametnih telefonov ali katero koli izpostavljanje zaslonu. Pa vendar so to le različna področja trženja, in medtem ko odrasli vidijo razliko med temi dejavnostmi, telo in možgani mladostnika ponavadi ne. Mnoge od teh stvari se dogajajo, če otrok sedi pred računalnikom ali TV, ne glede na to, kaj gleda.

Tukaj so samo nekateri rezultati znanstvenih raziskav o možnih negativnih učinkih zaslonske tehnologije, ki pa jih tisti, ki o tem odločajo, po navadi ne poznajo.

Po trenutnih podatkih bo povprečni 80-letnik preživel pred televizorjem 13,3 leta po 24 ur. Dnevni čas za medosebne družabne odnose se krajša hkrati s tem, ko se trajanje uporabe elektronske tehnologije daljša.

V zadnjih 20 letih so družabni stiki upadali, medtem ko so kontakti z zaslonom naraščali. Ravno pred letom 2000 je življenje postalo dobesedno virtualno: ljudje so več časa preživeli pred zaslonom kot pa v odnosu z drugimi ljudmi. Otroci v Veliki Britaniji v starosti med 11 in 15.letom, preživijo pred zaslonom 55 % svojega budnega časa, 7,5 ur dnevno, sedem dni v tednu, kar pomeni 40 % povečanje v enem desetletju.

Znanstveniki pa zdaj pri mladih, ki vedno več časa preživijo ob novi tehnologiji, kot so računalnik, internet, ipod in video igrice, opažajo sestavljene učinke, s tem da se čas, ki ga preživijo pred staro tehnologijo – televizijo, ni zmanjšal.

Evropsko povprečje časa, preživetega pred zasloni, je nekje med štirimi in osmimi urami na dan. Severne države težijo k večjemu številu ur, južne pa k manjšemu. Toda eno je jasno: danes imajo otroci na razpolago več zaslonov in preživijo več časa pred televizijo, računalniki, na internetu.

Učinki

Starost, ko otroci začnejo gledati televizijo, in čas, ki ga pred njo preživijo, pa je vse bolj povezan z negativnimi psihološkimi spremembami in zdravstvenimi posledicami.

V neki študiji, ki je raziskovala izpostavljenost televiziji pri 29 mesecih in 53 mesecih in kasnejše posledice pri otrocih, ko dosežejo starost 10 let, so prišli do zaključka: pričakovali smo, da bo vpliv zgodnjega gledanja televizije do otrokovega sedmega leta starosti izginil, zato je dejstvo, da negativni učinki ostajajo, precej zastrašujoče. Predvsem pa so prišli do ugotovitve, da je posledica vsake nadaljnje izpostavljenosti televiziji pri otrocih do drugega leta starosti, kasneje v življenju slabši uspeh pri matematiki, statični življenjski stil in uživanje nezdrave hrane ter končno večji indeks telesne mase. Med drugim in četrtim letom povečana izpostavljenost televiziji celo zavira razvoj.

Hormoni

Melatonin je spalni hormon, ki nastaja v možganih. Ko se zunaj mrači, se nivo melatonina poveča in omogoča spanje. Raziskovalci so nedavno poročali, da se je pri otrocih med 6. In 12 letom, ki so jim vzeli televizijo, računalnike in video igrice, stopnja melatonina povečala za povprečno 30 %. Izpostavljenost so povezovali z nižjim nivojem urinskega melatonina, ki je posebno deloval na mlajše otroke v obdobju pubertete, ko se dogajajo pomembne spremembe vloge melatonina. Ugotovili so, da pri dekletih dosti hitreje nastopi obdobje pubertete kot v letu 1950. Eden razlogov je povečana teža, drugi pa bi lahko bil znižan nivo melatonina. Raziskave na živalih so pokazale, da bi nizke količine melatonina lahko igrale pomembno vlogo pri nastopu zgodnjega pojava pubertete.

Druga raziskava je pokazala povezavo med dnevno izpostavljenostjo zaslonom v srednjem obdobju adolescence in rizičnimi faktorji za kardiovaskularne bolezni in diabetes tip2. Krvne analize pri fantih v adolescenci so pokazale, da imajo tisti fantje, ki med tednom pred zasloni preživijo dve uri ali več na dan, dvakrat večje tveganje za abnormalni nivo inzulina kot tisti pod dvema urama, ter tako kažejo večje tveganje za kardiovaskularne bolezni ali diabetes.

Metabolizem in debelost

Ni presenetljivo, da otroci zaradi dolgih ur sedenja, namesto tekanja naokoli, nimajo kondicije. Raziskave vse bolj kažejo, da je sedenje pred zasloni neodvisni in pomembni povzročitelj debelosti pri otrocih. Odkrili so, da je vsaka dodatna ura gledanja televizije povezana z dodatnim kilogramom telesne maščobe. Predšolski otroci, ki gledajo televizijo, so debelejši in manj aktivni. Toda kako lahko pravzaprav televizija poveča telesno težo? Poleg tega, da zmanjša fizično aktivnost, upočasni metabolizem in porabi manj kalorij v primerjavi z drugimi sedečimi dejavnosti, kot je šivanje, branje, pisanje ali vožnja avtomobila.

Gledanje televizije nas tudi privede do tega, da občutno več jemo, tudi če fizično nismo lačni. To pa ni zgolj zaradi vseh vabljivih reklam, ki so med premori tako pretkano umeščene, eden od razlogov je, da naši možgani zaznavajo zunanje, ne-prehranske impulze (televizijski ekran) bolj kot notranje, prehranske impulze, ki nam govorijo, da smo dovolj pojedli.

Raziskave so pokazale, da takrat, ko se na ta način odvrača našo pozornost, še naprej proizvajamo slino. Študija je zaključila, da lahko gledanje televizije pokvari našo naravno povezavo med apetitom in hranjenjem. Ta vpliv na povečan apetit pa se lahko nadaljuje še dolgo potem, ko smo ugasnili TV.

Naredili so poskus, ko so skupino študentk posadili pred zaslon in jih prosili, da preberejo nek dokument in napišejo povzetek v 350 besedah, medtem ko so drugo skupino prosili, da se 45 minut preprosto sprošča. Tiste, ki so imele nalogo, so pokurile le tri kalorije več kot one, ki so počivale, so pa kasneje, ko so dobile hrano, pojedle veliko več – dodatnih 230 kalorij. Raziskovalci trdijo, da povzroča zaslonska tehnologija tolstost.
Te ugotovitve so se pojavile v času, ko 75 % ljudi v Veliki Britaniji večerja pred televizijo.

Na srečo pa imajo strokovnjaki z medicinske fakultete Stanford v New Yorku tudi dobre novice. Proučevali so vpliv zaslonske tehnologije na težo pri 25 procentih najdebelejše populacije od 7 do 70 leta starosti. Po dveh in pol letih se je pri tistih, ki so za polovico zmanjšali čas pred televizorjem ali računalnikom zmanjšal indeks telesne mase. Znanstveniki so zaključili, da ima lahko zmanjšanje časa pred zaslonom pomembno vlogo pri preprečevanju otroške debelosti in nižanju BMI pri majhnih otrocih, pri tem pa dodali, da lahko postavitev televizije v otroško sobo tveganje debelosti poveča bolj kot televizija v skupnih družinskih prostorih.

Kardiovaskularne bolezni

Skupna ameriško-evropska raziskava je ugotovila, da je čas pred TV zaslonom povezan s povišanim krvnim pritiskom (hipertenzijo) pri otrocih. Raziskovalci verjamejo, da je tveganje lahko takojšnje in ni le pokazatelj kasnejših problemov.

