Jesen 2013,
letnik IX, številka 3
David L. Brierely
Vzgoja umetnosti življenja
Izredni profesor na Rudolf Steiner univerzi v Oslu, avtor in gostujoči profesor na mnogih evropskih univerzah in ustanovah za izobraževanje waldorfskih učiteljev. Član programa Botin za prenovo v izobraževanju v Santandru v Španiji. Vodja Šole za jutri (Škola za sutra), seminarja za demokratične in človeške vrednote v izobraževanju v državah bivše Jugoslavije s centrom v Zagrebu, Hrvaška. Dela na metodologiji prožnosti in trenutno raziskuje učinke šolskih metod na staranje.
Povzetek
Vsako obdobje ima svoje izzive in naloga našega izobraževalnega sistema je priprava mladih, da bodo lahko, ko bodo v prihodnosti prevzemali vodenje družbe, ta vprašanja reševali. To ne pomeni le, da naj bi bile prihodnje generacije zmožne položaj obvladovati, temveč dosti več; biti morajo navdušene nad prihodnostjo kot posamezniki in kot državljani. V vseh zasebnih in javnih sferah življenja je videti naraščanje zavedanja, da je prožno in ustvarjalno izobraževanje na dolgi rok primaren dejavnik našega preživetja.
V hitro spreminjajoči se družbi je med povprečnimi ljudmi na cesti mogoče zaznati naraščajoč pesimizem in malodušje, mnogi med njimi s pomilovanjem govorijo o prihodnosti, ki – tako verjamejo – čaka njihove otroke, namesto da bi v njih videli enkratne ljudi, ki imajo, kot še nikoli doslej, vse možnosti, da dosežejo visoko izobrazbo in ustvarijo čudovit svet. Blaginja se vrne le takrat, ko strah in pesimizem nadomesti optimizem in navdušenje in ko so ljudje polni drznih idej, ne pa apatije in občutka nemoči.
Naslednji članek, katerega osnova je predavanje v evropskem parlamentu, postavlja vprašanje, kako oblikovati nov vzorec izobraževanja, ki upošteva kvalitete, kot so resnična motivacija, ustvarjalnost, razvoj mišljenja in kultiviranje čustev.
Prevelik poudarek na terapevtski dimenziji izobraževanja, za katero je financiranje v zadnjih dveh desetletjih izredno naraslo, ne bi smel zamegliti pogleda na potrebo današnjega časa po metodah, ki bodo pri vsakem učencu, v skladu z njegovo starostjo, gradile ključne človeške zmožnosti znotraj posameznih predmetov, za katere menimo, da so v šolah pomembni.
Za našo skupno evropsko prihodnost moramo ponovno pogledati, zakaj, kaj in kako učimo, da bi zadostili potrebam otrok, ki telesno in mentalno odraščajo, hkrati pa tudi potrebam razvijajoče se družbe.
Vse od renesanse se človeštvo ponaša s svojimi dosežki, posebno z razumevanjem in obvladovanjem narave. Razvili smo zaščito pred neposrednimi naravnimi katastrofami ter tako zagotovili večjo varnost, koristimo vodne vire, ekstenzivna pridelava hrane je privedla do manj lakote. Razvoj od mobilnega k motoriziranemu svetu in sedaj k premičnemu (istočasno nas lahko iz udobnega domačega fotelja preselijo iz enega mesta na drugo, iz enega obdobja v drugega), kar pomeni, da so geografske prepreke znotraj večjega dela Evrope zdaj izničene. Napredek, ki smo ga dosegli v relativno kratkem času, daleč presega naše najbolj divje upe in sanje. Pogoji, ki omogočajo človeštvu zagotoviti materialne dobrine, potrebne za ustvarjalen obstoj, so v Evropski uniji v veliki meri zagotovljeni.
Pa vendar smo, paradoksalno, vedno bolj zbegani. Prizadevamo si in trdo delamo, vendar smo se hkrati začeli spraševati, kakšen je smisel našega naprezanja. Naš nadzor nad materialnim dnevno narašča, pa vendar se vedno večje število ljudi počuti v svojem življenju nemočnih. Medtem ko vedno na nove načine obvladujemo naravo, pa narašča občutek, da smo izgubili vizijo, potrebno za popolno razumevanje človeške narave. Mnogi ljudje se na primer vedno bolj zavedajo svojih nesproščenih in neizrabljenih potencialov. Med mladimi lahko mnogokrat slišimo izraz to je izguba časa. Sociolog Zygmunt Bauman je predstavil koncept izgubljena življenja; z njim opisuje starejšo osebo, ki bo neizogibno pogledala nazaj na svoje življenje in ga ocenjevala kot dobrega ali ne. Dobro bo, če bo ta oseba nekako čutila, tudi če čisto malo, da se je njena enkratna osebnost umestila v svet. Vse od prehoda tisočletja se je v družbi v ospredje postavil koncept blaginje in se vse bolj tiče zdravja in kakovosti življenja.
