Novice iz spreminjajočega se sveta

april 2010 Komentarji »

Pomlad 2010,
letnik VI, številka 1

David Brierley

Kako pomaga umetnost učencem pri njihovem uspehu

Raziskave so zdaj pokazale, da umetnost pomaga učencem pri njihovem učnem uspehu. Nedavne raziskave v ZDA dokončno dokazujejo, da umetnost in predvsem integrativni pristop waldorfske pedagogike pomagata učencu pri njegovih akademskih dosežkih. Poročilo ponuja natančno in nepristransko poročilo o mnogih prednostih, povezanih z umetniškim poučevanjem učencev vseh starostnih skupin. Ljudje so prepričani, da je umetnost namenjena le razvedrilu mlajših otrok, a rezultati raziskave kažejo, da je uporaba umetnosti v procesu učenja še posebno koristna za starejše učence, saj podpira njihovo šolsko delo.

Ameriška vlada je finančno podprla in pooblastila organizacijo Arts Education Partnership (AEP), da je izdala priročnik 62-ih raziskav (Critical Links), s katerimi naj bi ‘prispevali k nacionalni razpravi’ o učinkovitih strategijah za izboljšanje učnega uspeha pri učencih. To delo iz leta 2002 je podprlo tudi novo poročilo Eloquent Evidence – Umetnost v jedru učenja. Leta 2000 je kongres preko listine Educate America sprejel zakon, ki je v jedro učnega načrta umestil umetnost. Toda Bushev ukrep iz leta 2001, da naj ‘Noben otrok ne bi zaostajal’, je v ZDA in drugod najbolj pomembno vplival na umetniško vzgojo in vzgojo na splošno. Zakon, ki je iz tega nastal, je določal, da je potrebno povečati dosežke učencev z določitvijo ciljev, ki jih morajo vsi učenci do leta 2013/14 doseči pri branju in matematiki. Umetniške predmete ni mogoče ocenjevati na tak način.

Staršem pa so pomembni le tisti predmeti, ki so usmerjeni v dosežke. Ta trend se je razširil tudi v Evropo. Zdaj mora v Veliki Britaniji povprečen učenec v toku svojega šolanja izpolniti 100 testov. Poizkus se ni pokazal kot učinkovit, saj ni nikakršnih dokazov, da bi ta strogo določen niz testov in preizkusov prispeval k večjim dosežkom. Nasprotno, boljši se zdi ‘dobro zaokrožen’ sistem. Maja 2005 je Harris Poll v raziskavi javnega mnenja med Američani glede vloge umetnosti pri pouku ugotovil, da se 93 % ljudi strinja, da je umetnost pri pouku vitalnega pomena, 86 % pa jih verjame, da umetniški pouk vzpodbuja in izboljšuje otrokov odnos do šole.

Resnična zgodba

Inkayezi Waldorfska šola v Alexandiji, v Johanesburgu bo ravno praznovala svojo 21. obletnico. To je res čudežna zgodba preživetja waldorfske šole na področju, kjer na 1,5 kvadratnega kilometra veliki površini živi pol milijona ljudi. To je področje, kjer se naglo širijo revščina, droge in kriminal. Pa vendar, obrazi otrok na tej šoli izžarevajo odločenost v uspeh, svoje navdušenje nad učenjem in zaupanje v učitelje. Mnogi učitelji, ki so to šolo ustanovili, so še vedno tam, čeprav so njihove plače izjemno nizke ali jih sploh ne dobijo. Otrokom in mladostnikom so ustvarili varno učno okolje, ‘nebesa’. Lepo jim je, ko vidijo, da so se mnogi njihovi učenci iz tega siromašnega okolja odšli šolat naprej na univerzo, da bi lahko kasneje pomagali pri izgradnji Južne Afrike. Vse to pa brez finančne podpore waldorfskih staršev po vsej Evropi ne bi bilo mogoče. Leta 1987, ko je šola začela delovati, je bilo v prvem razredu 12 otrok. Danes pa s 358 učenci do sedmega razreda poka po šivih. Ne le, da je postala Inkayazi šola uspešna, postala je tudi kulturno središče in dom za mnoge lokalne prebivalce.

