Januarja 2010 je Steve Jobs, generalni direktor podjetja Apple, predstavil tablico. V svojem devetdesetminutnem govoru je pojasnil, zakaj verjame, da je to najboljši način za človeka, da gleda fotografije, posluša glasbo, uporablja Facebook, igra igrice in navigira medmrežje. Vedel je, da se bo nova naprava hitro širila po svetu. Toda njegovi otroci računalniške opreme niso smeli uporabljati. V nekem intervjuju v New York Timesu je leta 2010 pojasnil, zakaj njegovi otroci nikoli ne uporabljajo nove tehnologije. Priznal je, da je lahko na lastne oči videl nevarnosti tehnologije. Evan Williams, ustanovitelj Twitterja, je za svoje otroke postavil knjižnico, prepovedal pa jim je uporabljati tablico ali pametni telefon.
To je vznemirjajoče.
Ti podjetniki s področja tehnologije dobro vedo, zakaj so lahko zaskrbljeni. Odkrili so dvoje. Prvo, tendenca našega razumevanja odvisnosti je, da se omejimo na odvisnike od mamil in pijače. Toda v polnosti so se zavedali nove vrste odvisnosti, ki je vplivala na večino prebivalstva – privlačnost pametnih telefonov in tablic. Drugo, vedo, da so mladi ljudje dosti bolj prevodni za te vrste odvisnost od tehnologije kot kdorkoli v zgodovini človeštva. Ujeti smo na Instagram, Facebook, elektronsko pošto in medmrežno nakupovanje. Tehnologija ponuja hitrost, avtomatizem in udobje, kakor tudi občutek, da si povezan. Narejenih je bilo na tisoče testov, kako maksimizirati vključenost in minimalizirati frustracijo. Pravijo, da je bil leta 2004 Facebook zabava, leta 2017 pa je postal odvisnost. Na višku migracijske krize je nemška kanclerka Merklova vprašala generalnega direktorja Facebooka Marka Zuckerberga, kaj lahko naredimo, da zaustavimo uporabo neprimernih komentarjev na Facebooku, mnogih med njimi s tonom in besednjakom, ki bi ga le malo ljudi uporabilo na štiri oči. V nedavnem britanskem poročilu je rečeno, da povprečen učenec med osmim in osemnajstim letom eno tretjino svojega življenja preživi v spanju, eno tretjino v šoli in eno tretjino zatopljen v medije od pametnih telefonov do računalnikov in televizije. Prišli smo do točke, ko mnogi mladostniki preživijo dosti več časa pred ekrani kot pa ob neposrednem druženju z vrstniki. Poročilo nakazuje, da je od prestopa tisočletja količina časa, preživetega brez ekranov, upadla za 20 %, da se je količina časa za fizične dejavnosti in športe zmanjšana za 24 %. Mlajši kot so otroci v času, ko je navdušenje na višku, samonadzor pa ne dovolj razvit, bolj so ranljivi za te vplive. Te naprave nekako olajšajo delo staršev. Omogočajo neprekinjeno zabavo.