Naše življenje je najbolj dragocen vir in najpomembnejše vprašanje, s katerim se
danes srečujemo, je, kako ga živimo.
Ta trend postavlja najbolj temeljna vprašanja človekovega obstoja: kaj smo, kako bi morali živeti in kako lahko sprostimo našo ogromno energijo in jo produktivno uporabimo – tako za dobro posameznika kot celotne družbe. Naše življenje je najbolj dragocen vir in najpomembnejše vprašanje, s katerim se danes srečujemo, je, kako ga živimo. Naši odgovori so odvisni od tega, kaj cenimo in kje najdemo zadovoljstvo. Kako naj živim? Kaj mi je najbolj pomembno in zakaj? Kakšen je smisel mojega življenja? V sodobnem življenju se tem temeljnim vprašanjem ne moremo izogniti. To so globoko osebna vprašanja, toda hkrati tudi stvar družbe kot celote. Uspešna družba je odvisna od celotnega dobrega počutja njenih članov.
Izobraževanje se začne tisti trenutek, ko imamo predstavo in voljo, da oblikujemo človeka, kakršen naj bo, in družbo prihodnosti, kakršno si želimo razviti.
Da bi se v mislih prestavili v prihodnost, da bi izpolnili svoje ambicije kot posamezniki, kot narodi, moramo biti napredni. To pomeni, da moramo sprejeti spremembo in spoznati, da je posledica vztrajanja pri starem stagniranje. Napredek tako postane nevzdržen. V našem času je razburljivo to, da moramo zavestno izbirati, da bi lahko svoje vrednote, sanje in ambicije projicirali v prihodnost. Mnogi bodo ugovarjali, da je za naše kolektivno preživetje pomembno zavedanje in ohranjanje človeških vrednot. Spoznanje, da so v načelih izobraževanja spremembe potrebne, je vedno bolj prisotno na dveh ravneh: na političnem in na splošno med učitelji, starši in delodajalci.
Namen našega obstoja je, da v sebi, kolikor moremo, razvijemo element človečnosti. Da bi v polnosti razvili enkratno osebnost, je treba razviti finejše čute, kultivirati naš čut razsodnosti. Ko se sprašujejo po smislu življenja, vedno več ljudi odkriva povezavo z izpolnitvijo individualnih potencialov kot osnove razvijajoče se družbe.
To predstavlja temelj napredne družbe.
Vprašanja našega časa
Svet se spreminja hitreje kot kdaj koli prej v zgodovini. Šolski učni načrt naj bi omogočil osnovo za aktivni angažma v naši zgodovini. V današnji visoko tehnološki eri tudi predvideti ne moremo, kakšen bo svet takrat, ko bodo učenci, ki danes stopajo v šolo, leta 2029 to šolo zapustili, kaj šele leta 2078, ko se bodo upokojili. Ta nepredvidljivost je za naš šolski sistem problematična. Vedno več mladih se sprašuje o vrednosti nakopičenega znanja, ki ga dobijo kot osnovo za bodoče delovanje v družbi. Vitalna vprašanja, ki se tičejo razumevanja ustvarjalnosti, inovativnosti in prenove so globoko povezana z drugimi vprašanji, kot so vseživljenjsko učenje, samospoštovanje, ugodje, zdravje in prožnost. Potrebno je razmisliti o vprašanju kvalifikacije v odnosu do sposobnosti, tj. kako lahko nakopičeno znanje in veščine preobrazimo v individualizirano inovativno, kritično mišljenje.
Naši izobraževalni sistemi imajo pomembno vlogo pri razreševanju navidezno neukrotljivih globalnih vprašanj, s katerimi se soočamo na mnogih ravneh. Naša moderna ekološka filozofija rastlinskega in živalskega sveta šteje šele eno stoletje. Prihajajoče okoljske težave so še vedno visoko na agendi in še vedno težko najdemo rešitve. Soglasje pri takih vprašanjih lahko temelji le na skupnih vrednotah.
