V današnjih časih, ko se soočamo z raznovrstnimi mnenji in ocenami svetovne finančno-gospodarske krize, si lahko z dobrim razlogom zastavimo vprašanje, kako lahko pridemo do takšnih družbenih sodb, ki bodo dejansko odslikavale to, kar se dogaja v tej veliki družbeni drami.
Najprej moramo pogledati na očitno dejstvo, da imamo tu opravka z družbenim organizmom, ki pride v obstoj, kadarkoli se ljudje povezujejo v skupnosti. Te so lahko majhne, na primer družinska skupnost, ali pa zelo velike in zapletene, recimo državna skupnost. Poleg tega smo lahko istočasno člani raznovrstnih družbenih organizmov: poleg naroda in družine, katerim pripadamo po rojstvu, smo lahko zaposleni v podjetju, lahko delujemo v politični stranki ali nevladni organizaciji, včlanimo se lahko v lokalno kulturno društvo in podobno. Osnovna značilnost teh organizmov je, da jih tvorijo posamezniki, ki sooblikujejo njihove vsebine in dejavnosti, obenem pa so tudi sposobni podajanja osebnih sodb o stanju družbenih organizmov, ki jim pripadajo. Na ta način pridemo do tako imenovanih družbenih sodb.
Po tem kratkem uvodu se sedaj lahko posvetimo vprašanju, kakšne pogoje je potrebno zadovoljiti oziroma kakšne ovire ležijo na poti do objektivnih družbenih sodb.
Prvi pogoj je, da presežemo intelektualni način razmišljanja, ki je dandanes tako prevladujoč na vseh področjih znanosti in v političnem življenju.
»Človeštvo je (v svojem razvoju) prispelo do abstrakcije in mora sedaj najti svojo pot ven iz tega stanja. Mi smo globoko pogreznjeni v abstrakcijo, posebno v odnosu do tako imenovanih praktičnih strani življenja in še prav posebno v delovanju strank. Mi se moramo odreči te abstraktne narave, da ne bo nedaven evropski prelom postal popolna katastrofa. Na vseh področjih je pomembno, da gledamo v pravo smer… Kar se prakticira kot duhovna znanost, mora biti popolnoma drugačna oblika znanja od tega, kar se običajno smatra za znanje. To mora biti znanje, ki je akcija. Treba se je zavedati dejstva, da imamo s tem, ko se prizadevamo za duhovno znanje, opravka z realnostmi, ne pa z zgolj logičnimi shemami… V današnjih časih je ljudem zelo pri srcu, da se združijo pod formulo neke abstraktne ideje in da hrepenijo po uresničitvi abstraktnih programov. Kar predstavlja stranko, je skupina ljudi, ki se zberejo pod zastavo neke abstraktne ideje in upajo, da se le-ta lahko uresniči. Vzrok temu, da se ljudje zbirajo pod formulo strankarskih programov, je v določenem preostanku stare instinktivne skupinske mentalitete. Ljudje verjamejo, da se s tem, kar naredijo v takšnih skupinah – ko se zbirajo skupaj in javno izpovedujejo prepričanje v ustrezen program, z akcijami ali pa v glavnem z besedami, ki so izgovorjene na ljubo uresničitve tega programa – trudijo po svojih najboljših močeh… V resnici pa delujejo proti pravemu duhu naprednega razvoja današnjega časa, kajti ta duh zahteva preobrazbo vseh instinktivnih, nezavednih in podzavestnih elementov v popolno zavestne namere, v zavestno akcijo, besedo in misel.«1
Naslednji problem, ki smo si ga že večkrat ogledali v prejšnjih prispevkih z različnih zornih kotov, je v človeški naravi, ki nam omogoča, da prilagodimo videnje stvari in dogajanj v družbenem organizmu svojim subjektivnim potrebam.