Profesor univerze v New Yorku Adam Alter, poznavalec vzpona odvisnostne tehnologije, je spremljal Waldorfsko šolo Pensilvania v Silicijevi dolini, ki je ena od več kot 160 šol v ZDA, ki so se izognile uporabi tehnologije. Pravi, da je to ‘fascinantna šola, ker ne uporablja računalnikov, tablic, pametnih telefonov. Ljudje v njej veliko časa uživajo v družabnem življenju.’ Na šoli je socialno vzdušje. Zanimivo za to šolo je, da je 75 % učencev na njej otrok ljudi, ki so vodilni v velikih podjetjih, kot so Google, Apple in Yahoo v Silicijevi dolini. To so starši, ki javno pojasnjujejo, kako čudoviti so izdelki, ki jih proizvajajo, hkrati pa so se po svoji zdravi pameti odločili, da njihovi otroci ne smejo obiskovati šole, ki to isto tehnologijo uporablja. Poročilo Ustanove za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je nedavno pokazalo, da izobraževalni sistemi, ki so namenili velike vsote denarja za računalnike, v programu mednarodnega testiranja učencev (PISA) pri matematiki, branju in naravnih znanostih niso pokazali ‘nobenega vidnega napredka’. Direktor OECD Andreas Schleicher (tudi sam waldorfski učenec) pravi: »Če pogledamo najboljše izobraževalne sisteme, kot so tisti iz vzhodne Azije, so ti zelo previdni pri uporabi tehnologije. Tisti učenci, ki pogosto uporabljajo tablice in računalnike, dosežejo slabše rezultate od tistih, ki jih uporabljajo le zmerno.«
Seveda tehnologija sama po sebi ni nekaj slabega. Igra pomembno vlogo v našem življenju. Težava pa tiči v dejstvu, da alkoholiku lahko preprečujemo dostop do bara, tehnologija pa je vsepovsod in se ji ni mogoče izogniti. Hkrati pa precejšen del raziskav potrjuje to, kar že vemo: najpomembnejši dejavnik v otrokovem zdravem razvoju moramo iskati v bližnjem odnosu med starši in otrokom. Začenjamo tudi spoznavati, kako je ta zaupnost pomembna v odnosu učenec – učitelj. Kot učitelji se moramo vprašati, kako lahko sobivamo z izkušnjami odvisnosti. To nas mora spodbuditi k iskanju poti, kako naj učenci, in tudi učitelji, obnovijo ravnotežje obnašanja in druženja, kakršno je obstajalo pred obdobjem pametnih telefonov.
Obstaja bolezen modernih časov, ki je zajela približno dve tretjini prebivalstva zahodnega sveta in Daljnega vzhoda. Tegoba je kronično pomanjkanje spanja, ki se vsako leto bolj alarmantno povečuje. Eden glavnih razlogov je povečana raba računalniških pripomočkov, ki vodi v stalo prezaposlenost, ki jo zdaj poznamo kot vedenjsko odvisnost. Več kot 40 % odraslih v teh deželah preverja ponoči elektronsko pošto ali sporočila. 60 % odraslih od osemnajstega do štiriinšestdesetega leta ima med spanjem svoje pametne telefone pri sebi. Znano je, da je modra luč, ki jo te naprave oddajajo, dejavnik, ki moti nivoje spanja. Rdeča luč ognjišča in sveč je v preteklosti spodbujala zaspanost, medtem ko modra luč vpliva na nivoje hormona melatonina, ki sporoča stanje prebujenosti. Na Kitajskem, kjer je postala vedenjska odvisnost med mladimi glavni problem, imajo danes štiristo centrov za zdravljenje odvisnoti od interneta. Mladi pacienti imajo le malo občutka za realnost, raje živijo v namišljenem svetu, ki se jim zdi dosti bolj razburljiv in zadovoljujoč kot pa izkušnje iz dejanskega sveta. Preden so jih poslali na zdravljenje, so ti mladi preživeli najmanj 6 ur na dan ob gledanju videov in igranju računalniških iger. Njihovi simptomi so izredna osamljenost in pomanjkanje zaupanja v druženje z ljudmi, tako da v družbi niso zmožni funkcionirati. Predpišejo jim močna zdravila, toda jasno je, da to ni pravi odgovor. Gre predvsem za strukturo našega življenja, za to, kako živimo, kako smo zmožni oblikovati naše življenje.