Menim, da je zdaj pravi čas za ekologijo, ki temelji na človeških razmerah enaindvajsetega stoletja, kot nadaljevanja razvoja tistega, kar se je dogajalo skozi stoletja. Že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je bila psihologija še v povojih, je H. G. Wells izdal devet knjig v treh zvezkih, ki jih je nameraval imenovati Kultura človeške ekologije. Vendar so mu uporabo tega naslova odsvetovali, kajti v tistem času je le malo pomenil. Svetovali so mu, da jih imenuje Znanost življenja. Danes smo zmožni bolje razumeti njegove ideje o družbi, ki temelji na čvrstosti in zdravju njenih državljanov. Skrbela ga je povezava med razvojem človekovega notranjega življenja in njegov odnos do napredka v svetu zunaj. Takrat je Wells kot raziskovalec prihodnosti predvidel epidemijo psihičnih obolenj in posledično neugodje/bolehnost, do katere bo prišlo zaradi erozije človeških vrednot. Predvidel je, da bo v bližnji prihodnosti državljan zaradi globalnih medijev dobro obveščen in da bo lahko jasno videl, da stanje nekega naroda ni takšno, kot bi moralo biti. Vendar ta ista oseba ne bo zmožna spremeniti ničesar. Iz dveh razlogov. Prvič, zaradi obsega zadev ne bo zmožen videti možne rešitve na bolje. Drugič, ne bo imel potrebnih lastnosti in sposobnosti, da bi kaj spremenil. Zame je to fenomenalna izjava in je odločilna za temo tega predavanja. Wells je verjel, da se je potrebno primerno odzvati. To vključuje revizijo šolstva na vseh ravneh ter prenovo zastarelih pogledov na naravo dela in motivacije, podedovanih iz časa industrijske revolucije, ko so bili drugačni pogoji in izzivi.
Prav je, da si postavimo primerno vprašanje. Ali se je v zadnjih dveh stoletjih, ko so naši inženirji in kemiki izumili in dosegli tisto, kar je bilo našim pradedom nedosegljivo, v naših šolah in univerzah dosegel enak napredek v izobraževanju ter vežbanju moči misli, da našim izobražencem priskrbi potrebna orodja za ustvarjalnost in inovacije, ki jih bomo v prihodnosti tako zelo potrebovali? Morda je Wells mislil na to, ko je uporabil besedo čvrstost. Zanimivo je, da govori o zdravju, o zdravem posamezniku in zdravi družbi istočasno.
Otrok v razredu preživi tisoč ur na leto, kar predstavlja eno šestino življenja, pri čemer ni vljučen vrtec in višje izobraževanje. To je velikanski vložek, tako časa kot denarja. Še več, je celo obvezno.
V času, ko javne investicije niso več zagotovljene, ko mnoge evropske države uvajajo strožje varčevalne ukrepe in se nivo brezposelnosti med 16-24 letniki povečuje, je vedno več poudarka na človeških vrednotah in izobraževanju.
Vedno več mladih se sprašuje glede vrednosti nakopičenega znanja, ki ga dobijo kot osnovo za bodoče delovanje v družbi. Vitalna vprašanja, ki se tičejo razumevanja ustvarjalnosti, inovativnosti in prenove, so globoko povezana z drugimi vprašanji, kot so vseživljenjsko učenje, samospoštovanje, ugodje, zdravje in prožnost.
Nobena država članice EU ni pri tem trendu izjema. Na področju izobraževanja se je pojavila dilema in je prišlo do zmede. Na eni strani je vedno večji pritisk po kratkoročnih rezultatih, da bi upravičili nadaljnje stroške v izobraževalnem sektorju, na drugi pa vse večje spoznanje, da je v življenju izjemno pomembna perspektiva. Prišli smo do točke, ko je med učitelji in v družbi kot celoti veliko negotovosti glede tega, kako naj šole pripravljajo na življenje.
Obetavna prihodnost?
