Zima 2011,
letnik VII, številka 4
izred. prof. David L. Brierley
Kultiviranje čustev 1. del
Svetovno znana nevrologinja Susan Greenfield piše v svoji popularni knjigi Jutrišnji ljudje, da 21. stoletje spreminja način našega razmišljanja in čutenja tako, da bo v ne tako daljni prihodnosti izobraževanje postavljeno pred dilemo, saj bosta obstajali le dve vrsti učencev: otroci knjige in otroci ekrana.1
Možgani se skozi življenje, v skladu z impulzi, ki jih dobivajo, ves čas oblikujejo. Raziskava nevrologinje Susan Greenfield vključuje raziskovanje tega, kako različne vrste spodbude vplivajo na razvoj našega čustvenega življenja in načina razmišljanja. Njeno delo ima seveda obsežen vpliv na poučevanje in učenje. Osnovno vprašanje sodobnega šolstva je, kako razvijati podlago za imaginativno in inovativno mišljenje. Lahko bi rekli, daje naša osebna in tudi kolektivna prihodnost odvisna od tega, kako vidimo ta izziv ter za katero smer v izobraževanju prihodnjih generacij se odločimo. Mnogi opazovalci, vključno z znanim sociologom Zygmuthom Baumanom, verjamejo, da je bodoča zgradba evropske družbe v izobraževanju, izid pa bo odločil, kako bodo mladi ljudje zmožni najti svoje mesto v družbi.
Problem ni omejen le na nevrološka vprašanja in na razvoj določenih zmožnosti, ki so v modernem svetu potrebne. Na to lahko gledamo tudi v sociološkem kontekstu. Umberto Galimberti, italijanski filozof in sociolog, je napisal vznemirljivo knjigo, v kateri opisuje težnje mladih v današnjem času. Pred nedavnim je bila njegova knjiga prevedena tudi v slovenščino.2 Z ozirom na dramatično težnjo k upadanju čustvene inteligence, ko je adolescentom vedno teže uravnotežiti čustva, je Galimberti poskušal ugotoviti, zakaj se zdi, da je težje pokazati lastna čustva. Strast, užitek, izpolnjenost, veselje delati nekaj nedokazanega in originalnega, estetski užitek in zmožnost, da nikoli ne izgubiš iz vida svojega cilja, vse to so elementi v človekovem duhu, ki jih je različno veliko mogoče najti pri vsakomur. Takšne lastnosti temeljijo na čustvih. Zato je tako doma kot v šoli in v družbi na splošno potrebno razvijati omiko, čustveno občutljivost in voljo. Otroci morajo izkusiti, kaj je lepo, ne pa, kaj je koristno. Učenje ni možno, če ne gre skozi srce. V tem tiči bistvo motivacije. Pravo izobraževanje se začne, ko je učenec očaran. To sproži vključitev srca. Ljudje morajo biti očarani, da bi bili kreativni. Drugače bodo njihove sile volje omejene le na nagone.
Zavedanje pomena čustev je naraslo leta 1996 z izdajo knjige Daniela Golemana Čustvena inteligenca, ki je postala najbolje prodajana knjiga po vsem svetu.3
Dvajseto stoletje je doživelo različne ideologije. To je bil čas, ki so ga zaznamovali konfliktni politični sistemi kot je socializem, fašizem in kapitalizem. Zdaj je Evropa krenila naprej tako, da so divergentne politične sisteme zamenjala iskanja identitete, bodisi na osebnem, etničnem, nacionalnem ali evropskem nivoju. Ne le, da so ljudje postali negotovi glede svojega mesta v svetu in svojega upanja v smiselno prihodnost, ampak kar je še pomembneje, glede lastne identitete. Geslo enaindvajsetega stoletja je: ‘Sem enkraten, sem drugačen, in če bo potrebno, se bom boril za svojo posebnost.’ Potreba po uveljavljanju svoje posebnosti je uravnotežena s potrebo po pripadnosti prepoznavni družbi.
Francoski sociolog in filozof Dominique Moisi trdi, da so v svetu danes prevladujoča tri primarna čustva: strah, upanje in ponižanje. 4 Vsa tri so tesno povezana z vprašanjem zaupanja. Strah je pomanjkanje zaupanja. Če prevlada strah, postane oseba ali družba zaskrbljena, saj se bodočnost zdi še bolj nevarna kot sedanjost. Po drugi strani pa je upanje izraz zaupanja, temelječega na prepričanju, da je danes boljši od včeraj in da bo jutri še boljši kot danes. Če je upanje zaupanje, potem je ponižanje čustvo, ki prihaja iz občutka, da človek nič več ne obvlada svojega življenja. To je mogoče čutiti kolektivno ali posamično. Zavlada takrat, kadar vlada prepričanje, da se je drugi tako zelo vsilil v naše zasebno življenje, da se čutimo popolnoma odvisni od njega. To lahko opišemo kot odvzem sedanjosti in bodočnosti, ki vodi v občutek, da se nam ukazuje od zunaj. Ponižanje je omajano zaupanje ljudi, ki so izgubili upanje, potem ko so bili v preteklosti prizadeti. Moisi definira upanje kot ‘to hočem narediti, lahko naredim, bom naredil’, ponižanje kot ‘tega ne morem nikoli narediti’; strah kot ‘svet je postal nevaren, kje bi lahko našel varnost in zaščito?’ Zaupanje je pomembna sila v izobraževanju in v družbi, ker posameznika vodi v prihodnost. Človeku omogoča, da transcendira pričakovanja. Obstajata dve različni definiciji za upanje. V duhovnem smislu besede se upanje osredotoča na zaupanju v odrešitev človeštva. V Evropi je ta pogled v očitnem upadanju. Posveten pomen upanja je, da zaupaš v svojo sposobnost, da v svetu deluješ pozitivno. To je nasprotno od odstopa. Pomeni, da vedno poskušaš narediti kar se da najbolje, osebno in kolektivno.
Se nadaljuje.
Opombe:
1 Greenfield Susan: Tomorrow’s People: How the 21st Century is Changing the Way We Think and Feel, Penguin, London 2007
2 Galimberti, Umberto: L’ospite inquietante. Il nichilismo e i giovani. Giangiacomo Feltinelli Editore, Milan 2007.
Prevedeno kot: Grozljivi gost: nihilizem in mladi. Prevedla Veronika Simoniti, Modrijan, Ljubljana2010.
3 Goleman, Daniel: Emotional Intelligence: Why it Can Matter More than Intelligence. Bloomsburry Publishing, London 2006
: Working with Emotional Inteligence, Bloomsbury Publishing, London 2004
: Primal Leadership: Learning to Lead With Emotional Inteligence. Harvard Business School Press, Watertown, MA, 2004
4 Moisi, Dominique: The Geopolitics of Emotion. The Bodley Head, London 2009