Ob začetku novega šolskega leta

oktober 2011 Komentarji »

Jesen 2011,
letnik VII, številka 3

David Brierley

Poučevanje kot umetnost

Pomislimo za trenutek, kako pomembno je tisto, kar se skriva za abstraktnim izrazom poučevanje. Govorim o tistem, s čimer se v mislih ukvarjajo vsi starši – kako sem se sam počutil, ko sem svojega otroka prvič pustil na pragu njegove šole. Ko smo odhajali od vrat njegovega razreda, smo svojega sina ali hčer pustili v rokah tujca, imenovanega učitelj. In takrat smo verjetno prvikrat jasno dojeli , kako pomembno je učiteljevo delo.

To upoštevanje njegovega dela bi se moralo ohraniti skozi vsa leta sodelovanja z njim. Odnos med učiteljem in učencem je nekaj povsem drugačnega kot katerikoli drugi odnos. Za razliko od prijatelja ali drage osebe si učitelj svojih učencev ne izbere. Odnos med učiteljem in učencem je le začasen, odnos med staršem in otrokom pa je za celo življenje. Ko sem sam prvič srečal svoje učence, sem imel poseben občutek, da je to, da pridejo v mojo nego, nekakšna božanska izbira. V tem občutku leži poklicanost učitelja. To je neke vrste ljubezen, pedagoška ljubezen. To ni strast v običajnem pomenu besede. Učitelj in vrtnar sta kultivatorja, sta ljubitelja rasti. Kajti za poučevanje velja, da je to poklic, poln izzivov. Lee Shulmann, morda danes največji poznavalec profesionalizma in možnosti zaposlitve na svetu, nedvoumno ugotavlja, da je izobraževanje za poklic učitelja najtežje. To pa predvsem zato, ker je to prej klic kot posel. Poleg tega pa, ne glede na stopnjo izkušenosti, tukaj niti dve situaciji nista nikoli enaki, vsak učenec je enkraten in rutina tukaj ne dviguje nivoja usposobljenosti, kot je to pri drugih poklicih.

Vendar naš otrok ni sam. Na milijone otrok odide vsak dan s torbo na rami od doma, da bi večino dneva preživeli v razredu. Zdi se nam samoumevno, da otroci zapustijo dom in odidejo v šolo. O tem ne razmišljamo, vse dokler ne gre kaj narobe. Tam na njih čakajo učitelji. Ko se vrnejo domov, morda kakšna mama naključno povpraša, kaj so tisti dan v šoli delali. Otroci najpogosteje niso sposobni navesti nekih razumljivih podrobnosti. Morda so se zmožni spomniti kakšnega navidezno nepomembnega dogodka, kot je: ‘Igrali smo flavto’ ali ‘Danes sem sedel poleg Davida.’ A starše zanima, kaj dela učiteljica in ali dela tisto, kar naj bi delala, in kar on misli, da bi z njegovim otrokom morala delati?

Učitelj je psiholog, policist, filozof, govornik, pravnik, tajnik, sodnik, sociolog, svetovalec, umetnik, znanstvenik, oče, mama, stric, teta, tolažnik in ovčarski pes.

Res je, nekateri na njih gledajo kot na ovčarje. Ne le nekateri politiki, tudi nekateri učitelji vidijo sami sebe v tej vlogi.
Ovčarski pes ima štiri naloge. Prvič, vzdržuje prostor, na katerem se lahko ovce pasejo in hranijo. Drugič, ovce drži skupaj, kar pomeni, da mora prignati vse zablodele ovce nazaj v čredo. Tretjič, ščiti meje pašnika, tako da odganja nevarne roparje. In nazadnje, ko zmanjka trave, premakne čredo naprej, da se lahko pase na svežem pašniku. Mar niso to pogoji, ki jih je treba zagotoviti, da se lahko čreda samostojno pase na pašnikih znanja?

Ovčarski pes ljubi svoje delo. Je hkrati strog in sočuten.

Se nadaljuje.

Vaš komentar