Študija otrok, ki so že bili pretežki, je pokazala, da sta resna debelost in dnevni čas pred televizijo pomembna neodvisna napovednika visokega pritiska pri teh otrocih. Otroci, ki so dnevno gledali televizijo 2 do 4 ure, je bilo 2,5 krat večje tveganje za visok pritisk kot tisti, ki so jo gledali manj kot 2 uri. Pri otrocih pa, ki so jo gledajo več kot 4 ure na dan, je 3.3 x več možnosti za visok krvni pritisk.

Tudi španska raziskava je pokazala, da obstaja povezava med gledanjem televizije in tveganjem za kardiovaskularne bolezni. Krvna analiza pri mladostnikih, ki pred televizijo preživijo več kot 3 ure na dan, so odkrili občutno manj ugodno razmerje med nivojem holesterola, glukoze, polipropilena A1. Opazili so tudi negativni vpliv gledanja televizije na obseg pasu.

Slika se prikazuje skozi daljše obdobje raziskovanja. Raziskava, ki so jo opravili na univerzi v Otagu, Nova Zelandija in je bila objavljena v reviji The Lancet, je na primer pri 1000 otrocih več kot 26 let proučevala povezavo med navadami glede gledanja televizije in njihovim zdravjem. Odkrila je, da so otroci v starostjo med pet in 15 let, ki so televizijo gledali več kot dve uri na dan, v kasnejših letih razvili pomembne znake zdravstvenega tveganja. Raziskava je prišla do zaključka, da je ne glede na druge dejavnike, 15 % primerov zvišanega holesterola, 17 % debelosti in 15 % slabega kardiovaskularnega stanja povezanih z gledanjem televizije mnogo let pred tem, ko so bili ti odrasli še otroci.

Smrtnost

Mnoge nove raziskave so odkrile povezavo med gledanjem televizije in predvideno življenjsko dobo. Raziskava, ki je sledila okoli 9 000 ljudem, starejšim od 25 let, je odkrila, da se z vsako nadaljnjo uro gledanja televizije na dan za 18 procentov poveča smrtnost zaradi težav s srcem ter za 11 procentov poveča zaradi različnih drugih vzrokov. Tisti odrasli, ki so gledali televizijo več kot 4 ure na dan, so imeli 80 % več možnosti, da umrejo zaradi kardiovaskularnih bolezni kot tisti, ki so jo gledali 2 uri ali manj, in 46 % več možnosti, da umrejo zaradi različnih drugih vzrokov. Ugotovitve so bile neodvisne od tega, ali je bila oseba preveč debela, kar je kazalo na to, da gledanje televizije nezdravo vpliva na sladkor in maščobe v krvi.

Sporočilo raziskav je preprosto. Zmanjšanje gledanja televizije lahko občutno zmanjša tveganje za diabetes, bolezni srca in prezgodnjo smrt.

Raziskovalci vse bolj verjamejo, da medicinsko ni isto, ali sedimo v brezdelju ali pred TV zaslonom, ter da je potrebno to dvoje proučevati ločeno, saj bi utegnilo biti oboje pomembno za razvoj in preprečevanje kardiovaskularnih bolezni.

Fizična pripravljenost

Gibčnost in mišična pripravljenost otrok je v zadnjih 10 letih znatno upadla. Študija, ki je bila pred nedavnim objavljena v reviji Acta Pediatrica, je odkrila, da je moč rok pri desetletnikih upadla za 26 procentov. Znanstveniki poročajo, da so telesa otrok zdaj sestavljena iz več maščobe in manj mišic in da je zelo verjetno, da je vzrok temu sedenje pred televizorjem ali igranje računalniških igric.

Nekateri raziskovalci menijo, da je potrebno čas pred zaslonom in pomanjkanje fizične aktivnosti obravnavati ločeno. Evropska študija o mladih je odkrila, da sta gledanje televizije in fizična aktivnost neodvisno druga od druge povezani s tveganjem za presnovo otrok in ju je zato potrebno pri preventivnih ukrepih obravnavati ločeno.

Obetavna raziskava iz katedre za javno zdravje na univerzi Cornell je nakazovala, da obstaja močno naravno nasprotje med časom pred zaslonom in fizično aktivnostjo in da bi otroci, če bi jim omejili čas pred zaslonom, spontano postali fizično bolj aktivni, ne da bi starši za to karkoli naredili. Mnenje, da morajo odrasli nekaj narediti za otroke ali z njimi, ker sicer ne bodo aktivni, ne drži. Da se fizična aktivnost pojavi spontano, lahko vidimo v mnogih deželah po svetu, kjer imajo otroci le malo ali sploh nimajo dostopa do ekranskih medijev.

Možgani

Medtem ko vlada mnenje, da je igranje računalniških igric bolj stimulativno kot pasivno gledanje risank, pa dokazi kažejo, da je tudi ta interaktivna tehnologija povezana z omejeno nevrološko aktivnostjo. Študija, ki je primerjala razlike v možganskem pretoku krvi pri otrocih, ki so igrali računalniške igrice, in tistimi, ki so delali zelo preprosto, ponavljajoče se seštevanje enomestnih števil, je na primer odkrila, da so v primerjavi z delovanjem možganov pri računski stimulaciji, računalniške igrice stimulirale le aktivnost v tistih delih možganov, ki so povezani z vidom in gibanjem. Enostavno seštevanje pa je aktiviralo celotno področje leve in desne možganske poloble, česar pri igranju računalniških igric ni bilo. Odkritje je Svetovno združenje nevrologov opisalo takole: računalniške igrice zavirajo proces razvoja frontalnega dela možganov in pri otrocih prizadenejo zmožnost nadzora asocialnih elementov obnašanja … alarmantno je, da so računalniške igrice zavrle razvijajoči um. (Kawashima, 2001).

Zanimivo je, da je neka nova študija v medicinski reviji Pediatrics raziskovala vpliv le nekaj minut gledanja risank na televiziji na intelektualne funkcije frontalnega dela možganov pri štiriletnikih. Te prefrontalne zmožnosti imenujemo otrokove zmožnosti delovanja, ki podpirajo ciljno vedenje, vključno s pozornostjo, delovnim spominom, zmožnostjo zadrževanja, reševanje problemov, samokontrole in odloga zadovoljitve. Zmožnost delovanja je tista, ki jo vedno bolj prepoznavajo kot ključ do pozitivnega socialnega in kognitivnega funkcioniranja in je močno povezana z uspehom v šoli.

Ugotovili so, da ima le 9 minut gledanja risanke, kjer se vse dogaja zelo hitro, takojšnji negativni vpliv na zmožnost delovanja štiriletnikov … česar bi se morali starši majhnih otrok zavedati. (Lillard Et Peterson 2011).

Pri mladoletnikih, ki preživijo prekomerno časa na internetu, nekateri jih imenujejo računalniške odvisnike, so globoko v možganih odkrili mnoge strukturne spremembe. Trinajst raziskovalcev iz sedmih ustanov je odkrilo, da so bila mnoga področja v možganih teh mladostnikov pri nekaterih celo 10 do 20 procentov manjša. Poleg tega se je zdelo, da se je površinska možganska snov krčila v skladu z dolžino internetne odvisnosti. Študija je tudi namigovala, da bi to možgansko krčenje lahko imelo negativne učinke, kot je zmanjšano zadrževanje neprimernega obnašanja in zmanjšana usmerjenost k cilju (Yuan e tal 2011). Nova študija pa je še bolj natančna. Poroča o ‘zelo razširjenih redukcijah’ v stanju in velikosti možganskih celic v ‘važnejših povezavah bele snovi … v vseh delih možganov, vključno z orbito-frontalno belo snovjo … ‘ (Lin e tal, 2012).

