WTT

Jesen 2012,
letnik VIII, številka 3

Iztok Kordiš

Waldorfska triglavska transverzala

Kdo je prvi dal idejo, se ne spomnim več in pravzaprav to niti ni tako pomembno. Pomembno je, da smo idejo udejanjili. Bilo je pred desetimi leti, ob desetletnici delovanja naše šole, ko smo izpred šole prvič krenili peš na Triglav. Pot je bila takrat prvi dan nekoliko krajša, saj smo imeli prostore še na Rodičevi, ves ostali del poti pa je bil enak kot letos, ko smo ob dvajsetletnici delovanja ponovno izvedli ta pohod in v petih dneh prehodili našo WTT ali waldorfsko triglavsko transverzalo, kot smo jo letos poimenovali.

Zaradi aktivnega začetka letošnjega šolskega leta (otvoritev novega dela šole, mednarodna konferenca Skrivnost ustvarjalnosti, srečanje Evropskega sveta waldorfskih šol) pravih priprav za pohod ni bilo. Mogoče se je to poznalo tudi na udeležbi, saj se je za celo pot prijavilo le osem neustrašnih. Bili pa smo enakomerno razporejeni, trije starši (Rok, Robert, Mojca), trije učenci (Fia, Lan, Manca) in midva s Tinko kot predstavnika učiteljev in organizatorja. Na naju je bila tudi odločitev, ali so razmere dovolj dobre za izvedbo pohoda.

”Vreme bo”, sva se odločila in izbrala edino sončno napoved, ki je bila za naših pet dni na voljo na internetu. Vse ostale so obetale dež, ne samo v sredo, ampak tudi v soboto. Izkazalo se je, da smo imeli pogumni tudi tokrat srečo in da je bila izbira pravilna.

Na poti pa nas nikoli ni bilo le osem. Prvi dan se nas je pred šolo zbralo kar 32, poleg nekaj srednješolk, ki so skušale nadoknaditi neudeležbo na zimski šoli v naravi, še velik del učencev in staršev četrtega b razreda z razredničarko Simono Pajk na čelu ter nekaj staršev iz drugih razredov, tako da je čez center mesta krenila kar velika odprava. Velika odprava pa zahteva veliko prilagajanja; vedno je nekdo lačen, nekoga tiščijo čevlji ali pa mora kdo na stranišče, tako da brzina ni bila ravno naša posebna vrlina, zato pa tem bolj smeh in dobra volja. Po nekaj urah hoje, malo pred Katarino, se je naša odprava razdelila. Medtem, ko smo WTT-jevci nadaljevali pot in si na Gontah privoščili obaro ali kislo mleko z žganci, so se četrtarji (razen Mance in Mojce, ki sta šli z nami) odločili predati izbiri in užitkom, ki jih ponuja gostišče na Katarini. Vreme je držalo do Gontarske planine, nato pa je počasi začelo deževati in čez kako uro se je droban dežek, ko nisi vedel ali bi odprl dežnik ali ne in so rahle meglice pričarale prav čarobno vzdušje, spremenil v dokaj močan dež, ki nas je spremljal vse od Osovnika do Škofje Loke. Srednješolke so, posebno pri spustu v dolino, lahko občutile, da ”allstarke” in torba čez rame res niso najprimernejše obuvalo in oprema za take pohode.

Velikokrat sem se že odločil, da ne bom sodil ljudi vnaprej, na podlagi nekih predstav in slik, ampak držati se tega je zelo težko. Prvi dan smo spali v Hiši kruha, obnovljenem samostanu v Svetemu duhu pri Škofji Loki. Ko smo premočeni čakali na loški železniški postaji, nam je redovnica, ki je v samostanu skrbela za nas, po telefonu povedala, da je do njih še kakih 20 minut hoje. 20 minut za redovnico, torej za nas, izkušene hribovce, kakih 10 minut. In potem smo hodili – 20 minut. V samostanu sem potem v pogovoru omenil, da smo res hodili 20 minut. ”Saj jaz prehodim to pot v 17 minutah, ampak sem vedela, da boste vi potrebovali več”, je bil odgovor redovnice.

Naslednje jutro je bilo sončno, jasno, umito, kakor je lahko umito le jutro po močnem deževju. Rok bi ta dan gotovo bankrotiral, če bi bilo še vedno potrebno kupovati filme za fotoaparate. Naša odprava je zgubila srednješolski del, zato pa so se nam priključile Alenka, Urška in Urša. Že kmalu po Crngrobu, na Planici, se nam je pokazal naš cilj Triglav, blizu, da bi kar skočil tja, hkrati pa tudi sveže zasnežen, kar nam je zbujalo pomisleke, saj deset let star spomin, ko smo morali pohod zaključiti na Planiki, ker je bilo na vrhu meter in pol svežega snega, še ni povsem zbledel. Enotna odločitev je bila, da se zaradi tega ne bomo obremenjevali. ”Gremo, če pridemo na vrh, v redu, če ne, pa tudi v redu”. Do Dražgoš smo prišli hitreje, kot smo načrtovali. Lan in Fia sta bila neverjetna, noben tempo za njiju ni bil prehud.

Preberite več v tiskani izdaji.

Vaš komentar