Poletje 2013,
letnik IX, številka 2
Rajko Atanacković
Iz meseca v mesec, skoraj lahko rečemo iz dneva v dan, je vse bolj resno stanje, v kakršnem je družbeni in ekonomski sistem, pa tudi demokracija nasploh.
Še več, vse bolj se govori o kolapsu celega sistema. Kljub temu pa ni videti rešitve, ki bi bila plodna, ki bi vzdržala in bila sposobna preživeti in ki bi izključila negativne strani sedanjega družbenega sistema.
Pred letom in pol (dvema in pol; op.), ko sem pisal osnovo za ta tekst, je bilo stanje težko, vendar je bila zavest o globini in strukturalnih osnovah tekoče krize manj prisotna. Danes je jasno skoraj vsem, v vsej širini političnega spektra in tudi globalno, da so spremembe neizogibne in da ne morejo biti površinske. Pa vendar, četudi so se ljudske množice premaknile in bo ta sila pridobivala na hitrosti, večina ljudi še zmeraj ne ve, kakšne naj bodo zahteve in v katero smer naj bo usmerjena ta silna ljudska energija, da se ne bi ponovile napake iz preteklosti in da bi prišli do boljših rešitev.
Kakor da ni takšnih rešitev, ki bi vsebovale zares delujoče spremembe, takšne spremembe, ki bi istočasno lahko inspirirale boljši del človeštva, pri tem pa ne vodile v rast bodočih konfliktov in bojev med ljudmi. Največja nevarnost so konzervativne in nazadnjaške sile, ki so infiltrirane v vse pore moderne družbe, in lahko izkoristijo inertnost in uspavanost velikih ljudskih množic in tako sabotirajo smer in težišče, na katerih morajo sloneti plodne rešitve.
Vsakdo, ki razmišlja o teh problemih, vključno z nevarnostjo za življenjsko okolje in seveda o pomanjkanju duhovnih vrednot v vsakdanji borbi za preživetje, tvega, da bo označen kot idealist ali pa da se uvrsti med staromodno razdelitev na socializem in kapitalizem in vse, kar se temu prilepi še zgodovinsko. Takšne obrazce ramišljanja moramo ukiniti zaradi prihodnosti in napredka. Najgloblji problem je v tem, da je večina besed, ki jih danes uporabljamo, izgubila svoj izvoren pomen kot orodje za pravo razmišljanje in so postale fraze brez tistih najpomembnejših sestavin, ki so lahko zdrava hrana za misli. Misli je treba pripeljati v stvarnost z zavestnim naporom, pri tem pa se čim manj naslanjati na simpatijo in antipatijo, ne glede na to, ali prihajajo iz tradicionalno levih ali desnih strani. Vsako resno razmišljanje nas zlahka izvleče s področij umirajočih ideologij in stvarnost, s katero smo soočeni, dobiva sveže, žive in realistične obrise. Takrat doživljamo tudi pojme, kot sta delo in kapital, na nov, svež način in vidimo, da nista le tisto, kar nas uči stara ekonomska teorija, temveč del večje celote življenja.
Najprej; ni dvoma, da smo danes del popolnoma razvite, globalne svetovne ekonomije.
Če opazujemo lokalne državne ekonomije, imajo v odnosu do svetovne ekonomije funkcijo, ki je analogna funkciji celic v organizmu. Tukaj je malo možnosti za zdravo rast, je pa veliko možnosti za zdravo razporeditev tega, kar se že proizvaja in tisto, kar se proizvaja, je plod skupnega delovanja uporabljene inteligence in narejenega dela na naravnih virih. Problem je v tem, kako doseči, da bo inteligenca uporabljena vsesplošno, ne le za doseganje profita za t.i.’lastnike kapitala’, saj tako kot se uporablja sedaj, je za splošno ljudsko dobrobit izgubljena inteligenca. V to se lahko prepriča vsak, če se resno loti eksperimenta, da vse, kar počne v nekaj dneh, dela v splošno ljudsko dobro. Opazil bo, da bo želel delati drugače kot običajno. S tem je povezana še ena sprememba, ki bo večini zgledala revolucionarno, v resnici pa je povsem razumna, tako s stališča posameznika, kot družbe. Najemno delo je treba, kjerkoli je to mogoče, destimulirati in ga zamenjati za svobodno, kreativno delo.
Preberite več v tiskani izdaji.