Waldorfska šola Celje spreminja svoje ime in se seli

Poletje 2013,
letnik IX, številka 2

mag. Boštjan Štrajhar, ravnatelj

Po dveh letih delovanja waldorfske šole v Celju se šola seli v šest kilometrov oddaljen Žalec. Navkljub želji učiteljev in staršev in obljubam župana v dveh letih nismo našli prostorov, kjer bi šola lahko normalno nadaljevala svojo pot v Celju.

ws_savinja-01To, da se selimo v Žalec, pa niti slučajno ne pomeni, da smo nad tem razočarani. Prihajamo v prostore ljudske univerze, kjer bomo v drugem nadstropju z leti zasedli vse učilnice ter tako prišli do polne devetletke. Poleg že sedaj lepo urejenih prostorov imamo na voljo tudi telovadnico, razdelilno kuhinjo, evritmijsko dvorano, zagrajeno zeleno zunanjo površino, nadejamo se še vrta in njive. V teh prostorih je pred leti delovala prva osnovna šola v Žalcu, tako da si lahko predstavljate, da so prostori veliki in svetli. Našo šolo sicer obiskujejo otroci iz kar štirinajstih občin in zdi se, da bo selitev celo pozitivno vplivala na vpis v novi prvi razred.

Poleg prvih treh razredov bomo v Žalcu odprli tudi waldorfski vrtec, ki bo sprejel eno starostno mešano skupino otrok. Mesta so bila zapolnjena še preden smo uspeli na spletno stran objaviti povabilo k vpisu. Z naslednjim šolskim letom se bo torej Waldorfska šola Celje preimenovala v Waldorfsko šolo in vrtec Savinja, ki bo po dveh letih delovanja imela že sedemdeset (70) otrok! Veselje in navdušenje ob tej številki je v zbornici veliko, prav tako tudi med starši – brez njih se ta zgodba sploh ne bi začela pisati. Naslednje leto bomo medse sprejeli tudi štiri nove sodelavce in prepričan sem, da bomo tako kot sedaj še naprej uspešno sodelovali in premagovali vse izzive, ki so plod zdravega razvoja. Prav vsem sodelavcem gre čast in hvala, da ob tempu, ki ga imamo, vsakodnevno polni optimizma in energije prihajamo v šolo, ki bi ji marsikateri dan lahko rekli drugi dom. Pri našem razvoju pa vsekakor ne smemo pozabiti na matično šolo – brez konkretne podpore direktorja Iztoka Kordiša, brez neskončnih dolgih pogovorov z gospo Vero Grobelšek, ki je več dni pri nas tudi hospitirala, in vseh ostalih učiteljev, s katerimi se redno slišimo po telefonu, bi lahko šolo zgolj sanjali. Posebna zahvala gre tudi nepogrešljivim tetam iz ozadja: Karmen Bezgovšek, Moniki Černe, Alenki Lednik, Ireni Logar, Ireni Kogoj in Heleni Rejc – te vsakodnevno zasipam s telefonskimi klici in povprašujem še kaj drugega kot, kakšno je vreme v Ljubljani. Hvala vam!

Vaš komentar