Motnje spanja

Vedno več raziskav je odkrilo, da otroci danes manj spijo, kot so prejšnje generacije in imajo več težav s spanjem. Pri različnih starostnih skupinah, vse od dojenčka do odraslih, so odkrili pomembno zvezo med izpostavljenostjo televiziji in težavami s spanjem.

Študija 2068 otrok je odkrila, da je gledanje televizije med otroci do drugega leta povezano z nerednim spanjem. Druga študija 5 do 6 letnikov je odkrila, da sta aktivno gledanje TV in pasivna izpostavljenost povezana s krajšim spanjem in splošnimi spalnimi težavami. Še več, pasivna izpostavljenost televiziji več kot dve uri na dan je bila močno povezana s težavami s spanjem.

Sprožilec avtizma?

Avtizem je kompleksna motnja, za katero menijo, da ima genetske osnove, ki pa jih je mogoče sprožiti z drugimi dejavniki. Študija na Cornell univerzi zdaj nakazuje, da je lahko zgodnje gledanje televizije takšen sprožilec avtizma. (Waldmann e tal 2006, 2008).

Motnja pozornosti

Zaslonska tehnologija je povezana s spremembami v razvoju otrokovega sistema pozornosti. Raziskava s 2500 otroki, objavljena v reviji Pediatrics, je proučevala, ali je zgodnja izpostavljenost televiziji v kritičnem obdobju razvoja možganov lahko povezana s kasnejšimi motnjami pozornosti. Odgovor je pritrdilen.

Čeprav je za ADHD motnjo lahko delno kriva dednost, pa je bilo, kljub mnogim desetletjem raziskovanja, zelo malo misli namenjenih potencialni pomembni vlogi, ki bi jo zgodnje otroške izkušnje lahko imele na razvoj motnje pozornosti. Raziskovalci so se spraševali, ali obstaja povsod prisoten okoljski dejavnik, ki nekatere otroke navede k temu, da razvijejo ADHD. Ugotovili so, da je zgodnja izpostavljenost televiziji povezana z motnjami pozornosti v sedmem letu, ki je združljiva z diagnozo ADHD. Otroci, ki so gledali televizijo v prvem in tretjem letu starosti, so imeli pomembno povečan riziko, da se pri njih do sedmega leta razvije takšna motenja pozornosti. Za vsako uro gledanja televizije, se je za 9 procentov povečala motnja pozornosti. (Christakis et al., 2004).

Neka novejša raziskava je odkrila kasnejšo motnjo pozornost pri otrocih, ki so povprečno dolgo gledali televizijo, ko so bili starejši od 5 let. Ta študija je bila prva, ki je raziskovala možne dolgoročne povezave med gledanjem televizije v otroštvu med 5. in 11. letom starosti ter motnjami pozornosti v adolescenci. Simptomi so vključevali kratkoročno pozornost, slabo koncentracijo in lahkotno odvrnitev pozornosti.

Študija je zaključila: ‘Gledanje televizije v otroštvu je povezano z motnjami pozornosti v adolescenci, neodvisno od zgodnjih motenj pozornosti in drugih motenj. Ti rezultati podpirajo hipotezo, da lahko gledanje televizije v otroštvu vpliva na razvoj motenj pozornosti ter nakazujejo, da so ti vplivi lahko dolgotrajni.’ (Landhuis et al., 2007).

Druga raziskava otrok med 14. in 22. letom starosti je tudi zaključila, da ‘je lahko pogosto gledanje televizije v času adolescence povezano z nevarnostjo, da se razvije motnja pozornosti, učne težave in slabši dolgotrajni učni rezultati. Pri mladih, ki so pri povprečni starosti 14 let gledali televizijo eno ali več ur na dan, je bilo več nevarnosti, da slabo opravljajo domače naloge, imajo slab odnos do šole, slabe ocene in dolgoročen akademski neuspeh. Pri mladih, ki so televizijo gledali tri ali več ur na dan, pa je bilo za to največ verjetnosti. Poleg tega so ti imeli veliko manj možnosti, da zaključijo visoko šolo. (Johnson et.al., 2007).

Nedavna longitudinalna študija, objavljena v reviji Pediatrics, je pri ocenjevanju pozornosti vključila izpostavljenost računalniškim igricam ter razširila starostni razpon na mlade od 8-24 let starosti. Vendar so se rezultati zdeli nespremenjeni. ‘Tako gledanje televizije kot igranje video igric je povezano s kasnejšim porastom motenj pozornosti v otroštvu … pozni adolescenci in zgodnji odraslosti … Asociacije med zaslonsko tehnologijo in motnjami pozornosti so bile podobne, ne glede na tip tehnologije (televizija, video igrice) ali starost (srednje otroštvo ali pozna adolescenca/zgodnja odraslost). (Swing et al., 2010).
Multimedijsko delo
Predpostavka, da naj bi se otroci čim hitreje naučili uporabljati oboje, televizijo in računalnik obenem, je neutemeljena. Če jim jih predstavimo prezgodaj, jim lahko celo škodujemo.

To delo zahteva:

konstantne preklope pozornosti
malo trajne pozornosti (koncentracije)
dogaja v vse mlajšem obdobju.

Večina otrok ima danes v svoji sobi več kot en zaslon, in tudi z enim pogosto preklapljajo med mnogimi kanali, kar vodi k vprašanju, kakšni so sploh učinki multimedijskega dela:

Slikanje možganov je razkrilo, da takšno delo aktivira drugo področje v možganih (striatum), kot če se učimo posamezno stvar, kar je pomembna ovira pri učenju. (Foerde e tal., 2006) Učenje ob prižganem televizorju je manj učinkovito in povzroči, da je tisto, kar se uspemo naučiti, manj uporabno. Domača naloga nam lahko vzame 50 procentov več časa. Nevroznanstveniki, ki so opravili to raziskavo, opisujejo dobre plati multimedijskega dela kot ‘mit. … Opozarjanje v smislu upočasnjevanja je izjemno močno – presenetljivo tudi, da … ne boste mogli prav res nikoli premagati prirojene omejitve možganov pri procesiranju podatkov v času multimedijskega dela’ (Myers, 2006). Študija o multimedijskem delu, ki so jo vodili na stanfordski univerzi in je bila objavljena v zapiskih Nacionalne akademije znanosti, je primerjala skupine mladih ljudi, za katere so ocenili, da so bodisi ‘težko’ ali ‘lažje’ obremenjeni z multimedijskim delom. Ironično je, da so odkrili ‘presenetljive izsledke, da so imeli tisti, ki so bili težko obremenjeni s tem delom, slabše rezultate. Eden od raziskovalcev je komentiral: ‘Šokantno odkritje te raziskave je, da so bili tisti, ki so bili težko obremenjeni z multimedijskim delom, pri vsem, kar se je tega dela tikalo, zelo slabi.’ (Ophir et al., 2009).

