Kje lahko najdemo temelj zdravja in in dobrega počutja telesa, duše in duha? Beseda salutogeneza izvira iz latinske besede ‘salus’ ali ‘salis’, kar pomeni zdravje; in grške besede ‘genesis’, kar pomeni izvor. S to besedo opisujemo novo smer v raziskovanju, ki obravnava vir zdravja v zvezi s telesom, dušo in duhom.
S tem, ko se salutogeneza obrne k osnovnim vzrokom zdravja in dobrega počutja, ustvari vzorec novega modela v medicinskem raziskovanju. Model, ki je zadnjih 300 let veljal v medicini, je bila patogeneza. Ta beseda izvira iz grških besed ‘parthein’, trpljenje, in ‘genesis’, začetek ali izvor. Ta beseda kaže na izvor, korenine trpljenja, tj. bolezni.
Patogeneza je usmerjena k izvoru bolezni. Ideja preprečevanja je zelo močno povezana s patogenezo v tem, da poskuša preprečiti ali držati stran tisto, kar povzroča bolezen.
Salutogeneza se je kot koncept pojavila v angleško govorečem svetu že v šestdesetih letih. Na področju zdravja ter političnih in akademskih diskurzov v Evropi pa se je pojavila šele v devetdesetih letih. Pomemben vzrok za to je očitno dejstvo, da je bil stari koncept patogeneze še vedno finančno izvedljiv. Povečano število storitev in stroški, do katerih je prišlo v sistemu zdravstva, ter vse s tem povezane finančne težave, so privedle do tega, da se je na mednarodnem nivoju odprl pogled k novemu zdravstvenemu modelu, salutogenezi, za katero sta primarni vprašanji: Od kod izvira zdravje? Kako ga je možno okrepiti? Nič več ni pomemben samo izvor bolezni in kako jo preprečiti.
Kaj je temeljna razlika med starim patogenetskim in novim salutogenetskim modelom? Patogenetski model na primer temelji pri infekcijski bolezni na ideji infekcije in si tako postavlja vprašanja: Od koga sem to dobil? Kaj je to? Bakterijsko ali virusno? Kateri antibiotik moram vzeti?
Po drugi strani pa salutogenetski model temelji na vprašanju: Zakaj sem lahko ostal zdrav, medtem ko so ostali okoli mene dobili infekcijsko bolezen? Vprašanje, zakaj ena oseba podleže virusu, druga pa ne, je salutogenetsko (raziskovalno).
Kaj pravzaprav tvori dobro zdravje?
Trije pionirji salutogeneze
Cilj salutogeneze je, da pozornost ljudi usmerimo k virom zdravja in zdravljenja posameznikov in družbe.
Rudolf Steiner (1861 – 1025)
Leta 1920 je Rudolf Steiner v svojem predavanju zdravnikom že izjavil, da mora imeti zdravnik, če želi pomagati posamezniku, pregled nad celotnim človeštvom. Zakaj? Zato, ker je vsak človek del celote in lahko tako ali drugače vpliva na druge ljudi, bodisi zavestno ali nezavestno. Po načinu, kako se sporazumeva z drugimi, tako notranje kot zunanje, je aktivno vpleten v razvoj zemlje in človeka. Bolj ko zmorem delovati iz širše perspektive, tudi pri majhnih dnevnih detajlih, bolj sem zmožen prispevati k rasti in zdravljenju celote. Bolj ko sem v svojih dejanjih izoliran in nepovezan, v večji nevarnosti sem, da postanem ‘bolezenski faktor’ na poti celotnega razvoja. Zdravje, ‘popolno zdravje’, pomeni vključenost. Bolezen je vedno posledica izolacije ali nevključenosti posameznih procesov, funkcij ali substanc v organizmu. Pri vseh naših dnevnih opravilih moramo upoštevati velike cilje človeštva in jih ne smemo spregledati.
Aaron Antonovsky (1923 – 1994)
Ta oče salutogenetskega modela je dobil nalogo, da razišče zdravstveno stanje pri starješi populaciji v Izraelu. Pri tem je razvil kriterij za merjenje telesnega in duševnega zdravja. Na njegovo veliko začudenje je dokazal, da so med najbolj zdravimi člani starejše populacije tisti, ki so preživeli grozote holokausta.
