V prejšnjem prispevku je bilo opisano, kako so v našem organizmu ves čas dejavne sile smrti, ki omogočajo naše zavestno življenje, obenem pa so to iste sile, ki povzročijo človekovo smrt – to je smrt fizičnega telesa. Te sile umiranja morajo biti uravnotežene s silami življenja, ki venomer obnavljajo naše fizično telo. Med ljudmi z materialističnim pogledom na svet obstaja veliko zanimanja za načine, ki omogočajo ohraniti mladostni videz in počutje tudi v kasnejših letih življenja in tako podaljšati njihova življenja. V ezoteričnem jeziku se tovrstno prizadevanje imenuje ‘iskanje eliksirja mladosti’ oziroma ‘iskanje eliksirja življenja’. V tem prispevku se bomo osredotočili na vprašanje, ali nam pri tem iskanju lahko pomaga antropozofska duhovna znanost.
Najprej si moramo ponovno priklicati v spomin, da ‘bistvo antropozofskega pogleda na svet ni v tem, da si privzamemo določeno število abstraktnih konceptov, katere smatramo za neke vrste katekizem, ki mora biti urejen v skladu s področji, ki jih raziskujemo, in ki nam omogoča, da smo zadovoljni, zato ker imamo drugačen pogled na svet kot drugi ljudje. Prav zares ne! Antropozofski pogled na svet mora postati vprašanje, kako spremeniti naš celoten način mišljenja in čutenja, tako da v naši notranjosti pride do velikega trenutka duhovnega prebujenja, ki nam omogoči spoznanje, da moramo dovoliti duhu, da presvetli naše celotno življenje. Vse sedanje nesreče človeštva so posledica izjemnega pomanjkanje volje, da bi priznali obstoj duhovnega. Ničesar drugega kot volja do življenja na duhoven način, volja za duhovne odločitve – kar pomeni, da upoštevamo duhovne motive v vsem našem delovanju v fizičnem svetu – ničesar drugega ne more prinesti ponovnega zdravja človeštvu. Za naš prihodnji razvoj bo vedno večja potreba, da prisluhnemo govorici duha. Ljudje bi morali doumeti, da antropozofski pogled na svet ne obstaja z namenom, da doda okraske na torto, ki jo predstavlja življenje z vsemi zunanjimi fizičnimi užitki, kajti antropozofski pristop je povezan z najbolj globokimi motivi, ki so v ozadju naše kulture. Morali bi tudi doumeti, da se naša sedanja kultura ne bo zmogla povrniti k zdravemu stanju, če ne bo našla navdiha v antropozofskem razumevanju sveta.’1
Če hočemo razumeti učinke duhovne znanosti na modernega človeka, se moramo najprej ozreti v preteklost. ‘Človek, ki je živel v zgodnji egiptovski in babilonski civilizaciji2, ni imel ves čas, ko je gledal v fizični svet, samo fizičnih zaznav – tako kot jih imamo sedaj mi – temveč so bile njegove zaznave mnogo bolj žive. Ljudje v tistih časih so vedeli, da je za fizičnimi zaznavami nekaj, kar se izraža v imaginacijah. Zaradi tega niso bili tako nespametni, da bi si predstavljali – tako kot to počnejo sodobni fiziki – da so v ozadju zaznav vibracije fizičnih atomov. V tistih časih so ljudje vedeli, da je v ozadju zaznav prisotno življenje, in da so se kot odziv na takšne zaznave iz njihove notranjosti pojavljale slike zvezd na nebu skupaj s soncem. In vse te slike so bile polne življenja. To je bila še posebno močna izkušnja v času stare perzijske kulture, ko se je kot odziv na zunanjo zaznavo fizičnega sonca pojavila notranja duhovna sila sonca v podobi boga Ahura Mazdao. V še starejših časih bomo našli to vzajemno delovanje, to srečanje notranjega in zunanjega sveta še bolj izrazito in močno. Dandanes se to ne more odvijati na enak način kot nekoč, vendar mora zato obstajati nadomestilo. Le-to se mora ustvariti na drugačen način. Mi, sodobni ljudje, smo soočeni z zunanjim svetom preko naših zaznav. Ko razmišljamo o njih, je del tega zunanjega sveta skrit pred nami. Učinek tega je delno omrtvičenje in potemnenje v našem notranjem bitju. Nalogo antropozofskega razumevanja sveta lahko razumemo, ko spoznamo kako znanost, ki je predstavljena v opisu razvoja skozi obdobja starega Saturna, starega Sonca in starega Meseca v knjigi Okultna znanost3, prinaša novo življenje temu, kar je običajno zatemnjeno in mrtvo. Vsak človek ima to znanje razvoja sveta, vendar le to leži v globinah, pod pragom njegovega zavedanja.’4
Preberite več v tiskani izdaji.
Opombe:
1 Steiner, The Meaning of Life, date unknown
2 Po velikem obdobju razvoja, ki se je končalo s potopitvijo Atlantide, so obstajala naslednja kulturna obdobja (dolga 2.160 let): starodavno indijsko, starodavno perzijsko, egiptovsko-kaldejsko-babilonsko, grško-rimsko. Od leta 1413 živimo v sedanjem kulturnem obdobju.
3 V knjigi Okultna znanost Steiner predstavi različna obdobja in podobdobja vesoljskega razvoja, ki je razdeljeno v sedem glavnih obdobij, ki se imenujejo: stari Saturn, staro Sonce, stari Mesec, (sedanja) Zemlja, prihodnji Jupiter, prihodnja Venera, in Vulkan.
4 Steiner, The Inner Nature of Man & Life Between Death & New Birth, Vienna, 11.04.1914