»Samo pomislite, kako daleč so ljudje od tega, da bi bili sposobni natančno razmišljati, kar se tiče realnosti. Preberi opis nečesa in se potem vprašaj: Ali pisec zgolj opisuje, kar je doživel, ali pa morda pridaja na stotine predsodkov, tako v čustvih kot v mišljenju, ki so povezani s tem, kar opisuje? Samo tisti, ki so se sposobni omejiti zgolj na to, kar so zaznali, so v položaju, da lahko dosežejo natančno mišljenje. Nujno je, da pustimo ob strani vse (dosedanje razumevanje) to, kar zaznavamo – tako tisto, kar so smo se naučili, kot tisto, kar smo si pridobili s pomočjo življenjskih izkušenj – in sledimo popolnoma temu, kar nam prinaša življenje.«2
»Razen tega moramo razumeti, kako se pravilno vidi v realnost. Ljudje so izjemno nenaklonjeni takšnemu videnju – o tem sem že velikokrat razlagal z najbolj raznovrstnih vidikov. V vsakovrstnih zadevah – še p osebno glede pogojev, ki so v ozadju razvoja človeštva, so ljudje močno nagnjeni k temu, da se dejansko ne dotaknejo realnosti, temveč vidijo samo tisto, kar jim ustreza. Oblikovanje sodbe, ki je zares objektivna, seveda ni tako lahko kot oblikovanje sodbe, ki se želi podati v čim bolj preprosti obliki. Objektivne sodbe se ne morejo brez težav skrčiti v formule, še posebno, ko zaobjamejo socialno, človeško, ali politično življenje, kajti v teh področjih je resnica skoraj vedno nasprotna od tega, kar se predpostavlja. Na pravi poti smo le takrat, ko se potrudimo, da ne oblikujemo nobenih sodb glede tovrstnih odnosov, temveč oblikujemo predstave. V sedanjem obdobju je posebnega pomena, da vložimo napor v oblikovanje predstav, ne pa da se zadovoljimo z abstraktnimi, izoliranimi sodbami. Samo s pomočjo predstav se lahko podamo na pot socializacije.«3
Poleg tega obstaja še en vidik težave, ki se manifestira v tem, da »občutek za realnost v celoti primanjkuje v današnjem človeštvu. Zakaj je temu tako? Vzrok je v določeni nujnosti v razvoju človeštva. Človek starodavnih časov je opazoval odnose in povezave v zunanjem svetu s pomočjo občutka za resničnost, ki ga je nosil v svojih čutilih. Ta občutek za resničnost je izginil v teku človeškega razvoja in bo moral biti ponovno razvit znotraj človeka do iste stopnje, kot je bil prej razvit v njegovih čutilih. Mi moramo v resnici gojiti ta občutek za resničnost v našem notranjem bitju s pomočjo vaj, ki jih svetuje duhovna znanost; samo potem ga bomo sposobni razviti v zunanjem svetu. Če se bo človek nadalje razvijal na moderni intelektualni način, bo bil na koncu prav nesposoben zaznavati, kaj se dogaja okoli njega… Nekaj podobnega se neprestano dogaja v različnih področjih tako imenovanega praktičnega življenja. Medtem ko ‘praktičen’človek napove eno zadevo, se dogodi ravno nasprotno – in to ravno zaradi tega, ker ljudje nimajo več nobenega občutka za resničnost. Ta občutek se ne more pojaviti na noben drug način kot da ga najprej razvijemo v svoji notranjosti. V prihodnosti se ne bo nihče, ki omalovažuje izobraževanje svojega notranjega bitja s pomočjo duhovne znanosti na način, s katerim nas zunanji svet dandanes ne more več izobraževati, smatral za praktičnega človeka ali pa za misleca, ki je v skladu z realnostjo. Mi moramo prenašati v zunanji svet to, kar razvijemo znotraj našega bitja. Zaradi tega razloga obstaja potreba za duhovno znanost.«4
Preberite več v tiskani izdaji.
Opombe:
1 Steiner, Spiritual Science as a Foundation for Social Forms, Dornach, 7.08.1920
2, 7 Steiner, Old and New Methods of Initiation, Dornach, 12.02.1922
3, 8 Steiner, The Challenge of the Times, Dornach, 6.12.1918
4 Steiner, The Mystery of the Universe, Dornach, 1.05.1920