Predstava, da so otroci, ki odhajajo iz osnovne šole, vse bolj in bolj inteligentni ter sposobni, je ob teh neprijetnih odkritjih prav tako postavljena pod vprašaj. Potem ko so raziskali določen obseg kognitivnega razvoja, so raziskovalci zaključili, da ‘ danes 11-letnik zna toliko, kot je pred 30 leti znal 8 ali 9-letnik … ‘ Upad so delno pripisali vse večji uporabi računalniških igric. Otroci, posebno fantje, se več igrajo v virtualnem svetu kot zunaj z orodjem in drugimi stvarmi … (Shayer 2006).

Zdaj pa poročajo tudi o padcu zmožnosti razmišljanja na višjem nivoju med adolescenti: 14-letniki so danes na stopnji mišljenja 12-letnikov pred 30 leti. Polovico toliko 14-letnikov kaže zdaj višji nivo (interpretativnega) mišljenja v nasprotju s hitrim (deskriptivnim) mišljenjem. Raziskovalci menijo, da se je vse v zadnjih 30 letih pospešilo. Gre za hitre reakcije, toda na bolj površinskem nivoju … SMS-sporočila in računalniške igrice se tičejo bolj hitrosti in takojšnjih zadetkov, kot pa globokega in detajlnega načina ravnanja z informacijami. (Shayer Et Ginsburg, 2009).

Učni uspeh

Gledanje televizije pri otrocih do 3. leta starosti je spoznano, da škodljivo vpliva na sposobnost učenja matematike, bralnega znanja in razumevanja v kasnejšem otroštvu. Poleg tega, da se zaradi gledanja televizije umikajo vzgojne in igralne aktivnosti, lahko ta poškodba zaradi vidnega in slušnega učinka televizije, dejansko vpliva na otrokove hitro razvijajoče se možgane (Zimmermann and Christakis, 2005). longitudinalna 26-letna študija, ki je sledila otrokom od rojstva, je zaključila, da je ‘gledanje televizije v otroštvu in adolescenci povezano s slabim učnim rezultatom do 26. leta starosti. Zgodnja izpostavljenost televiziji ima lahko dolgoročne nasprotne posledice na učene rezultate in kasnejši socialno-ekonomski status ter blaginjo.’ Avtorji opisujejo povezavo količinskega odziva med količino gledanja televizije in slabšanjem učnih rezultatov, kar ima ‘biološko verjetnost’. Občutni dolgoročni učinki so se pojavili celo pri tako imenovanih skromnih nivojih gledanja televizije: med eno in dvema urama na dan. Zaključili so tudi, da je splošna izobraževalna vrednost gledanja televizije nizka. … Ta odkritja nudijo le malo podpore hipotezi, da je majhna količina televizije koristna.’ (Hancox et al., 2005).

Kanadski raziskovalci so vodili raziskavo, ki je pregledovala tedensko izpostavljenost televiziji pri 29 in 53 mesecev starih otrocih in njihovo kasnejšo akademsko, psihološko in fizičnim počutjem pri desetih letih. Med mnogimi negativnimi asociacijami, ki so jih odkrili, da vsaka dodatna ura televizije pri 29 mesecih pomeni (mnogo let kasneje) 7 % in 6 % slabše sodelovanje v razredu in dosežke pri matematiki … Višji nivo zgodnje izpostavljenosti televiziji pa napovedujejo manj k cilju orientirano, vztrajno in avtonomno učenje v razredu. … zgodnje izpostavljanje televiziji spodkopava pozornost … bi lahko na koncu pospešilo nevarnost večje pasivnosti namesto aktivnosti v učnem procesu.’ (Pagani e tal., 2010)

Video deficit

Otroka spodbuditi z močnimi avdio-vizualnimi vtisi ni enako kot ga navdihniti ali poučevati. Toda interesi proizvodnje zaslonske tehnologije so nam vsilili prepričanje, da bodo tako imenovani letom primerne oddaje na TV in DVD otroke oskrbele s kognitivno/intelektualno prednostjo, vključno z boljšim usvajanjem jezikov. Študije so odkrile, da ‘če primerjamo učenje iz videov z ustrezno živo predstavitvijo, se običajno iz video posnetkov občutno manj naučimo’ (Anderson and Pempek, 2005). Fenomen, imenovan ‘video deficit’ uporabljamo, ko želimo opisati opazovanje malčkov, ki brez težav razumejo opravilo, predstavljeno v živo, pogosto pa oklevajo, kadar jim je to isto opravilo prikazano na zaslonu. Da se ga naučijo potrebujejo večkraten prikaz. Pa vendar je trg ‘izobraževalne’ TV- in DVD-ponudbe za mlajše otroke promoviral prepričanje, da je učenje preko zaslona primerljivo oziroma da pogosto prekaša proces učenja žive predstavitve. Ameriška pediatrična akademija je ravnokar podala poročilo, ki pravi: ‘Otroci se več naučijo iz žive predstavitve kot televizijske .. majhni otroci se najbolje učijo in potrebujejo interakcijo z odraslimi, ne z zasloni … nestrukturiran čas igre je za razvijajoče se možgane dosti bolj dragocen kot elektronski mediji’ (AAP 2011b).

Proučevanje eno- do triletnih otrok je odkrilo, da je celo prisotnost televizije v ozadju občutno skrajšala čas njihove igre z igračami kakor tudi čas koncentracije med igro. ‘Torej, televizija v ozadju moti vedenje pri igri zelo malih otrok, tudi če niso pozorni nanjo. To posledično vpliva na kognitivni razvoj’ (Schmidt et al., 2008).

Poročilo ameriške pediatrične akademije ‘priporoča, da starši in negovalci / … / jasno spoznajo, da lahko ima njihova uporaba medijev (v ozadju), negativno učinkuje na otroke.’

Bogatitev jezika

Kljub trditvam, da učni DVD-ji in video posnetki majhnim otrokom koristijo, je študija, ki je bila objavljena v medicinski reviji Pediatrics, odkrila, da bi mogla uporaba takšnih produkcij njihov jezikovni razvoj dejansko zavreti (Zimmerman e tal., 2007a). Nadalje: celo izobraževalne TV-oddaje, DVD-ji in video posnetki niso pokazali nobenih pozitivnih učinkov na otroke do dveh let; otrokom ni koristilo, bodisi da so gledali ‘izobraževalne’ ali ‘neizobraževalne’ oddaje bodisi televizijski program za odrasle, kot so na primer ‘Simpsonovi’, ‘Oprah’ ali prenos športa. Prav tako v rezultatih ni bilo nobene razlike, če so z otroki sedeli in gledali tudi starši. Raziskovalci so še posebno dognali, da so otroci, mlajši od 16 mesecev, za vsako uro na dan, ki so jo preživeli ob gledanju posebnih, za majhne otroke razvitih DVD-jev in video posnetkov, kot je na primer ‘Baby Einstein’ in ‘Brainy Baby’, razumeli povprečno šest do osem besed manj kot tisti otroci, ki tega niso gledali. Eden od avtorjev je izjavil: ‘Vse več je dokazov, da nimajo nobene vrednosti in so lahko dejansko škodljivi. Glede na to, da nam je zdaj to znano, mislim, da so zdaj proizvajalci odgovorni, da dokažejo svoje trditve, kako gledanje teh programov pozitivno vpliva na kognitivni razvoj otrok. Dejstvo je, da bolj kot otrok gleda DVD-je in video posnetke, večji je učinek. Količina gledanja je pomembna.’ (ibid.)

