Prav verjetno je, da se mnogi ljudje včasih vprašajo, zakaj se moramo dandanes kot posamezniki in kot celotno človeštvo soočati s tako številnimi in vsakovrstnimi globalnimi in moralnimi krizami in kam vse to kaotično stanje vodi.
Ena izmed znanstvenih ved, ki poskuša najti odgovore na takšna vprašanja, je na primer zgodovina. Vendar je sodobna zgodovinska veda zaradi svoje materialistične naravnanosti podobna gledalcu v gledališču, ki trdi da obstaja samo to kar se vidi na odru, in da je edina možna zgodba tista, ki ji lahko sledi iz prizora v prizor. Ampak »absurdno je smatrati zgodovinski razvoj za časovno serijo vzrokov in posledic, sedanjost kot posledico preteklosti, vzrok – posledica, vzrok – posledica itd. To je izredno pripravno, še posebej kadar nekdo privzame akademski pristop k zgodovinskemu raziskovanju. To je tako zelo udobno – enostavno postopoma slediti v cikcakasti liniji od enega zgodovinskega dejstva do naslednjega. Ampak v primeru, ko nekdo ni slep ali ne spi, ko nekdo gleda na stvari z odprtim duhom, potem mu bodo sami zgodovinski simptomi pokazali, kako absurden je takšen pristop… Zunanji dogodki oziroma kar običajno imenujemo zgodovinska dejstva, so v resnici samo simptomi …
Kar se uči kot zgodovina v naših šolah, je precej nerealno. Resnična dejstva so naslednja: tukaj je površinsko gibanje vode (glej risbo); tukaj je tok (valovanje pod površino).
Torej, obstajajo časi, ko se to, kar leži pod površino, prebije skozi v zgodovinske dogodke – podobno valovom, ki jih vrže navzgor, občasno z nasiljem vulkanskega izbruha. In spet v drugih časih se na površini pojavijo osamljeni zgodovinski dogodki, ki zgolj odsevajo to, kar leži skrito pod površjem. Kot simptomi so ti dogodki posebno značilni. Toda obstajajo tudi simptomi, ko moramo popolnoma ignorirati zunanjo pojavnost, če želimo videti skrito karakteristično dejstvo (ki deluje pod površino).«1
V nasprotju z običajnim zgodovinskim pristopom pa »teozofsko2 mišljenje razvija jasno videnje raznovrstnih življenjskih področij, jasen in objektiven pogled na sile in moči, ki delujejo v svetu… Kdorkoli želi spoznati, kaj se dogaja, mora poznati zakonitosti razvoja – ni dovolj imeti suhe teorije, temveč moramo poznati zakone človeškega razvoja. Teh zakonitosti ne moremo odkriti s pomočjo nekakšne vrste abstraktne znanosti. Teozofija ne deluje po abstraktnem načrtu, temveč izhaja iz jasnega in preudarnega mišljenja.«3
Eden od temeljnih zakonov, ki ga razkrije duhovna znanost, je, da »razvrščamo človeški razvoj v različna obdobja: na velika obdobja, kot so obdobja starega Saturna, Sonca, Meseca, in tako dalje; na krajša obdobja, kot so lemurska, atlantska, in poatlantska era. Celo ta krajša obdobja so izredno dolga; znotraj njih govorimo o kulturnih dobah. V sedanji poatlantski eri so starodavna indijska, starodavna perzijska, egiptovsko-kaldejska, grško-rimska doba in naša sedanja peta poatlantska doba.
(Razvrstitev v) ta obdobja obstaja zato, ker v napredovanju skozi zemeljski razvoj človeštvo kot celota spreminja svoje značilnosti od enega obdobja do drugega. Človeštvo gre skozi dejanski razvoj v vsakemu od teh obdobij. Vsaka kulturna doba naloži človeštvu obveznosti glede tega, kaj se mora izkusiti, kaj mu mora povzročiti radost ali žalost, kaj se mora naučiti, kje ležijo viri za impulze volje itd. Naloga, ki smo se je morali lotiti v egiptovsko-kaldejski dobi, se je razlikovala od naloge, ki nas je soočala v grško-rimski dobi, in naša lastna doba ima prav tako precej specifične naloge.«4
Za marsikoga je veliko zgodovinskih dogajanj in mnogo tega, kar se dogaja v današnjem času, posledica raznovrstnih kaotičnih sil, na katere kot posamezniki nimamo velikega vpliva. To ni presenetljivo, če vemo, da se »nekaj navzven navidezno nedoumljivega mora zares zdeti navzven nedoumljivo, ker se duhovne sile in duhovna dejanja odigravajo v dobro in slabo za kulisami dogajanj svetovne zgodovine. Ta duhovna dogajanja in duhovne aktivnosti se lahko razume samo, če se uporabi duhovno znanost, da osvetli področja, ki ležijo za kulisami vsakdanjega življenja, ki se odvija v čutno-zaznavnem svetu. Vse te stvari, ki se dogajajo, se lahko dojamejo samo na osnovi idej iz duhovnega sveta in se morajo zato nujno zdeti nerazumljive … če se opazujejo zgolj v povezavi s čutno-zaznavnim svetom.«5
Preberite več v tiskani izdaji.
Opombe:
1 Steiner, From Symptoms to Reality in Modern History, Dornach, 18.10.1918
2 V predavanjih, ki jih je imel Steiner pred ustanovitvijo antropozofskega društva za člane teozofskega društva, je Steiner uporabljal izraz teozofija za to, kar je kasneje preimenoval v antropozofija. Zaradi tega sta ta dva izraza in izraz duhovna znanost v tem prispevku vsebinsko identični.
3 Steiner, Social and Political Science, 26.10.1905
4,5 Steiner, Secret Brotherhoods and the Mystery of Human Double, Zurich, 6.11.1917