Ključ do obvladovanja katere koli odvisnosti je vedno, da jo nadomestimo z nečim drugim. Strasten kadilec lahko na primer z nikotinsko žvečilno gumo nadomesti cigarete, metadon uporabijo pri zdravljenju odvisnosti od heroina in tako dalje. Vse skupaj se izvede na vprašanje navad in nagrad. Obstaja iztočnica, ki pri neki osebi sproži, da seže po cigareti ali mobilnem telefonu v svojem žepu. Pri slednjem je nagrada to, da je v stiku, je povezan. Torej ne preseneča, da je vse več waldorfskih šol, ki so uvedle območje, prosto teh vplivov. To ni le skrb waldorfskih šol. V določenih okrožjih New Yorka učenci na začetku šolskega dne svoje mobilne telefone oddajo in jih spet vzamejo, ko odhajajo. In to zaradi še ene težave, ki jo sproža uporaba pametnih telefonov, sindroma motene pozornosti, pomanjkanja sposobnosti, da bi se človek za več kot nekaj minut osredotočil na določeno stvar. Tako kot pri drugih odvisnostih pa ne zadošča, če te vrste naprave le prepovemo in ne gradimo zavestno vzdržljivost od odvisnosti brez uporabe zdravil. To je prva skrb mnogih waldorfskih šol. Splošno velja, da moramo, kadar nekaj odvzamemo, nekaj drugega okrepiti.
Kljub vse večji zaskrbljenosti zaradi naraščanja stroškov za nudenje dodatne pomoči in terapije so politiki prepričani, da je uporaba tehnologije prihodnost in da bo vloga učitelja v prihodnosti čisto drugačna od tiste v preteklosti. V vseh evropskih razredih uvajajo tablice v vse zgodnejšem obdobju, knjige se zdijo kot stvar preteklosti. Od učencev zdaj pričakujejo, da tablične računalnike uporabljajo že pri osmih letih. To ni težko, kot je iz prej navedenega britanskega poročila razvidno, zna pri teh letih te naprave uporabljati že 41 % učencev.
Ko se staramo in gledamo nazaj, se nam zdi, da se je mnogo stvari spremenilo. Stvari se premikajo hitreje kot prej, dosti več smo se pogovarjali in tako naprej. Te spremembe je mnogo lažje videti kot tiste, ki se bodo zgodile v prihodnosti. Popolnoma nepripravljeni smo bili na vedenjsko odvisnost. Pred enim desetletjem si sploh nismo mogli predstavljati, da bi Facebook lahko v tako kratkem časovnem obdobju pritegnil 1.5 milijarde uporabnikov po vsem svetu. Od 214 milijonov uporabnikov v ZDA jih 52,86 % starih od 25 do 34 let preživi na tej spletni strani povprečno 39 minut dnevno. 44,15 % uporabnikov je starih od 13 do 24 let. Ti preživijo na spletni strani največ časa, saj imajo več možnosti za tako preživljanje časa, ko so v šoli in na univerzi, kot nekdo, ki je v službi. Težko je bilo predvideti rojstvo ‘zapestnega računalnika’.
Kakšna je torej rešitev? Ne moremo opustiti tehnologije. Nekatere oblike napredka bogatijo naše življenje, druge nas delajo odvisne. V nekaterih evropskih državah so uvedli delovne skupine, ki skušajo doseči, da se na delovnih mestih med 18. in 7. uro onemogoči dostop do interneta in poštnih nabiralnikov. Nekatera podjetja so v menzah v času kosila prepovedala uporabo mobilnih telefonov, tako kot so to v preteklosti naredila s kajenjem. Skupine staršev vodijo kampanjo za prepoved pametnih telefonov v šolah, kjer otroci preživijo najbolj ranljivo tretjino svojega življenja.
Če pogledamo nazaj, je bila raznolikost osebnosti učiteljev vedno osupljiva. To je bila verjetno prva raznolikost, ki se je je kot otrok ali mladostnik zavedal. Ko stoji pred učenci, izpostavi učitelj različne plati svoje osebnosti. Nekateri so se držali podatkov in strmeli v zrak. Drugi niso dopuščali nobenega dvoma, da govorijo močno zainteresiranim poslušalcem, ki se oprimejo vsake njihove besede. In to zaradi posebnosti in enkratnosti njihove osebnosti. Ti niso bili igralci ali zabavljači, bili so oni. Mladostnikovo življenjsko pot v največji meri determinira to, koga na njej srečajo. Ko so učenci videni, ne le opaženi, so zmožni svobodno iskati sami sebe, namesto da so priključeni in kasneje odvisni.