Abraham Maslow (1908 – 1970)
Skupaj s Carlom Rogersom in Ericom Frommom, ki sta pripadala skupini, ki je ustanovila humanistično psihologijo in psihoterapijo, je Abraham Maslow pri svojem raziskovanju duševnega zdravja naletel na neverjetna odkritja. Da bi postavil kriterij duševnega zdravja, je preiskoval zdrave ljudi. Tisti, ki so se mu zdeli najbolj zdravi, so vsi v preteklosti doživeli neko obliko preboja ali točke preobrata. Imeli so že iskušnje duhovne narave, kot na primer izventelesne izkušnje, srečanje z bogom ali neko drugo mistično izkušnjo. Odkril je tudi, da pri vsaki duševno bolni duši obstaja notranje jedro, ki je popolnoma zdravo. Če to jedro primerno okrepimo, je oseba zmožna bolje obvladovati svoje težave in se lahko na bolj zdrav način poveže z svojim okoljem.
Psiho-socialno zdravje – ekonomski vidik
Model salutogeneze je postal zanimiv ne le za vlade, ampak tudi za gospodarstvo. V okviru srečanja Svetovne trgovske organizacije, ki je potekalo leta 1994, so sprejeli odlok, ki je dovoljeval trgovanje znotraj celotnega območja socialnih služb. To se je dogajalo v času tako imenovanega urugvajskega zasedanja, kjer so podpisali splošni sporazum o trgovanju. Sto dvajset držav je ratificiralo ta sporazum in so sedaj pripravljene obravnavati socialne službe, na primer zdravstvo, kot dobro, ki ga lahko vodi tudi privatna ustanova.
Kot posledico tega sporazuma je potrebno na novo oblikovati socialne službe, ki morajo postati tudi bolj transparentne. Da bi to dosegli, so razvili nekakšen postopek nadzora nad kakovostjo, na osnovi katerega je mogoče izpostaviti vsako posamezno službo: na primer, koliko časa (natančno) je potrebno za primerno izvedbo nekega terapevtskega ukrepa.
Težava pri tem pristopu je, da vse tisto, kar ne prinaša finančnega dobička, ne bo všteto med povrnjene stroške. Osebna pozornost in čas, ki ga namenimo neki osebi, ki na primer ne želi le, da jo ob pravem času odnesemo v kopalnico, ampak bi se rada z nami pogovorila o neki nujni zadevi, bi moral sistem prav tako vključiti v plačilo.
Toda razlogi proti temu so vedno omejeni finančni viri. Nadzor nad kakovostjo seveda poveča učinkovitost, istočasno pa nosi v sebi nevarnost reguliranja celotnega socialnega področja, ki potem ne more več zadovoljiti resničnih potreb ljudi. Postavlja se vprašanje, kako oblikovati pomembne nove oblike in strukture za resnično moderen, v prihodnost obrnjen zdravstveni sistem, v katerem morajo biti obvezno vključene tudi pobude pacientov in civilne pobude.
Leo Nefiodow v svoji knjigi The Sixth Kondratieff pojasni, da se gospodarstvo razvija glede na Kondratieffove cikle (ti se imenujejo po Rusu Nikolaiu Kondratieffu 1892 – 1939).
Kondratieff je odkril, da so to podaljšani cikli razvoja, ki trajajo 40 do 50 let (1926). Napisal je, da lahko vsakih 40 do 50 let opazimo povsem nov razvoj, ki močno vpliva na svetovno gospodarstvo.
Leta 1800 je prišlo do izuma parnega stroja in industrializiranja proizvodnje bombaža. Sledila je proizvodnja jekla in železnice, nato je prišla petrokemična in avtomobilska industrija in nazadnje informativna in računalniška industrija. Vsak od teh razvojev je prinesel velik gospodarski napredek.
Računalniški bum kaže znake hitrejšega zatona, kot je bilo prvotno mišljeno. To daje vprašanju, kaj je tisto, kar bo dalo gospodarstvu njegov naslednji veliki polet, posebno fascinacijo.
