Jesen 2012,
letnik VIII, številka 3
dr. Aric Sigman
Predstavitev v evropskem parlamentu
Evropsko združenje razpravlja o mnogih vidikih življenja državljanov. Pa vendar nihče nikoli ni mislil, da bo o glavni dejavnosti Evropejcev, ki je v porastu – gledanje zaslonskih medijev, potrebna parlamentarna razprava. V času otroštva preživijo otroci danes več časa pred televizijo kot pa v šoli. Povprečni sedemletnik preživi pred zaslonom že celo leto dni po 24 ur, povprečen mladostnik v Evropi pa do 18. leta pred zaslonom preživi že štiri leta po 24 ur.
Toda to danes ni več le kulturno vprašanje o tem, kako otroci preživljajo svoj prosti čas. Zaslon je zdaj postal zdravstveno vprašanje. Raziskava, ki je bila objavljena v najbolj ugledni medicinski in znanstveni reviji kaže, da je sama količina časa, ki ga otroci preživijo pred TV, DVD, računalniškimi zasloni in na internetu, povezana s pomembnimi, merljivimi biološkimi spremembami v njihovih telesih in možganih, ki bi lahko imele pomembne zdravstvene posledice.
Glede na to, da preživijo otroci v ključnih razvojnih obdobjih vedno večji del svojega življenja ob gledanju zaslonske tehnologije, se mora EU odzvati in glede tega sprejeti svoje stališče.
Ta članek je osnovan na predavanju, ki ga je imel dr. Aric Sigman avgusta 2010 za skupino, ki v evropskem parlamentu deluje za kakovost otroštva.
‘Nobenega dokaza ni, ki bi podprl trditev, da se morajo otroci, zato da bi jim bila zaslonska tehnologija blizu, z njo zgodaj seznaniti.’ (Linn Et Poussaint 1999)
Kvaliteta nasproti količini
Zagovorniki tega, da je potrebno že majhne otroke uvesti v svet zaslonske tehnologije trdijo, da je vprašljiva le ‘kvaliteta’, to je vsebina, ki jo otroci na zaslonu gledajo. Trdijo, da je pod pogojem, da je tisto, kar otrok gleda ‘izobraževalno’ in ‘letom primerno’, zaslonska tehnologija v najslabšem primeru neškodljiva. Ne le to, trdijo, da je otrok razvojno in vzgojno prikrajšan, če nima dostopa do tega materiala. Prav tako velja prepričanje, da mora otrok to tehnologijo začeti uporabljati zgodaj, sicer se jih bo kasneje v življenju bal uporabljati ali bo manj sposoben delati z njimi. Pomembno je, da se čim hitreje naučijo z njimi delati, ker bo v njihovem življenju to njihov način dela. Vendar pa raziskave kažejo, da so to isto tehnologijo sposobne upravljati celo opice. Da bi to napačno razumevanje odpravili, so raziskovalci na Harvard Medical School dali izjavo: ‘Nobenega dokaza ni, da se morajo otroci zgodaj seznaniti z zaslonsko tehnologijo, da bi jim bila blizu. Dejstvo, da otroci nekaj hočejo ali starši mislijo, da hočejo, še ne pomeni, da je to vzgojno ali celo dobro zanje. Radi imajo tudi bombone.’
Samo zato, ker otroke nekaj zanima, še ne pomeni, da je to zanje tudi najbolj primerno. Tak argument se zdi bolj komercialne narave, saj se lahko tako otroci, kot odrasli računalniških veščin naučijo še veliko pozneje.
Medtem ko je trend uvajanja zaslonske tehnologije v zgodnjem otroštvu vse bolj močan, pa vedno več empiričnih dokazov, večina izven področja medijskih študij, vzgoje in psihologije, prinaša čisto drugačno sliko. Zdi se, da obstaja direkten konflikt med zagovorniki uporabe zaslonske tehnologije v zgodnjem otroštvu na eni strani in opozorili, ki jih prinašajo študije v pediatrični medicini in biologiji na drugi. Posebno pomembno je vprašanje starosti, ko lahko otrok začne gledati zaslonsko tehnologijo, in časa, ki ga lahko v zgodnjih letih otroštva preživi pred zaslonom. Skrbeti pa bi nas morala tehnologija sama in ne le količina otrokovih izkušenj ob njej.
Ta skrb ni osnovana na antitehnološki ali antitelevizijski filozofiji, temveč izključno na prezgodnji ali pretirani uporabi zaslonske tehnologije pri otrocih, katerih možgani in telesa še niso popolnoma oblikovani.
Leta 1999 je ameriška pediatrična akademija izdala navodila, v katerih so priporočali, da otrok, mlajših od dveh let, ne izpostavimo televizijskemu razvedrilu, ker lahko škodljivo vpliva na zgodnji razvoj možganov. Leta 2006 so dali novo izjavo o televiziji in majhnih otrocih:
‘Morda vas bo mikalo, da dojenčka posadite pred televizijo, še posebej pred zanj ustvarjene oddaje, toda ameriška pediatrična akademija pravi: Nikar ne naredite tega! Ta zgodnja leta so odločilna za njegov razvoj. Akademijo skrbi kako lahko televizijski program, namenjen otrokom mlajšim od dveh let, vpliva na razvoj vašega otroka.’
Leta 2011 so šli še dalje: ‘Tehnologija ima potencialno negativne učinke in nikakršnih znanih pozitivnih učinkov na otroke, mlajše od dveh let.’
Avstralska vlada pa ravno razmišlja o podobnih nacionalnih političnih napotilih. Zelo pomenljivo je tudi, da je francoska vlada pred nedavnim francoskim TV postajam prepovedala, da oddajajo kakršne koli TV oddaje – vzgojne ali drugačne, ki so namenjene otrokom, mlajšim od treh let. Izjavili so:
‘Gledanje televizije škoduje razvoju otrok, mlajših od treh let, in povzroča določene nevarnosti, spodbuja pasivnost, slabo usvajanje jezika, preveliko razburjenje, težave s spanjem in koncentracijo kakor tudi odvisnost od zaslonov – tudi če gledajo le programe, ki so namenjeni njim.’
Se nadaljuje.
Na voljo vam je članek v celoti.
prevod: Marina Nuvak