Harry Potter in sedem vrat teozofije

Jesen 2009,
letnik V, številka 3

Michael Frensch

Ideja o mladem čarodeju se je čisto naključno pojavila v mislih mlade učiteljice, in sicer med vožnjo z vlakom iz Manchestra v London, kamor si je šla iskat bivališče. Kot je pozneje povedala, je bila na začetku to le ideja; ker pa je imel vlak štiri ure zamude, je zadostovalo, da je v duši te mlade ženske dobila jasnejšo obliko – dokler je Harry Potter ni popeljal v svoj svet in ji z bogastvom domišljijskih podob sporočil svoje poslanstvo. Še isti dan si je začela vse zapisovati. Toda preden je Harryjevo sporočilo dovolj dozorelo, da se je lahko pojavilo tudi v srcih in mislih drugih, je bilo potrebnih še sedem let: na začetku le nekaj ljudem, potem vedno širšemu krogu … dokler ni končno spregovoril celotni generaciji – in ne le njim, tudi mnogim starejšim.

Preberite več Harry Potter in sedem vrat teozofije

Celoten članek

Kdo je kriv, ko otrok ne uboga?

Poletje 2009,
letnik V, številka 2

mag. Boštjan Štrajhar

V današnjem času se kažejo velike težnje po skrajševanju otroštva in iskanju bližnjic, ki bodo otroke čim hitreje pripeljale do odgovornega, razumskega, odraslega načina razmišljanja in ravnanja – poudarja se izključno izobraževanje, ki je v domeni intelekta, vloga vzgoje pa v razpravah ostaja vse bolj odmaknjena. Zdi se tudi, da je izobraževalni proces, usmerjen v starše in ne v otroke. S takim pristopom zanikamo otroštvo kot posebno obdobje človekovega razvoja: v želji, da bi otroke naredili čim prej odrasle, otroštvo skrajšujemo.

Preberite več Kdo je kriv, ko otrok ne uboga?

Več veveričk v šolo!

Pomlad 2009,
letnik V, številka 1

Godi Keller

Ljubljana, 8. marec 2009

Ko sem bil star osem let, nisem več hotel jesti. Takrat je zdravnica mislila, da bi me bilo dobro peljati na zrak. Predstavljala si je, da boljši zrak prinaša tek. V Švici, od koder prihajam, je dober zrak v višavah in tako so me poslali v otroško okrevališče visoko v Alpah. Razumljivo je, da je bilo prehranjevanje glavni del terapije. Vse se je merilo v kilogramu otroškega maščevja. Moj prispevek k temu je ostal neznaten.

Preberite več Več veveričk v šolo!

Poezija ostane naš prijatelj vse življenje

Zima 2008,
letnik IV, številka 4

Obstaja mnogo permutacij spomina. Ena temelji na ritmu. Winston Churcill je bil pri devetih letih za svojo mater veliko razočaranje. Ni sodeloval pri poku, bil je prepirljiv in je jecljal. Toda nekega dne mu je njegov učitelj predstavil  Macaulayeve pesmi ‘Balade starega Rima’  in svojega učenca vzpodbudil, da se jih nauči na pamet. Churchill si je zapomnil vseh 1200 vrstic in jih nato na materini družabni prireditvi, v njeno  veliko zadovoljstvo, recitiral. Takrat je spoznala, da ji lahko njen sin pomeni tudi kaj več kot le sramoto. Verjetno  ni potrebne dosti domišljije, da bi lahko uvideli povezavo med Macaulayevimi razgibanimi verzi in Churchillovimi govori britanskemu narodu v najtežjih časih druge svetovne vojne.

Preberite več Poezija ostane naš prijatelj vse življenje

Celoten članek

Vzpon mladostniške kulture in njene posledice za vzgojo

David L. Brierley

– I –

Prvi del: 1875–1919

V dvajsetem stoletju smo videli vzpon mladostniške kulture, ki ima v družbi danes na marsikaterem področju vodilno vlogo. To se pozna na novi kupni moči mladostnikov in na oblikovanju starostne skupine z lastnimi navadami, pravicami in zahtevami. V prejšnjem stoletju je Amerika napovedovala prevrednotenje mladosti. In John Lennon (rojen leta 1940) je tako prikladno izrekel v svojem intervjuju leta 1966: “Amerika je bila v domišljiji ljudi vedno velik prostor za mlade. Imela je najstnike, medtem ko so drugod po svetu imeli le ljudi.” Pred prvo svetovno vojno je bila družba prisiljena priznati, da je zveza med otroštvom in odraslostjo nekaj, kar je preživelo. Ideja, da otroštvu sledi obdobje odraslosti,  je bila  za vedno zavržena. “Kritični trenutek”, s svojimi hitrimi spremembami razpoloženja in stalnim razumskim nemirom, o katerem je nekaj stoletij prej govoril Jean-Jacques Rousseau, je dobil  svojo identiteto. Rousseau je v svojem delu Emile v obdobju odraščanja prepoznal nagnjenost k pretiravanju in prišel do zaključka, da bi bilo potrebno obdobje med otroštvom in odraslostjo podaljšati in da bi bilo nujno začeti vzgajati tudi mladino. Do leta 1870 so Rousseaujeva priporočila že upoštevali. Predlagal je globjo obliko vzgoje, ki bi puberteto priznala kot pomembno obdobje v življenju. Zapisal je: “To so sanje ali nočna mora, nebesa ali pekel. Obdobje, ko se šolanje po navadi zaključi, je ravno čas, ko bi se moralo začeti.”

Preberite več Vzpon mladostniške kulture in njene posledice za vzgojo

Ni dovolj reči “Žal mi je”

Poletje 2008,
letnik IV, številka 2


Kako pomagati otrokom, da se naučijo sočustvovati, se soočati s posledicami, se opravičiti?

Predstavljajte si, da ste stari sedem let in ste v gozdu blizu šole pravkar lep čas gradili najlepši grad na svetu. Stene so tako visoke kot najvišje drevo in trdne kot gora; strop je pobarvan z nebesno modrino; globina jarka presega vašo višino, v njem je vse polno krokodilov. Nobenemu zmaju ali velikanu ali sovražni vojski ne bo uspelo ogroziti te dobro oblikovane trdnjave. Nato se podaste na roparski pohod po svetu, da bi s seboj pripeljali princesko ali dve. Ko se vrnete, z grozo opazite, kako vaš sošolec ravno vleče stran del vaše stene, da bi naredil svoj grad, drugi pa zakoplje vanj in uniči tisto, kar je od njega še ostalo. Planete v jok in stečete k učiteljici, ki oba sošolca pokliče k sebi in zahteva od njiju, da se opravičita.

Preberite več Ni dovolj reči “Žal mi je”

Ročna dela in razvoj možganov

Pomlad 2008,
letnik IV, številka 1

Inteligenca rok

Svobodna gibljivost rok in dlani

V nekem znanem ortopedskem učbeniku je človeška roka poimenovana kot “najbolj diferenciran premičen organ, kar jih sploh obstaja” (Debrunner 1983, str. 365). Roka je, kot lahko preberemo na nekem drugem mestu, “biomehanično gledano, gotovo najbolj zapleten del telesa” (Reill 1999, str. 62). Dejansko ni nobenega drugega organa, s katerim bi lahko kakšno živo bitje opravljalo toliko različnih gibov, kot jih lahko izvaja človek s svojimi rokami.  Pri velikem številu teh različnih gibanj so udeležene tudi celotne roke (ne le dlani). Tedaj so gibi rok in dlani razširjena celota. (Jeannerod 1994, str. 535).

Preberite več Ročna dela in razvoj možganov