Druga raziskava, ki je bila objavljena v evropski medicinski reviji Acta Paediatrica, je zaključila, da ‘nobena študija do sedaj ni pokazala na prednosti gledanja televizije za majhne otroke (do dveh let). Prevladujejo dokazi, ki kažejo na potencialno nevarnost.’ (Christakis DA 2009) Disney je sedaj ponudil odškodnino tistim staršem, ki so kupili DVD-je Baby Einstein (Times, 2009).

Raziskovalci na harvardski medicinski šoli že nekaj časa nasprotujejo otroškim izobraževalnim programom. Na primer, v Recite ne televizijskim debelušnežem navajajo, da je gledanje televizije natančno obratno od tistega, kar malčki za svoj razvoj potrebujejo: ‘gledanje televizije pri majhnih otrocih bi moralo biti odloženo na čim poznejše obdobje … ” (Linne t Poussaint, 1998). Poročilo ameriške pediatrične akademije poudarja, da so ‘majhni otroci, ki so veliko pred ekranom, v nevarnosti, da zamujajo v razvoju govora, ko začnejo hoditi v šolo.’

Gledanje ekranske tehnologije vodi v vse manj branja

Zgodnja izpostavljenost in vse več časa preživetega pred ekransko tehnologijo je tesno povezana z znatnim upadanjem časa, ki ga ljudje redno preživljajo ob branju knjig (Childwise Monitor, 2008). Predšolski otroci preživjo trikrat več časa pred televizorjem ali računalnikom kot ob branju knjig; tisti pa, ki imajo ekran v svoji spalnici, imajo manj možnosti, da bi začeli kaj kmalu brati. Primerjalna študija otrok v 41 državah je odkrila, da je Anglija od leta 2001 na lestvici mednarodne bralne pismenosti zdrsnila s 3. na 19. mesto. (PIRLS, 2007) Študija je odkrila, da več kot tretjina (37 %) desetletnikov v Angliji igra računalniške igrice več kot tri ure na dan, kar je eno največjih mednarodnih razmerij; in raziskovalci so našli povezavo med tem in slabšimi rezultati v branju ter pismenosti. Zanimivo, da so na splošen upad najbolj vplivali slabši rezultati pri boljših bralcih. Pregled britanske ustanove za nacionalno pismenost je pokazal, da tretjina otrok zdaj ne uživa v branju in se ji zdi dolgočasno. In manj kot polovica 9-14letnikov je več kot enkrat na mesec brala leposlovje; omrežje je dosti bolj popularno. (National Literacy Trust 2010).

Hiter upad branja je vodil v nedavno akcijo Podarimo milijon knjig, ki so jo uvedli v Veliki Britaniji z namenom, da spodbudijo ljudi k branju.

Računalniki v izobraževanju

Politiki, starši in šole so pod vedno večjim pritiskom, da v izobraževanje vključijo več ekranske tehnologije. Vendar se le malo ljudi zaveda obsežnih raziskav, ki ne podpirajo domneve o njeni koristnosti. Evropska raziskava med 15-letniki v enaintridesetih državah je na primer zaključila, da so tisti, ki so v šoli večkrat na teden uporabljali računalnik pokazali občutno in statistično dokazano slabše znanje pri matematiki in branju kakor tisti, ki so računalnik uporabljali redkeje (Fuchs and Woessmann, 2004).

Študija z Duke University v ZDA, ki je vključevala 150 000 učencev od 10.do 14. leta, je primerjala rezultate branja in matematike pri istih učencih, preden so doma dobili računalnik in po tistem. Raziskovalci so tudi lahko primerjali njihove rezultate s tistimi njihovih vrstnikov, ki so že prej imeli doma računalnik, in tistih, ki niso nikoli imeli dostopa do računalnika. Odkrili so, da lahko reden dostop otrok do računalnik dejansko zavira njihove bralne in matematične zmožnosti: ‘Uvedba računalniške tehnologije doma je povezana z znatnimi in nenehnimi negativnimi vplivi na učenčeve rezultate testov pri matematiki in branju’ (Vigdor and Ladd, 2010). Raziskovalec Jacob Vigdor je zaključil, da bi bil za šole, ki upajo, da bodo povečale znanje in s programom širjenja dostopa do računalnika doma zmanjšale vpliv socialno-ekonomske neenakosti, kontraproduktiven’.

Raziskava Malamud in Pop-Eleches (2010) je merila izobraževalne učinke domačih računalnikov, ki jih je romunskim šolarjem priskrbela vlada, in ugotovila, da so imeli otroci, ki so dobili te računalnike ‘občutno nižje šolske ocene v matematiki, angleščini in romunščini, toda občutno boljše rezultate pri testu iz računalniških spretnosti’.

V raziskavi naključno izbranim 6 do 9-letnih dečkov, ki niso imeli lastnih računalniških iger, so v zameno za sodelovanje v Raziskavi o razvoju otrok ponudili računalnik in njihovi starosti primerne igrice. Rezultati so bili nedvoumni:

‘Dečki, ki so to dobili, so takoj začeli preživljati več časa ob igranju video igric in se manj vključevali v izvenšolske akademske dejavnosti kot primerljivi otroci. Prav tako so imeli takoj nižje ocene iz branja in pisanja in, po poročanju učiteljev, večje probleme s sodelovanjem pri pouku kot drugi primerljivi otroci … Naša odkritja v celoti kažejo na to, da lahko lastništvo video ogric pri nekaterih dečkih škoduje akademskim dosežkom na način, ki ima za svet daljnosežni pomen.’ (Weis and Cerankosky, 2010).

Tudi odrasli so bili prepričani, da bodo računalniške mentalne vaje in ‘naprave za možganski trening’, ki so bile tako na široko oglaševane, izboljšale njihovo splošno kognitivno delovanje. S tem v mislih je študija, objavljena v znanstveni reviji Nature, ki je preiskovala to predpostavko in ki je vključevala 11.340 oseb, zaključila: ‘Računalniške mentalne vaje ne povečujejo mentalnih spretnosti … prav nikakršnih transfernih učinkov ni bilo od tega urjenja … (trditve so) absolutno nepotrjene’. Avtorji študije so prišli do zaključka da je, prav tako kot pri izobraževalnih računalniških programih za otroke, tudi pri ‘treningih možganov’ za odrasle ali pri izboljšanju kognitivnih funkcij z redno uporabo računalniških mentalnih vaj, rezultat le večmilijonski dobiček industrije.’ (Owen e tal., 2010).

Socialna omrežja in akademski učinek

Rezultati nedavne raziskave z naslovom Opis uporabe Facebooka in akademski učinki, verjetno niso bili presenetljivi: ‘Nobene povezave ni med trditvami učencev, da uporaba Facebooka ne vpliva na njihovo učenje, in našimi odkritji, ki kažejo na to, da imajo nižje ocene in preživijo manj časa ob učenju.’ (Karpinski Et Duberstein, 2009). Podobna študija je odkrila, da tri četrtine uporabnikov Facebooka ni verjela, da čas, ki ga preživijo na internetni strani, vpliva na njihovo znanje. Pa vendar so bile ocene uporabnikov Facebooka 20 % nižje. (Kirschner Et Karpinski, 2010).

Duševno zdravje

Čas, preživet pred zasloni, je povezan z duševnim zdravjem otrok. Nedavna medicinska raziskava z naslovom Gledanje ekranske tehnologije pri otrocih je povezano s psihološkimi težavami ne glede na fizične aktivnosti, je odkrila, da ‘so otroci, ki preživijo (več kot) 2 uri na dan ob gledanju televizije ali pred računalnikom, v večji nevarnosti za težje psihološke težave, ta nevarnost pa se še poveča, če otroci niso gibalno dovolj aktivni … ‘ Oboje, gledanje televizije in uporaba računalnika, sta pomembna neodvisna cilja pri intervenciji za optimalno dobro počutje otrok, ne glede na nivo fizične aktivnosti – zmeren/aktiven ali ves čas pred ekranom. (Page e tal, 2010).

