Pomembna so vprašanja in ne odgovori

Poletje 2012,
letnik VIII, številka 2

Boštjan Štrajhar

Prvo leto Waldorfske šole Celje

Ljudje si med primarnimi nalogami v življenju želimo izgraditi občutek varnosti. Posledično je narava našega uma takšna, da si želi stvari podrediti na tak način, da jih (navidezno) razume. Želeli bi razumeti sebe in svet.

»Razum, še posebej pa znanost kot njegova najbolj sistematična in izpiljena oblika se stalno trudita ujeti dogajanje okrog nas, ga uvrstiti v predale, ga povezati s preteklostjo in napovedati, kaj bo sledilo.«1 Če so stvari kompleksnejše in jih ne razumemo, se navadno zadovoljimo z razlago, da so stvari naključne, torej posledica med seboj vzročno nepovezanih dejanj. Večkrat zaradi notranje stiske, ki se ob nerazumevanju določenih situacij pojavi, te seciramo do te mere, da jih na koncu nekako le razumemo – a s tem, ko smo jih razčlenili, smo izgubili celoto. Jasno je, da so naši sklepi o univerzumu določeni in omejeni z domišljijo. Si lahko zamislimo drugače? Kaj pa, če se vse skupaj ni naključje, temveč je vse »na ključ«?

Danes prevladuje mnenje, da je znanost posledica evolucijskega razvoja uma in kot taka, do sedaj najvišja oblika mišljenja, išče vzročno-logične povezave in vzroke za vso pojavnost na materialnem in duševnem nivoju. Znanost pa kljub tej visoki umestitvi ne poseduje vsega vedenja o svetu, v katerem živimo. »Zato tudi človekova želja po razumevanju samega sebe in »sveta«, ki je sicer gonilna sila njegovih spoznavnih prizadevanj in je institucio¬nalizirana v veliki meri tudi v znanstvenih interpretacijah družbene in naravne resničnosti, ni absolutna – sama želja po razumevanju »sveta« in aktualna spoznavna prizade¬vanja ne pomenijo tudi njene popolne uresničitve.«2

Spoznanja znanosti so tako le delna spoznanja o svetu in se bodo med evolucijo, kot so se vse do današnjega časa, nadgrajevala. Očitno pa obstaja še nekaj več kot znanost kot jo pozna večina ljudi, saj ta šele tisočletja kasneje prihaja do spoznanj, do katerih so posamezniki prišli preko t.i. neznanstvenih metod, bolje rečeno preko duhovne znanosti. »Kvantno Enost (oziroma t.i. soprežemanje) je danes veliko bolj primerno razumeti v holističnem smislu Plotina (3. st.) kot pa v smislu filozofskega atomizma (tj., prepričanja v mnoštvo ločenih gradnikov).«3 Tudi waldorfski pedagoški pristop, čeprav star že skoraj 100 let, je presenetljivo skladen s sodobnim razvojem kognitivnih znanosti, ki odkrivajo. kako se otroci učijo in razumevajo snov (dr. Paul DeHurd, profesor znanstvene vzgoje, Univerza v Stanfordu).

Preberite več v tiskani izdaji.

Opombe:
1 Kordeš U.: Od resnice k zaupanju, Ljubljana, SH, 2004, str. 9
2 Fištravec A.: Transformacije socioloških konstrukcij resničnosti: Antropozofsko razumevanje družbe dr. Rudofla Steinerja, doktorska disertacija, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Maribor, 1998 str. 10
3 B. D’ Espagnat Veiled Reality (An analysis of present – day quantum mechanical concepts) str.402.Addison-Wesley, Reading (MA)

Vaš komentar