Poletje 2013,
letnik IX, številka 2
Annejet Rumke
Pregorelost je zelo razširjena in moderna bolezen. Annejet Rumke, psihiatrinja z Nizozemske, opisuje, kako je vse zgodnejši in pogostejši pojav simptomov stresa pri odraslih, povezan z načinom, kako naša kultura obravnava otroke.
Bodisi pri nogometu, glasbi ali pri plesu, geografiji postaja ob vse večjem pritisku po dosežkih pri vedno mlajših letih vse manj pomembno veselje, ki ga pri teh dejavnostih doživljamo. Te dosežke ves čas merimo z različnimi testi in izpiti. Vsakdo, ki novih normativov ne dosega, kaj hitro izpade iz skupine ali postanejo problem, s katerim se ves čas ukvarjajo starši in učitelji. Zaradi tega imajo mnogi otroci ves čas občutek, da je z njimi nekaj narobe. Tuhtanje, dvom vase in negativne misli vodijo v fizične reakcije na stres.
Zaskrbljujoče je, da se simptomi, povezani z izčrpanostjo in stresom, pojavljajo pri vedno mlajši starosti. Glede na dejstvo, da se otroci še vedno v vseh pogledih razvijajo – razvoj možganov, imunskega sistema, navad in duševnih lastnosti – je toliko bolj pomembno, da zanje ustvarimo okolje, v katerem se lahko razvijejo biološki ritmi, življenjske sile, ki izgrajujejo telo in ščitijo dušo; tako da jim pomagamo, da se razvijajo v ozračju varnosti.
Do pregorelosti pride po daljšem obdobju. Zato je očitno, da je potrebno ugotoviti, do katere mere so ekonomske razmere in družinske okoliščine zadnjih tridesetih let vplivale na dvig števila otrok z vedenjskimi motnjami, kot je strah, težave s spanjem, hiperaktivnost, destruktivno vedenje in učne težave. Način, kako danes otroke obravnavamo, bi lahko bil povezan z vedno bolj pogostim in zgodnjim pojavom simptomov stresa pri odraslih.
Čas za sanjarjenje in umetnost brezdelja
Vedno pogosteje danes za otroke skrbijo odrasli in imajo manj prostega časa zase kot pred tridesetimi leti. Ves čas so zaposleni z mnogoterimi organiziranimi dejavnostmi, kot so športi in klubi kakor tudi televizija in računalniki.
Kako zelo, je mogoče opaziti že pri otrocih v vrtcu. Dosti več jih spodbujajo in jim dajo manj časa za to, da bi zbrali svoje misli, manj imajo domišljije in lastne pobude za igro kot prejšnje generacije. Izginila je umetnost dolgočasenja, ki je do določene mere zdrava, ter zatopljenosti v igro, kajti tudi starši niso več sposobni prenašati dolgočasenja pri svojih otrocih.
Njihova prva misel je, da so nekaj naredili narobe. Toda ‘dolgočasiti se’ pomeni, da nekaj trenutkov ne vemo, kaj bi s svojim časom in potem najdemo nekaj, s čimer se zaposlimo na lastno pobudo, iz lastne domišljije in virom kreativnosti.
Uči nas, kako se obrniti na lastni notranji vir dejavnosti, kako vključiti domišljijo in voljo, da se sami lotimo nečesa. Obstajal je dober razlog, zakaj je bil dolgčas nekaj, kar se je občasno pojavilo predvsem v otroštvu. Mladostniki so se potem že naučili, kako se smotrno zaposliti.
Danes se nam ni treba dolgočasiti, otroci lahko gledajo DVD-je celo na zadnjih sedežih avtomobila in kakor hitro nekaj trenutkov ne vemo, kaj bi počeli, kako obvladati tišino ali kaj s sabo, prižgemo glasbo ali televizijo, se z nekom pogovarjamo po internetu ali igramo igro na mobitelu. Vedno manj časa sanjarimo in se poglabljamo v svoj notranji svet.
Toda cena, ki jo plačamo za to pasivno razvedrilo, je preveč spodbujen živčni sistem in nevarnost, da postajamo vedno bolj izčrpani, imamo probleme s stresom – in to v vedno mlajših letih.
Preberite več v tiskani izdaji.
Annejet Rumke je zdravnica v Amsterdamu. Dela v otroški in odrasli psihiatriji in je usposobljena terapevtka za družine in pare ter terapevtka za dialog.