Ameriška pediatrična akademija je objavila novo poročilo o Vplivu socialnih medijev na otroke, mladostnike in družine, ki se sedaj nanaša na ‘facebook depresijo, definirano kot depresijo, ki se razvije, kadar otroci in najstniki preživijo velik del časa na socialnih omrežjih, kot je Facebook in začno potem kazati klasične simptome depresije’. Dodajajo mnenje, ‘da je lahko intenzivnost online sveta faktor, ki sproži depresijo’ (AAP 2011a).

Poročilo Nacionalne družbe za preprečevanje zlorab otrok je leta 2010 odkrilo, da več otrok kot prej poroča, da so osamljeni; ko so število klicev na liniji za otroke v prejšnjih petih letih natančno pregledali, se je pokazalo, da so se klici zaradi osamljenosti potrojili. Med dečki se je v primerjavi z letom 2004 število kar petkrat povečalo. Ves čas nam dopovedujejo, da s takšno moderno komunikacijsko tehnologijo in sposobnostjo otrok, da z njo upravljajo, ti še nikoli niso bili med seboj tako povezani. Pa vendar, Fundacija za mentalno zdravje v svojem poročilu Osamljena družba opisuje vlogo tehnologije v povečanju osamljenosti poudarja: ‘Internet je spremenil način medčloveške komunikacije, toda nekateri strokovnjaki trdijo, da socialna omrežja, kot sta Facebook in Twitter, spodkopavajo socialne veščine in sposobnost branja govorice telesa … tehnologija ne omogoča fizičnega kontakta, ki ustvarja dobro počutje. Kognitivno delovanje se izboljša, kadar je odnos fizičen, kakor tudi intelektualen, zaradi kemijskih procesov, ki se odvijajo, ko smo z nekom v direktnem kontaktu’ (Mental Health Foundation, 2010).

Sodelovanje med družinskimi člani

Študije na standfordski univerzi so vodile do teorije ‘nadomeščanja’ uporabe interneta in raziskovalci to precej direktno povedo: ‘Na kratko: ne glede na to, kako merimo čas, preživet na internetu, in ne glede na to, za kateri tip socialne aktivnosti gre, čas preživet na internetu skrajšuje čas, ki ga preživimo v direktnem kontaktu drug z drugim. / … / Ena ura na spletu skrajša v povprečju čas za direktne kontakte za štiriindvajset minut.’ In ob vikendih ‘to pomeni, da za vsako minuto, ki jo preživimo na spletu, preživimo 48 sekund manj časa z družinskimi člani … Čas, ki ga preživimo doma na spletu, ima močan negativen vpliv na čas, ki ga preživimo z družinskimi člani’ (Nie 2001, 2003, 2005).

Raziskava na univerzi v Kaliforniji – Los Angelesu, ki še vedno poteka, je odkrila, da se socialni razpad zdaj hitro povečuje, saj so medčloveško druženje na štiri oči nadomestila razmerja z ekranom (Campos e tal., 2009) Vpliv večopravilnih orodij je eno najbolj dramatičnih področij sprememb, ki jih znanstveniki opisujejo kot ’tista, ki precej pomembno vplivajo na odnose v družini’ (Orchs, 2006). S tem, ko vedno več časa preživimo pred ekrani, je vsako posledično zmanjševanje v socialni interakciji povezano s fiziološkimi spremembami, skupaj s povečano bolehnostjo in umrljivostjo (Sigman, 2009).

Eno od mnogih poročil, ki so bila objavljena, je analiziralo druženje med družinskimi člani družin, kjer sta zaposlena oba starša, po tretji uri, ko pridejo otroci iz šole. In prišli so do nekaj zelo novih odkritij. O merjenju stvari, kot je ‘neposredna bližina članov v domačem okolju’ so poročali, da ‘so se družinski člani redko zbrali skupaj v skupini. V povprečju so se vsi družinski člani tridesetih družin povprečno zbrali skupaj v domačem okolju le v 14,5 % primerih. Dosti pogosteje so zaznali, da so bili posamezni člani v domačem okolju sami – povprečno v 30 do 39 % primerov opazovalnih obhodov.’ Najbolj zgovorna statistika je pokazala, da so v skoraj 35 % primerov našli otroke same doma. Merili so tudi druge vrste distrakcije, kjer otroci zaradi zaposlenosti z drugimi aktivnostmi (npr. gledanje televizije, igranje video igric, telefon) niso zaznali, da so se njihov starši vrnili domov. In odkritja so postala še bolj neprijetna, ko so se starši, ki so jih otroci ob njihovem prihodu domov ignorirali ali njihovega prihoda sploh niso zaznali, v veliki meri obnašali enako. Visok nivo ignoriranja, na katerega so ob srečanju s svojo družino naleteli očetje, je bil posebno osupljiv: ‘/ … / zavračanje je kazal vsaj en otrok v družini izmed dveh tretjin od devetindvajsetih snidenj otrok/oče / … / Pri očetih je bilo več primerov zavračanja s strani vsaj enega otroka v družini (86 %) kot pri pri materah (44 %).’ Iz medkulturnega opažanja, kako se otroci pozdravijo s svojimi starši in drugimi, se znanstveniki v veliki meri strinjajo: ‘Ti zadnji izsledki so vredni posebne pozornosti. Sociologi že dolgo dokumentirajo skoraj univerzalen pojav pozitivnega obnašanja v obliki pozdravljanja takrat, ko se dve ali več oseb ponovno snidejo potem, ko so bili dlje časa narazen. Pozdravljanje prizna človekov prihod, status in pokaže pozitivne namene, ki vsepovsod pospešijo prehod v socialno druženje z drugim.’ Zaslonski mediji so to spremenili. (Campos e tal., 2009)

Empatija

Čeprav mediji pogosto govorijo o tem, kako uporaba interneta in računalnika ljudem pomaga, da se hitro odločajo in filtrirajo velike količine informacij, pa nove raziskave ugotavljajo, da s tem lahko plačujemo visoko ceno pri socialnih in emocionalnih spretnosti, ki so pomembna za civilizirano obnašanje. Posebno se zdi, da je prišlo do zmanjšanja subtilnih zmožnosti zaznavanja nians v razpoloženju drugega. Študija delovanja možganov pri odraslih je pokazala, da možganski centri, povezani z empatijo, ob uporabi interneta niso pokazali praktično nikakršnega povečanega spodbujanja. ‘Mladi rastejo s to tehnologijo in njihovi možgani so bolj prilagodljivi, bolj plastični in spreminjajoči se kot pri odraslih … Ko se možgani razvijajo in svojo osredotočenost prestavijo na veščine nove tehnologije, se odmikajo od osnovnih socialnih veščin’. (Small e tal., 2009)

Raziskava, ki je bila objavljena v poročilih National Academy of Sciences (2009), je proučevala delovanje in razvoj možganov, ki je temelj značilnosti, kot je empatija. Znanstveniki so bili posebno pozorni na učinke elektronske tehnologije, ki zaznamuje digitalno dobo: ‘Hitrost in vzporednost procesiranja informacij, ki zahtevajo pozornost, bi lahko zmanjšala pogostost polnega doživljanja takšnih čustev z možnimi negativnimi posledicami’. Eden avtorjev je razložil navzkrižje teh procesov s hitrostjo današnjih medijev: ‘Za nekatere vrste misli, posebno za moralno odločanje o socialnem in psihološkem stanju drugih, si moramo vzeti ustrezen čas za razmislek. Če se vse skupaj prehitro dogaja, človek morda nikoli ne bo v polnosti začutil psihološko situacijo drugih’ (Immordino-Yang e tal., 2009).

