Celoten članek

Berite (mo) Steinerja!

Marija Poljanec

Ko razmišljam o začetnih, pomembnih srečanjih z biodinamiko oz. s Steinerjevo antropozofijo, mi večkrat pride na misel eno od mnogih predavanj, ki smo jih poslušali, in sicer 17. novembra 2000 v Kanalu ob Soči. Veliko gasilsko dvorano smo zapolnili do zadnjega kotička.

Želela bi, da bi bilo kaj takega mogoče doživeti tudi v tem času.

Predaval nam je gospod Clavdio Cassera iz Bolzana v Italiji, in sicer o biodinamičnem sadjarstvu po biodinamičnih načelih, ki jih sam prakticira. Ne bom govorila o vsebini, pač pa želim povedati, da je bilo to eno od tistih navdihujočih predavanj, ki je kasneje precej poslušalcev privabilo v društveno delovanje tako na Goriškem kot tudi na Tolminskem.

Ko nam je potekel določen čas zasedbe dvorane in so drugi že dobesedno pritiskali na vrata, je seveda moral predavatelj ‘na hitro’ zaključiti predavanje. A na koncu, kot da je nekaj najbolj važnega pozabil. Ko smo že vstajali s sedežev, je začel ‘ mahat’ z majhno knjigico po zraku in klical:’ Berite Steinerja, berite Steinerja!’

O tem sem večkrat razmišljala in veliko sem se pogovarjala tudi s posameznimi predsedniki društev, kako napreduje branje Stainerja. Odgovor je bil skoraj vedno isti: ‘Začeli smo, potem pa se je ustavilo.’

Toda Cassera je najbrž mislil drugače. Njegov apel je najbrž pomenil, da nobena receptura, pa če je še tako strokovno predstavljena, ni dovolj, če se ne zbližaš z avtorjem. Moraš se vanj poglobiti, da bi ga razumel.

Toda v Sloveniji smo bili takrat šele začetniki. Tudi prevoda Stainerjevega Kmetijskega tečaja še nismo imeli. Pač pa smo imeli na razpolago izobraževanja s predavatelji, ki nam jih je priskrbela in odlično prevajala ‘ naša Meta Vrhunc’ ter jih je skoraj vedno tudi objavljala. To je bilo zelo pomembno za vse, ki so se želeli poglabljati v to znanje.

Praviloma pa smo se držali navodil setvenega koledarja, brez katerega bi še danes težko shajali.

Končno pa je najprej po posameznih tečajih, leta 2011 pa v knjižni obliki izšel prevod Kmetijskega tečaja v celoti, ki ga je prav tako prevedla in opremila Meta Vrhunc.

Ne vem, ali smo se pred tem preveč razvadili ob setvenem koledarju, sam Kmetijski tečaj je bil sprejet za mnoge kot blagoslov, za druge pa kot ‘pretežak’ in zato je naletel tudi na odpor, če se čisto po domače izrazim. Tudi po ‘društvenih čitalnicah’ še ni dobil pravega soglasja.

Stainerjeva pisateljska dela so ne samo čutna, ampak nadčutna, saj so ‘podana’ na osnovi nadčutnih znanstvenih raziskav, kar pa je nam, navadnim ljudem, tuje in težko dojemljivo. Mislim, da mora vsak sam najti način, kako se mu približati, da bi lažje začel spoznavati tisto bistvo, ki je ponavadi skrito med vrsticami.

To pa je povezano tudi s tem, koliko se človek zaveda, da je tudi sam duhovno bitje, ki živi v duhovnem svetu narave in je z njo povezan. In pri tem sploh nimam v mislih kakršnih koli religioznih obredov. Ti nam sicer lahko pomagajo, v kolikor smo tudi sami poduhovljeni. Za lažje razumevanje, kaj se definira kot duhovnost, bom citirala kar verskega voditelja Dalaj Lamo, ki pravi, da so etična ali duhovna dejanja enako predstavljena v vseh verstvih kot ljubezen, potrpežljivost, dobrotljivost, odpuščanje, ponižnost, strpnost in še marsikaj. Etično pa je tisto dejanje, pri katerem se vzdržimo, da bi drugim povzročili trpljenje.

Vsako Stainerjevo delo odraz duhovne znanosti in, če nekdo teh osnov ne pozna, se mu take vsebine lahko zdijo odraz ‘čiste fantazijee’.

Tudi meni se je od začetka dogajalo in se mi še marsikdaj, da sem enostavno knjigo dala nazaj na svoje mesto v omari, češ tam bodi – ne morem te razumeti!

Toda ne mine dolgo, ko primem ravno to nesimpatično knjigo, odprem stran, ki me je pred tem razburila, in se mi naenkrat nekaj ‘posveti v glavi’, da se moram sama sebi smejati. Ob takih ‘svetlih trenutkih’ potem čez dan naglas razmišljam in ponoči še dodatno utrdim.

Ob vseh takih doživetjih pa se je gotovo v meni nekaj spremenilo, in sicer ga sedaj z veseljem berem – imam ga enostavno rada.

Dogaja se mi tudi, da me vselej zaboli pri srcu, ko izvem ali preberem kakšen žaljiv, neresničen članek o velikem učitelju. Pri tem se spomnim na pregovor, da strela udarja v visoke vrhove, in da je za to krivo nepoznavanje, neznanje ali morda celo strah pred resnico.

Stainer je bil človek dveh svetov in znanje je črpal iz večnih resnic, zato je želel, kakor tudi mnogi učenjaki pred njim, da bi človek spoznal samega sebe, svet in življenje v njem.

Za biodinamike je to še posebej pomembno, saj smo vpeti v življenje rastlin in živali in v življenje zemlje. In bolj ko bomo te povezave spoznavali, bolj uspešni bomo.

Zato se nikar ne ustrašimo Kmetijskega tečaja  ali drugih Stainerjevih del. Nič ne bomo izgubili, veliko pa pridobili. Bolj bomo svobodni v pravem smislu in vedno bolj bomo znali svojo duhovno bit povezovati z Duhovnostjo Kozmosa.

Vaš komentar