V tem kontekstu lahko vsaka oblika nezadovoljstva sproži konfrontacijo med posamezniki in državo. Nedavna raziskava, ki jo je vodila Fundacija za politično inovacijo (2011), je raziskovala način življenja in pričakovanja med 32 700 mladimi v 25 državah. Kaže, da se je 47 % Evropejcev med 15 in 29 letom pripravljenih boriti za družbene pravice in neizpolnjene obljube. Stopnja nezadovoljstva med mladimi vseh slojev družbe je visoka. V nekaterih družbah, kot je Egipt, je mnogo mladih, v državah zahodne Evrope, pa jih je premalo. V deželah, kjer je mlajša generacija številčnejša od starejše, so mladi pripravljeni protestirati za stabilne obete na dolgi rok, zaposlitev v izbranem poklicu in varne razmere za ustanavljanje družine.
Ni dvoma, da živimo v svetu streznitve, kjer iščemo idejo samostojne osebnosti, ki je zunaj dosega znanstveno-tehnološke družbe. V Nemčiji so protestniki, večinoma iz srednjih slojev, ustanovili nov svet jeznih državljanov. Ni nujno, da to razočaranje izražajo direktno, pogosto so ta naraščajoč nemir izrazili na mirnih demonstracijah, ki so se nanašale na druga vprašanja.
Demokracija si bo vedno morala prizadevati, da združi dva vidika življenja, ki sta ju v Stari Grčiji predstavljala ecclesia in oikos. Oikos je predstavljal zasebne interese posameznika in ecclesia skupne interese in javne službe. Ecclesia dobesedno pomeni ‘zbrati skupaj’ in v prvih začetkih naše evropske demokracije se je združevanje teh dveh vidikov življenja znašlo pred strahom. Ta dvosmerni prevod med jezikom in potrebami posameznika, družinskimi interesi in interesi družbe, je v uspešni družbi pomembna javna zadeva ali pravzaprav zakon. Uspeh demokracije bo vedno odvisen od tolmačenja potreb. Če oikos ne deluje, bo to videti na protestni neudeležbi volivcev ali uličnih protestih, kot smo to v zadnjem desetletju videli v mnogih državah. Zdrava demokracija bo odvisna od tega, kako se ti dve strani družbe integrirata v metode in vrednote naših šol.
Šolska kultura učenja
Šola je inštitucija za prenos kulture. Njen učni načrt omogoča učencem, da usvojijo intelektualna in praktična znanja. Na ta način koristi prispevek naših prednikov. Ta del šolskega dela temelji na zbranem védenju in praktičnih veščinah iz preteklosti. Toda učni načrt vsebuje še nekaj. Spodbuja učence, da prispevajo k prihodnosti kulture, tako da posamezniku daje možnost, da najde svoje lastne interpretacije tistega, kar nam je dala preteklost. Ta proces vključuje vajo oblikovanja novih idej. Prvo pripravi predmete v učnem načrtu, tako da natančneje določi veščine in predmete znanja. Zadnje pa so izrazni predmeti. Od učnih predmetov se občutno razlikujejo v tem, da veščine ali znanje, ki naj bi ga pridobili, ni natančno določeno. Izrazni predmet opisuje vzgojno srečanje in definira nalogo, ki jo učenci dobijo. Tukaj tiči povabilo k raziskovanju. Ti predmeti bolj spodbujajo kot predpisujejo. Od učencev ne pričakujemo enotnega odziva. Nasprotno, spodbuja se raznolikost odzivanja. V izraznem kontekstu te vrste učitelj upa, da bo omogočil okoliščine, v katerih postanejo pomeni in mnenja poosebljeni in so osnova za kultiviranje mišljenja ter oblikovanje idej. Želimo, da učenci nekaj ustvarijo, teoretično ali umetniško/praktično. Rezultati so tako raznoliki kot posamezniki, ki jih ustvarijo. Tukaj pa tiči težava. Ocenjevanje nikoli ne more temeljiti na skupnih standardih tako kot pri učnem ogrodju. To delo je ustvarjeno z enim samim ciljem, da odkrije izvirnost, smisel in ustvarjalno mišljenje. Trdno sem prepričan, da tak način dela spodbuja, da se oikos in ecclesia srečata v razredu, ki je navsezadnje mikrokozmos družbe.