Nevroznanstveniki zdaj verjamejo, da so odkrili specializirane možganske celice, pravijo jim zrcalni nevroni, ki aktivirani dejansko omogočijo otrokom in mladim, da absorbirajo, oponašajo in integrirajo socialno vedenje. Verjamejo tudi, da tvorijo osnovo za to, da so otroci sposobni sprejeti stališče drugega. Otrokovi možgani imajo najbrž mnoge sisteme zrcalnih nevronov, ki se specializirajo za izvajanje in razumevanje ne le dejanj drugih, ampak tudi njihovega namena – socialni pomen njihovega obnašanja in njihovih emocij.

Pri ljudeh, ki imajo zelo visoko stopnjo empatije, so sistemi zrcalnih nevronov izrazito aktivni. Študija delovanja možganov pri desetletnikih, ki so opazovali in oponašali čustvene izraze in socialne veščine, je odkrila direktno povezavo med nivojem delovanja v otroških sistemih zrcalnih nevronov in ‘dvema določenima pokazateljema socialne funkcionalnosti pri pravilno razvijajočih se otrocih’: empatijo in socialnimi veščinami. V reviji Neuroimage znanstveniki poročajo, da je pomen opazovanja in oponašanja vsakodnevnih socialnih aktivnosti in sistema zrcalnih nevronov ‘lahko resnično pomembna za socialno delovanje v vsakdanjem življenju v času pravilnega človekovega razvoja’. Nič čudnega potem ni, da so te celice dobile svoja ljubkovalna imena, kot je nevroni empatije ali dalajlame. Zrcalni nevroni najbolje delujejo v resničnem življenju, ko so ljudje drug z drugim; navidezna resničnost in video posnetki so le bled nadomestek. (Rizzolatti, 2008ab; Umilta e tal., 2008; Pfeifer e tal., 2008).

Današnji študentje na fakultetah se niso zmožni tako vživeti v drugega, kot so se tisti v osemdesetih in devetdesetih letih. Študija psihiatričnega oddelka Univerze v Mischiganu in Univerze Rochester se je lotila metaanalize s primerjavo rezultatov dvainsedemdesetih različnih študij glede empatije, ki so se med letoma 1979 in 2009 izvajale med skoraj 14 000 študenti. In rezultati so pokazali le malo laskavega za mlade: ‘Največji upad empatije so odkrili po letu 2000. Kot so izmerili s standardnimi testi za to osebno lastnost imajo današnji študentje okoli 40 % nižjo stopnjo empatije kot njihovi kolegi pred dvajsetimi ali tridesetimi leti’.

Raziskovalci so iskali še drugo mnenje in v povezanih, toda ločenih analizah za podobno obdobje v nacionalnih tipičnih vzorcih za Ameriko odkrivali spremembe v prijaznosti ljudi do drugih, v pripravljenosti pomagati. Mnogi ljudje menijo, da je sedanja generacija študentov, generacija jaz, ena najbolj egocentričnih, narcisoidnih, tekmovalnih, samozavestnih in individualističnih v moderni zgodovini … Ni presenetljivo, da to rastoče poudarjanje sebe spremlja odgovarjajoče razvrednotenje drugih’.

Ko so iskali krivca, ki je ukradel empatijo, so ponovno povsod naleteli na prstne odtise elektronskih medijev. Preiskovalci verjamejo, da bi lahko bilo samo povečanje izpostavljenosti otrok in mladostnikov medijem v tem času, zelo pomemben faktor. Opazili so, da je povprečen Američan, v primerjavi s pred tridesetimi leti, zdaj izpostavljen trikrat večjemu številu informacij, ki niso povezane z njegovim delom.

Študija Univerze v Michiganu je zaključila, da lahko povečanje količine medijev igra tudi pomembno vlogo v upadu empatije. Lahkotnost sklepanja ‘prijateljstev’ na internetu bi lahko vplivala na ljudi, da bi se z večjo verjetnostjo, ko se jim ne da več odzivati na težave drugih, preprosto izklopili. ‘Elektronski mediji so prav tako prispevali k družbenemu okolju, ki onemogoča, da bi se ustavili in prisluhnili nekomu, ki potrebuje nekaj naklonjenosti’ (Konrath e tal., 2010a, b; 2011).

Zaključek: Kaj storiti?

Vprašamo se lahko, zakaj omenjene študije ne dosežejo tistih, ki odločajo, na primer evropskega parlamenta. Uvodnik Arhiva pediatrične in mladostniške medicine v ameriškem zdravstvenem združenju se je vprašal podobno: ‘Zakaj je nekaj, kar je bilo tako vsesplošno prepoznano kot vplivno in potencialno škodljivo, obrodilo tako malo rezultatov? Gotovo je bilo tudi nekaj pomanjkanja politične volje, da se postavi po robu ogromni in vplivni industriji razvedrilne tehnologije / … / (Zaslonsko) tehnologijo je potrebno spoznati za pomembno nevarnost javnemu zdravju’ (Christakis Et Zimmermann, 2006). Politiki imajo iz različnih razlogov vitalen interes, da ljudje gledajo zaslonske medije. In tako zdravniki kot politiki si želijo biti pri ljudeh priljubljeni. Če staršem povedo, da bi lahko ekranska tehnologija škodovala zdravju njihovih otrok, so postavljeni v položaj prinašalcev slabih novic.

Prav tako ne smemo pozabiti dejstva, da so mnogi časopisi močno povezani s televizijskimi hišami in objavljajo mnoge članke in oglase o zaslonski tehnologiji medijih, proizvodih in servisih. Televizijske hiše pa gotovo niso motivirane, da bi ljudem rekle, naj gledajo manj televizije: ocene in prodaja so vitalnega pomena. Leta 1999 so raziskovalci z medicinske šole v Harvardu napovedali, da bodo ‘igrače telebajski tisto leto prinesle 2 milijardi dolarjev dohodka.’

Povezava med zaslonsko tehnologijo in zdravjem je zadeva, ki smo do sedaj prepuščali, da se je bodo, skupaj z raziskavami o medijih, lotili tisti v medijih in raziskovalci s področja izobraževanja. Vendar obstaja tu konflikt interesov, bodisi preko potencialnih profitov bodisi finančne podpore znanstvenim raziskavam. Tvorcev programov, softvera in omrežja ter tistih, zaposlenih v akademskih krogih ter izobraževalnih oddelkih, ne smemo jemati kot nepristranskih razsodnikov glede zdravja naših otrok. Najpomembneje, da bi zmanjšali porabo njihovih uslug s strani otrok, ni potrebno oblikovati partnerstva z medijsko industrijo, oziroma je kontraproduktivno. Tukaj je močan in očiten konflikt interesov. Če pogledamo izkušnje mnogih dežel s področja tobačne, alkoholne in slaščičarske industrije, lahko takoj vidimo, kaj se bo zgodilo.

Med starostjo, pri kateri začnejo otroci gledati zaslonsko tehnologijo in številom ur gledanja na dan ter negativnimi učinki na fizično zdravje in počutje, ne glede na kakovost zaslonske tehnologije, obstaja povezava odmerek – reakcija.