Zelo verjetno bo to psihosocialno zdravje – drugimi besedami, trg socialnega skrbstva. Če se bo proizvodnja zdravil še vedno tako strmo dvigala, kot se je v zadnjih dvajsetih letih, potem bo po izračunih svetovne zdravstvene organizacije, do leta 2100 vsak drugi prebivalec industrijskih narodov odvisnik. Z drugimi besedami, 80% prebivalstva bo odvisnega in bodo potrebovali neke vrste pomoč. V poslu je že mogoče opaziti, da postaja vse večji problem odsotnost z dela zaradi psihosocialnih motenj.
Danes so ljudje zmožni manj prenesti in vse pogosteje zbolijo. K temu lahko dodamo psihosocilni stres tistih, ki so brezposelni. Če želi biti gospodarstvo stabilno, mora imeti dovolj zdrave ljudi. In prav zaradi tega razloga se gospodarstvo zanima za model salutogeneze.
Če pogledamo v prihodnost, se soočimo z družbo, ki bo temeljila na razmerju 20 proti 80, kjer bo zaposlenih le 20% prebivalcev, medtem ko jih bo 80% potrebovalo socialno pomoč. To apelira na vse nas, posebno tiste, ki smo povezani z Združenjem antropozofske medicine, da prevzamemo nalogo, da to razmerje obrnemo. 80% prebivalcev bi moralo biti zaposlenih in sposobni bi morali biti ustvarjati nova delovna mesta na bazi novih perspektiv, ki izvirajo iz celostne gospodarske in politične vizije, in ki bo omogočila tistim 20% nezmožnih za delo, da bo poskrbljeno zanje. Naraščajoči stroški in dosežki v zdravstvenem sistemu postavljajo naše delo v antropozofski medicini ob bok političnim in gospodarskim strukturam, ki želijo do največje možne mere spodbujati splošno zdravje in dobro počutje prebivalstva.
Kje lahko odkrijemo osnovo za zdravje in dobro počutje telesa, duše in duha?
Širitev meja vzdržljivosti
Pri patogenem modelu je cilj fizičnega organizma homeostaza, beseda izhaja iz grščine in označuje podobno ali stalno stanje. Homeostaza je seveda odločilnega pomena za zdravje. Model, ki ga poudarja salutogeneza, pa je heterostaza (hetero = različen), moč prilagajanja in preobražanja organizma, potrebna pri soočanju z različnimi pogoji in premagovanju konflikta, za kreiranje homeostaze. Ko se srečuje s tistim, kar je tuje, postane človek močnejši. Takrat pa postane poglavitno, da prepozna meje fizične in psihične vzdržljivosti in jih širi.
Ta salutogeni model podpira stališče antropozofske medicine, da je za otroke zdravo, da prebolijo otroške bolezni, ker se okrepijo in razvijejo imunski sistem ter sposobnost za samoregulacijo in samozdravljenje. Seveda je tukaj za zdravnike vedno pomembno, da ugotovijo, ali je določen otrok dovolj močan, da premaga neko bolezen, ali ne. Če je otrok prešibak, potem je smiselno, da ga cepijo ali ga zdravijo z antibiotiki oziroma s kakšnim drugim zdravilom za znižanje vročine.
Seveda ta model sproža vprašanja glede javnega zavzemanja zdravstvenega sistema za cepljenje. Precejšnja nevarnost je, da preko masovnega cepljenja proti celotnemu obsegu otroških bolezni, celotne populacije oropamo možnosti, da bi zgradile novo, daljnosežno imunost do bolezni. Zdravnik, ki deluje po patogenem modelu, bi priporočal cepljenje proti vsakemu virusu gripe, da se izogne stresu in bremenu. Ob vsakem najmanjšem občutku neudobja pa pacientu predpiše to ali ono tableto. Salutogeneza predstavlja drugačno držo. Vpraša:
Kako naj se naučim prenašati vse različne življenjske situacije in obenem ostanem notranje fleksibilen?
Kako naj prenašam frustracijo in stres, pa kljub temu obdržim stabilnost in integriteto v značaju?