Če upoštevamo to dvojnost, se moramo vprašati, kaj generacija mladih z ‘neizpolnjenimi obljubami’ sploh misli. Vsakdo bi takoj pomislil na politične manifeste in vladno politiko, ki se niso uresničili. Toda človek, ki se kot jaz giblje med mladimi po različnih evropskih državah, ve, da izvor tega nezadovoljstva in frustracije tiči globlje. To je vprašanje avtentičnosti posameznika, usposobljenosti in se nanaša na teoriji neusposobljenosti H. G. Wellsa in Ericha Fromma. Mnogi študenti se teh vprašanj zavedajo. Drugi se tega nemira manj zavedajo in se priključijo nasilnim demonstracijam skupin, da tako zadovoljijo svojo potrebo po emocionalni sprostitvi. Da se bomo lahko lotili reševanja teh problemov, se moramo lotiti kratke simptomatične analize našega časa.
Šolanje Henrija Adamsa je veliko več kot avtobiografija. Osnova za knjigo je bil boj Henrija Adamsa, ki se je na stara leta trudil prilagoditi modernemu življenju, tako zelo drugačnemu od tistega iz njegove mladosti. Predstavlja kritiko vzgojne teorije v praksi. Ko je avtor knjigo napisal, je natiskal nekaj zasebnih kopij in jih razdelil med prijatelje in svoje somišljenike. Po njegovi smrti je bila knjiga izdana in je leta 1919 dobila Pulitzerjevo nagrado. Imeli so jo za eno najpomembnejših knjig prve četrtine prejšnjega stoletja. Čez deset let pa je šla v pozabo. Knjiga je razmišljanje o družbenih, tehnoloških, političnih in intelektualnih potrebah, ki so se pojavile v času Adamsovega življenja in ki bodo v enaindvajsetem stoletju združile svoje moči. Adams je zaključil, da ga je tradicionalni vzgojni sistem odtujil od modernega sveta. Pomeni, da se nikoli ni sprijaznil s spremembami, ki jih je doživljal. Kar pa je še pomembneje, ni bil nagovorjen osnovni cilj sodobne vzgoje, samovzgoja. Bil je zmeden, toda življenje je teklo dalje, kot pravi, ga je poganjalo ‘dinamo’. Pri uporabi besede dinamo (iz grške besede sila) se sklicuje na zunanji impulz, ločen od človekovega notranjega življenja, ki nas vodi dalje brez premora. Adams nikakor ni bil proti tehnološkemu napredku, ravno nasprotno. Tehnološki napredek kot tak je sprejel in je bil v svojem kraju Bostonu eden tistih ljudi, ki so leta 1902 prvi kupili avtomobil.
Staro in novo
Kako se je evropska družba od časa Henrija Adamsa spremenila? In če se je, kaj to pomeni za vzgojo in izobraževanje?
Da ilustriramo to točko, lahko s ceste vzamemo človeka v letu 1900 in ga postavimo v leto 1950. Bil bi priča največjim spremembam v najkrajšem času naše zgodovine. Presunjen in zbegan bi bil spričo sveta, polnega tehnoloških čudes. Nič več ne bi videl kočij s konji in mladeničev, ki prenašajo vedra, v katera zbirajo konjske fige, ceste bi bile polne avtomobilov, tovornjakov in avtobusov. Na obzorju bi bilo vse polno nebotičnikov, letala bi prečkala nebo. Ljudje bi potovali preko oceanov in prečkali celine v nekaj dnevih in ne več tednih ali mesecih. Doma bi imel vrsto električnih pripomočkov in aparatov, kot je radio, televizija, telefon in drugi komunikacijski čudeži. Lokalno trgovino na vogalu bi nadomestil supermarket z neverjetno veliko izbiro vrst blaga.
Če zdaj to osebo iz leta 1950 prestavimo v leto 2000, bi se zlahka orientirala. Avto, letalo, in vlak bodo verjetno bolj aerodinamične oblike, potovali bodo hitreje, toda ne bodo mu popolnoma tuji. Računalnik bo imel enako tipkovnico kot njegov stari tipkalni stroj. Toda kmalu bo ugotovil, da so se zgodile ogromne, vendar bolj subtilne spremembe. Če bi se ozrl stran od tehnologije, bi opazil, da so spremembe v družbenih vrednotah vplivale na strukturo naših življenj tako, da živimo in delamo. Ne bi našel več istih načinov delitve dela in hierarhije sistema vodenja, niti ne bi delal od osmih zjutraj do petih zvečer. Ženske bi bile zaposlene zunaj doma. V velikih združevanjih Evrope, ki so se v tem obdobju še nadalje širila, se ljudje niso več poročali mladi, imeli zgodaj otroke in vse življenje napredovali v isti službi.
Preberite več v tiskani izdaji.
prevod: Marina Nuvak