Možgani bodo v prihodnje drugačni

Uporaba medijev bo tako zelo spremenila delovanje možgan otrok in mladih, da je to zaskrbljujoče. Ugledna nevrologinja, profesorica na univerzi v Oxfordu, baronica Susan Greenfield je z objavo svojega raziskovalnega dela o razvoju možgan pri otroku sprožila široko razpravo. Uporaba spletnih medijev kakor tudi razširjena uporaba interneta je skrb zbujajoča, saj vse to nadomešča direkten družbeni kontakt tako z vrstniki, kakor tudi z odraslimi. Nekatera poročila navajajo, da je Greenfieldova govorila o uničenju možgan. Sama to zanika in poudarja, da jo skrbi to, da dobivajo ena področja možgan večje vzpodbude, medtem ko so druga v razvoju zaostala. Raziskovala je socialno inteligenco ali, bolje rečeno, vedno večje pomanjkanje le-te pri mladih, kar zdaj spoznavajo tudi že mnogi delodajalci. Trpijo človeški odnosi. To vodi v kasnejšo nezmožnost videti stvari v pravi luči. Vse bolj očitno se postavlja vprašanje, kakšno družbo si v prihodnosti želimo. Vesel sem bil, da sem jo imel možnost srečati ob njenem nedavnem obisku v Oslu, kamor je prišla je kot predstavnica waldorfskega gibanja. Najin pogovor se je osredotočil na vprašanje, kakšne vrste razumevanje v prihodnosti potrebujemo in želimo. Večina mladostnikov danes, poleg tega, da so v šoli stalno pod stresom, komunicira še preko facebooka, twitterja in bebo. Od ravnotežja med tema dvema aktivnostima je odvisno, v kakšne vrste osebo se bo nekdo razvil. Spremembe v delovanju možgan niso le negativne. Pa vendar, nikakršnega dokaza ni, da bi pri prvi generaciji, ki te medije uporablja, (povprečni čas, ki ga v zahodni Evropi ob njih preživijo, se je zdaj pri starostni skupini od 9-18 let, povzpel na tri ure dnevno), bil viden kakšen poseben napredek na področju znanosti ali literature v primerjavi z leti brez interneta. V kibernetičnem svetu je rezultat viden takoj. Realnost je tukaj in zdaj. Časovne dimenzije in priložnosti za razmislek skoraj ni. Greenfieldova govori o ‘brezperspektivnem znanju’, tj. o človekovi zmožnosti, da vidi povezave in celotno situacijo. Raziskava je tudi razkrila, da je zmožnost iz mnogih ločenih faktorjev sestaviti celostno sliko močna pozitivna komponenta waldorfske pedagogike, ki poudarja umetniško delovanje v osnovni šoli in fenomenološki pristop k znanosti ter uporabo simptomatičnih metod pri zgodovini in družboslovnih predmetih v srednji šoli.
Greenfieldova si je pridobila spoštovanje tako staršev kot učiteljev, ki te trende prepoznavajo. Dobro je znano, da med mladimi od 9-16 let zaradi nezmožnosti, da ločijo med pravim in namišljenim svetom, narašča nasilje, pri čemer so dekleta prav toliko kriva kot fantje. Raziskava v Oxfordu je pokazala, da porast uporabe medijev vodi k egoizmu in egocentričnosti. 150 milijonov ljudi dnevno uporablja socialno omrežje Facebook, nadaljnjih 6 milijonov pa Twitter. Povprečen čas, ki ga 11- in 16-letniki preživijo skupaj s starši (vključno s sedenjem za skupno mizo v času obrokov), je zdaj le 9,2 minut na dan. Uvajanje osebnih računalnikov v šole zmanjša tudi osebni kontakt z učiteljem. Otroci v takih šolah presedijo pred ekranom povprečno sedem ur na dan (skupaj, doma in v šoli). ‘Če mislimo, da nima to nikakršnega vpliva nanje, smo naivni,’ opozarja Susan Greenfield. ‘Prišel bo čas, ko se bodo starši lahko odločili, kakšne vrste šolo hočejo za svoje otroke,’ vztraja Greenfieldova.

Se nadaljuje.

prevod: Marina Nuvak

Vaš komentar