Zaznavanje, da ima življenje smisel
Na psihološkem področju se salutogeneza ukvarja z izgradnjo čuta za skladnost, občutka za to, kaj povezuje vse, kar obstaja. Le ko oseba zmore najti smisel tako v podrobnostih, kot v širših vidikih sveta, lahko najde smisel življenja. Kako lahko to dosežemo? Antonovsky daje na to vprašanje zelo natančen odgovor. Otrok mora priti do zadovoljive zaznave sveta skozi vzgojo in izobraževanje. Zmožen mora biti naučiti se, da je svet razumljiv, dragocen, smiseln in obvladljiv. To zahteva pogled na svet, ki pomaga pridobivati samopoznavanje in zmožnost, da se znajde v življenju – zaznavanje, da ima življenje smisel.
Po drugi svetovni vojni je bilo mnogo otrok, ki so bili obremenjeni s hudo tesnobo, ki je izvirala bodisi iz izkušenj v vojnem času bodisi od tega, ko so poslušali odrasle govoriti o atomski bombi, ki so jo spustili na Japonsko. V takih primerih je pomembno, da ima otrok vsaj eno odraslo osebo, ki na nek način razume njegovo situacijo in je sposobna odgovoriti na njegova vprašanja. To mu pomaga zgraditi čut za skladnost. Vsaj pomaga mu prenašati strahove in stiske te vrste. Daje tudi nekaj upanja, da bo premagal strah in da bo mogoče celo nekaj storiti, da se zacelijo rane, ki jih je povzročila vojna.
Podobno so otroci in mladostniki danes preživeli primerljivo izkušnjo ob dogodkih 11. septembra. Tukaj so zelo pomembni pogovori in poročila ter kolikor je možno različni viri, ki jim pomagajo tak dogodek razumeti, kar omogoči, da ga notranje procesirajo. Najpomembneje od vsega pa je, da je v bližini odrasla oseba, najbolje mama ali oče, ki je zmožna deliti z njimi in se zavedati okoliščin, istočasno pa zmore odsevati občutek upanja in zaupanja. Pomaga, če lahko ljudje – kljub doživljanju situacije – še vedno izgledajo ‘normalni’, pozitivni in radostni. To je res pomembno.
Čut za skladnost je mogoče razvijati zgodaj v otroštvu. Rudolf Steiner je napisal naslednji jutranji verz in priporočal, da ga govorijo na začetku vsakega dneva oboji, tako učenci od 5. razreda dalje, kot učitelji prve waldorfske šole.
Gledam v svet,
Kjer sije sonce,
Kjer žare zvezde,
Kjer so kamni,
Rastline žive in rastejo,
Živali čuteče živijo,
Kjer človek v svoji duši
duhu daje dom.
Gledam v dušo, ki živi v meni.
Duh božji,
Ti, ki tkeš
V sonca in duše svetlobi,
V širjavah sveta tam zunaj,
K tebi, duh božji,
Se obračam in prosim,
Naj moč, sposobnost in milost
Za življenje in delo
Živijo in rastejo v meni.
Namen ni, da kreiramo železno ideologijo, ampak da spodbudimo proces notranje rasti, ki otrokom omogoči, da se močneje povežejo z dogodki v svetu, tako da razumejo, da se učijo in delajo. Ta proces se ob prisotnosti odraslih, ki delujejo na lastnem čutu za skladnost za sebe in svet, še bolj okrepi. Rudolf Steiner je bil mnenja, da je kreiranje te skladnosti ena najpomembnejših nalog naše ere (imenoval jo je peta po-atlantska epoha, ki se začne v petnajstem stoletju, o tem lahko preberete v njegovem delu Oris ezoterične znanosti). Da bi našli skladnost zase, se moramo obvezno vključiti v notranji in zunanji boj s silami in težnjami zla, kot je to predstavljeno v Goethejevem Faustu v dogovoru o zlu med Mefistom in Faustom. Razsežnost nasilja in razdejanja, ki jo širijo preko televizije, video posnetkov in medijev, zagotavlja, da ne bo ostal nedotaknjen nihče, ki se ni začel prebujati v samozavedanje. Ko človek prepozna zlo, postane nevarnost, da bi ji podlegel, nekoliko manjša. Če najprej prepoznaš zlo in ga nato premagaš, je vedno več možnosti, da se razvijejo resnica, lepota in dobrota. Stari kitajski pregovor pravi, da sta le dve poti do modrosti – preko spoznanja ali preko bolečine in trpljenja.
Preberite več v tiskani izdaji.