Kapital in duh 1. del

Samo Simčič

Trije postopki so v ekonomskem ali bolje finančnem področju bistveno pomembni za razumevanje odnosa med kapitalom in duhom. To so: menjava, kopičenje kapitala in posojanje.

Menjava

Banka natisne denar in je njegov lastnik. Izroči ga v obtok, da bi ga bilo mogoče zamenjati za blago in storitve. Ne glede na to, kdo ima denar v roki, je njegov lastnik banka. Ko pride do zamenjave, nastane vrednost. Denar obstaja prvotno le kot zaslužek. Dobimo ga na upanje, kot kredit ali kot dar, ki nam omogoča življenje in delo, to pa mu daje vrednost. Ko ga porabimo za to, se prej ali slej vrne v banko, ta pa ga spet daje naprej v obtok in kreditira z njim ustvarjalne dejavnosti.

Bankovec preide preko zamenjave za blago in storitve v druge, tretje roke in tako dalje. Določi vrednost cele vrste predmetov in storitev, zato ni potrebno imeti v obtoku toliko denarja v gotovini, kolikor je blaga in storitev. Zadostuje majhen del. Kolikor hitrejši je tok menjav, toliko manj gotovine je potrebno. Strokovnjaki menijo, da je gotovine v svetu toliko, da pokrije okrog 10% svetovnega kapitala. Okrog 90% kapitala obstaja samo v knjigovodstvu v obliki zabeleženih računov in izplačil.

Viri ustvarjanja blaga in storitev se izčrpajo. En del vrednosti je treba odvesti za obnovitev in zagotavljanje obtoka. Zato je treba imeti ideje, kako to storiti. Odvedena vrednost ne teče v ustvarjanje blaga in storitev, temveč v človekov duh. Tu ne gre samo za duh, ki ustvarja ekonomske ideje, temveč za njegovo ustvarjalnost nasploh. Če v družbi ni splošnega ustvarjalnega duha, to je kulture, tudi ni ekonomskih idej. Če je idej več, kot jih zmore uresničiti obstoječi ekonomski tok, in če je njihovo uresničenje upravičeno, je treba natisniti nov denar in ga vložiti vanje. Denar se tako in tako postara in ga je treba zamenjati za novi denar, vendar mora pred tem s prej omenjenim odvajanjem vrednosti in vlaganjem v človeški duh oživljati ekonomske tokove, potem pa ga lahko jemljemo iz obtoka. V eni od majhnih ekonomskih skupnosti je bil narejen poskus. Ko je nekdo plačal neko storitev ali predmet, je bankovec ali vsota plačilnega sredstva izgubil en manjši del svoje vrednosti. Ta del je takoj stekel v prosvetno in kulturno dejavnost. Pri naslednji menjavi s tem bankovcem ni bilo več mogoče poravnati iste vrednosti kot prej. In tako dalje, dokler ni pristal na ničli. Kot takšen je pristal v upravi banke, ki ga je vzela iz obtoka in ustvarila novega. Tako naj bi bilo zagotovljeno stalno prehajanje kapitala v duh in iz njega v kapital.

Kopičenje kapitala

Vzporedno z menjavo poteka kopičenje kapitala. Že to, kar imamo v denarnici ali na svojem računu, je nakopičen kapital. Razpolagamo z njim, plačujemo, barantamo in špekuliramo, četudi v majhnem obsegu, moralno ali nemoralno. V postopkih menjave in zagotavljanja ekonomskih tokov so potrebne večje ali manjše vsote gotovine ali kapitala, zabeleženega v knjigovodstvu. Toda če ta kapital miruje, nima vrednosti. Treba ga je vložiti v ekonomsko dejavnost. Kapital pa lahko ustvarimo tudi iz nič. Če je na voljo dejavnost ali ideja dejavnosti, ki lahko postane ustvarjalni ekonomski tok, lahko to dejavnost ovrednotimo. Če je banka pripravljena prevzeti odgovornost za to, lahko odpre račun, ki mu pripiše dejavnosti ustrezno vrednost. Dejavnost mora nato to vrednost upravičiti. Kopičenje kapitala je tako v tesni zvezi s posojanjem, vlaganjem kreditiranjem.

Preberite več v tiskani izdaji.

Se nadaljuje.

Vaš komentar