Na čas, ki ga otroci preživijo pred zaslonom, moramo sedaj gledati kot na pomembno vprašanje javnega zdravja in zmanjševanje količine časa pred zasloni mora postati naša nova prednostna naloga. Vlade so svojim državljanom vedno pripravljene svetovati glede otrok: svetuje o pomenu dojenja, koliko sadja in zelenjave na dan naj bi otrok pojedel, dnevnih potrebah po soli, količini alkohola pri mladostnikih, zaščitnih faktorjih proti sončnim žarkom, pasivnem kajenju, do spolnih navad najstnikov. Golo navajanje splošnih vodil glede tega, ali naj bi otroci gledali TV in koliko časa naj bi preživeli pred ekranom, bi torej težko jemali za vsiljivo.

Čeprav se lahko zdijo popularne izjave, kot je ‘zadeti ravnotežje’ ali ‘vsega v zmerni meri’ razumno pomirjevalne, je ena glavnih ovir pri spodbujanju ljudi, da zmanjšajo čas, ki ga otroci preživijo pred zaslonom prav nejasnost izrazov, kot so ‘zmernost’ ali ‘prekomerno’. Nihče nam ni povedal, kaj pravzaprav pomeni prekomerno. Zdi se, da se večina škode, povezane s časom, preživetim pred ekranom, pojavi, če otroci gledajo televizijo uro in pol na dan. Vendar jo gledajo povprečno tri do petkrat več časa. Čeprav je na koncu seveda odločitev o tem, koliko časa bo otrok preživel pred ekranom osebna, pa morajo biti starši o posledicah poučeni. Potrebujejo priporočila, kaj je idealno, tudi če se jih potem odločijo prezreti ali se jih ne morejo držati. V bodoče bi morali starši v Evropski uniji čas pred zasloni preprosto jemati kot še eno obliko porabe, ki jo merimo v urah/minutah na dan. In kot pri porabi drugih stvari je tudi to preprosto potrebno dojeti in ukrepati. Vsebino, ki so ji otroci izpostavljeni, bi moral evropski parlament obravnavati kot nekaj povsem ločenega in ne skupaj z glavno temo našega članka, ki govori o času, ki ga preživijo pred zaslonom.

Predvsem pa bi evropski parlament moral vedeti, koliko ur mladi preživijo pred ekrani, posebno pa, pri katerih letih s tem začnejo. Cilj Evrope bi moral biti, da z ozaveščanjem zmanjša dnevni odmerek pri otrocih. Dobro je to, da lahko preprosto svetovanje, brez velikih finančnih vložkov, odločilno vpliva na zdravje otrok. Dober primer je študija Metabolizem in debelost (2008) ki kaže na to, da zmanjšanje časa pred zasloni vpliva na zmanjšanje količine maščobnega tkiva pri otroku. Če lahko skupni dnevni čas, ki ga preživijo pred ekranom, zmanjšamo in povišamo starost, pri kateri otroci s tem začnejo, bo to pomenilo občutno prednost za njihovo zdravje in dobro počutje. Tukaj je le nekaj idealnih vodil za starše. Tudi če se jih ne držimo povsem, pomembno je, da se jih zavedamo:

Rast možganov odraslega se v osemdesetih odstotkih dogaja prva tri leta otroštva, ko so na učinke ekranske tehnologije najbolj občutljivi. V zgodnjem otroštvu bi moralo obstajati nevtralno obdobje, ko bi bil otrokov razvoj varovan pred prezgodnjim izpostavljanjem zaslonski tehnologiji. Do tretjega leta starosti otroka bi morali odložiti oziroma do skrajnosti zmanjšati količino gledanja ekranov.
Starši otrokom ne bi smeli dovoliti, da imajo v svojih sobah ekransko tehnologijo. Če boste v otrokovo sobo namestili hladilnik, bo več jedel, če mu daste zaslon, bo več gledal.
Starše bi morali spodbujati, da nadzirajo, koliko časa preživijo njihovi otroci pri računalniških igricah.
Idealna časovne omejitve so:
- 3–7 let: 0,5–1 ure na dan
- 7–12 let: 1 uro
- 12–15 let: 1,5 ure
- Nad 16 let: 2 uri

Preden se odločijo, koliko časa bodo dovolili otroku, da gleda televizijo, morajo starši razmisliti tudi, koliko časa ta že preživi pred računalnikom, ko dela naloge.

Seznanjeni morajo biti s potencialnim vplivom medijev iz ozadja.
V paketih, ki jih mlade družine prejmejo ob rojstvu otroka, bi materam morali dati tudi napotke glede gledanja televizije za dojenčke in majhne otroke.
Babice, ki po porodu obiskujejo mlade mame, bi se morale zavedati teh medicinskih dokazov in svetovati staršem.
Jasli in vrtci bi morali glede tega ozaveščati starše, kot je to v Belgiji.
Šole bi morale zavzeti svoje stališče glede časa, ki ga naj otroci preživijo pred ekranom, tako v šoli, kot izven nje in s tem seznaniti učence in starše.
Kot vodilo bi moralo veljati, da naj otroci preživijo dosti več časa v resničnem svetu, kot ga preživijo v virtualnem.

Mnogi so prepričani, da staršem ne bi smeli vzbujati občutka krivde, ker otroci toliko časa preživijo pred ekrani in v tako zgodnjem otroštvu. Toda moramo si biti na jasnem, da je otrokovo zdravje dosti pomembnejše od krivde staršev. Na srečo imajo starši, posebno mame, ‘refleks’ krivde, ko pride do tega, kaj je za njihove otroke prav. Evropska unija bi to morala izkoristiti. Če staršem otrok mlajših od treh let poveste, da so njihovi otroci lahko v nevarnosti, bi lahko bil, zaradi tega refleksnega občutka krivde rezultat ta, da bi imelo manj otrok v EU v svoji sobi ekrane in se bi čas, ki ga preživijo pred ekrani, zmanjšal.

Kolikor vem, nobena medicinska šola, vladna zdravstvena inštitucija, niti svetovna zdravstvena organizacija nikoli ni sporočila, da so otroci, če ne uporabljajo zaslonske tehnologije v nevarnosti, ali da morajo preživeti pred zasloni več časa. To bi nam o tem moralo marsikaj povedati. Kakšna škoda bi sploh lahko nastala, če bi otrokom, mlajšim od treh let, preprečili gledati zaslonsko tehnologijo in skrajšali čas, ki ga pred zasloni preživijo starejši od treh let? Še bolj pametno bi lahko bilo: Postojmo in razmislimo, preden otroke še naprej izpostavljamo sedanji količini časa pred ekrani!
Pa vendar, v Evropski uniji sedaj obstaja dovolj dokazov, da bi se lahko odločili, ali je bolje biti previden, kot da nam bi bilo nekoč žal, in da smo odgovorno odločni. Skratka, če otroci manj gledajo ekransko tehnologijo, ne morejo ničesar zamuditi, lahko pa zelo veliko, če jim še naprej dovolimo, da jo gledajo, kolikor želijo. Če ignoriramo vse več dokazov, ki zaslonsko tehnologijo povezujejo z otrokovim zdravjem, bomo morda na koncu odgovorni za največji zdravstveni škandal našega časa.

Reference in celoten članek (v angleškem jeziku) si lahko ogledate na internetni strani: The Impact Of Screen Media On Children: A Eurovision For Parliament
prevod: Marina Nuvak