Pomlad 2008,
letnik IV, številka 1
Iz Anton Kimpfler:
Das Ereignis der Gemeinschaft
VI. poglavje: Postati človek z nasprotnikom – zopernikom
Pri poizkusu določevanja poti, po kateri človeštvo koraka naprej, pride na plano veliko zla, ki se skriva v nas. In tega zla nikakor ne bomo premagali, če ga ne bomo poimenovali po njegovem pravem imenu. Kdor hoče biti realist, ta mora resno jemati tudi tista bitja, ki delujejo na luciferski in ahrimanski način. To velja za vsako posameznikovo duhovno prizadevanje, še bolj pa za soočanja v skupini. Teh demonskih sil se moramo zavedati, da tako nimajo vedno lažjega dela z nami.
S tem ko postane naš jaz duhovno dovzetnejši, se pojavi nevarnost, da ga preplavijo vplivi, ki jih ni mogoče nadzirati. Nevarnost je še posebej velika takrat, ko teh vplivov ne želimo opaziti. Zaradi tega je zelo pomembna duhovna priprava. Bolj kot je jasna naša slika o Luciferju in Ahrimanu, bolj se bomo lahko osvobodili njunega vpliva. Njuna moč bi bila največja, če o vsem tem ne bi prav nič vedeli.
Duhovna znanost nam pomaga, da se ob delovanju naših nasprotnikov prebudimo. To sicer ne nadomesti srečanja z Luciferjem in Ahrimanom; pomaga pa nam najti pravi odnos do njiju. Če pa o tem špekuliramo, bomo zelo hitro speljani na krivo pot. Odločujoča je miselna budnost. Z njo si zgradimo moralno zaščito za našo dušo, ki jo tako varujemo pred zlorabo.
Ponavadi so nasprotniki tisti, ki preprečujejo skupno delovanje ljudi, ki se v duhovnem smislu medsebojno ujemajo. Med posameznike se vrinejo prevare in mračne misli, in to na zelo neopazen način. Spake, ki izhajajo iz naše dvojne narave (dvojnik, senca v nas) in izvirajo iz naših slabosti in enostranskosti, morajo biti najprej prepoznane, drugače praktično delovanje ni smiselno. V nasprotnem primeru venomer prihaja do nesporazumov in prepirov.
Aktivna in dejavna duhovna skupnost se lahko ustvari takrat, ko se tem našim nasprotnikom ne bojimo postaviti po robu. Drugače zaradi njihovih napadov ne moremo vzpostaviti vezi z drugim človekom. Če pa se zavedamo Luciferja in Ahrimana, nam ta zavest omogoča, da bolje spoznamo in zaznamo sočlovekov jaz. Lahko spoznamo, kaj vse moramo narediti oz. opustiti, da bi lahko našli pot do tega sočloveka.
Ena izmed velikih mikavnih vab je dandanes laž. Vanjo se lahko ujamemo in zavijemo kot v zapredek. To uporablja Ahriman in nas hoče prepričati, da si z resnicoljubnostjo samo škodimo. Pravzaprav pa škodimo samo tistim zemeljskim omejitvam, v katerih se takrat nahajamo. In Ahriman hoče, da v le-teh ostanemo tudi ujeti. Tako imamo z neresnico sicer za sabo Ahrimanovo moč, ampak preostali duševen svet proti nam. Od njega nas loči Ahriman, ki hoče odrezati vse zemeljsko od preostalega kozmosa. Njegovo sredstvo pri tem je predvsem laž.
Ahriman nam hoče sporočiti, da na zemlji obstaja nuja po neodkritosrčnosti. To mu uspe, če prikrije naše višje sposobnosti in jih posesa v intelekt. Ta nato raste na račun naše duševne živosti. Tako ostanemo odrezani od naše notranje resničnosti.
Tisti, ki preveč išče zunanje moči, se prav tako vdaja Ahrimanu. Takšen človek se z njegovo pomočjo prebija naprej in misli, da stvari vodi sam, v resnici pa je sam tisti, ki je voden.
Ahriman iz nas naredi prepričane formaliste. Vse naj bi bilo določeno po zunanjih principih. Človek postane suženj svojih pravil in pusti, da ga le-te zvežejo. Ker so ti principi zelo različni, se začne širiti atmosfera, ki je zelo kritična in intelektualna. Natančnost ni več sredstvo, ampak postane orožje, ki pobije vse duhovne klice, ki nam kažejo pot naprej, nas pravzaprav porine v luciferske sfere. Tam pa domuje oholo sanjarjenje – daleč stran od vsakega razumnega mišljenja.
Ahriman ne priznava človekove resnice. Naše poštene interese žene v materialni pohlep. Lucifer pa nas sili v napačne sklepe. Z njim bežimo od vsega, kar se nam zdi težko, in se obdajamo z nekakšnim navideznim bleskom. Ahriman zavaja k nečloveški moči, Lucifer k nepotrebni šibkosti. Prav to, s čimer se prvi ne strinja, drugi pozdravlja.
V našem vsakdanjiku lahko opažamo vse več ahrimanskih potez. Daje nam veliko premoč na tehničnem področju, kateri pa smo na koncu tudi sami podvrženi. Tako imenovani prosti čas pomeni dandanes beg v lucifersko razvedrilo, s pomočjo katerega naj bi pozabili in odjadrali stran od zunanjih pritiskov in prisil. Notranja nemoč se nato hitro pokaže v še večji meri. Tako znova pademo iz duševnega v materialno podjarmljenje. Lucifer pospeši to, kjer nas hoče Ahriman zadržati priklenjene. Ker naša duša ni več eno s svetom, jo Ahriman s še večjo lahkoto nadzira.
Lucifer želi preveč. Za njega je svet estetski problem. V kolikor mu ne ugaja, se od njega raje poslovi, namesto da bi ga poizkusil spremeniti. Na drugi stani pa za Ahrimana svet predstavlja čisto mehaničen problem. Zavoljo sveta trpi samo eno spremembo – četudi na račun človeka. Svet kot problem našega duševnega razvoja je tukaj z obeh strani nizkotno obravnavan, razen če samoiniciativno zberemo dovolj moči za ustrezno ravnanje. Zemeljskega se ne smemo ne otresti in ga tudi ne poveličevati. Ponuja se nam kot naloga in ne kot idila.
Če gledamo družbo globalno, potem je točka, kjer nas Ahriman napada, gospodarstvo s svojim avtomatiziranim uhojenim početjem. Lucifer pa to enako počne na ravni države in njenih idealov, kjer se bo še vedno govorilo in sanjarilo o svobodi in demokraciji, pa čeprav bodo ljudje že skoraj popolnoma propadli. Država želi biti sama sebi namen, kamor nas lahko nato gospodarstvo vedno bolj tlači. Življenjsko praktična duhovna kultura pa tukaj vedno potegne ta kratko.
Ahriman pozna ljudi samo kot ogromno množico in jih kot takšne želi tudi nadzorovati. Lucifer želi nadzorovati izbrano elito in jih obletava z vzvišenimi občutki njihove vsečloveške misije. Tako potem sanjarijo o tem, kar drugi izgubljajo s svojim trpljenjem.
Z Ahrimanom se pojavi nekakšna logika nehumanosti. Ustvarja inteligenco brez jaz-a in to v popolnoma neosebnem svetu. Tako se izogne tisti pozornosti, katero Lucifer vedno bolj privablja k sebi.
Se nadaljuje.
prevedel Andrej Ornik