Pomlad 2015,
letnik XI, številka 1
Simona Pajk
In vendar nadvse ljuba gostja
Februar je bil, kljub krajšemu koledarskemu zapisu, dolg, naporen in dolgočasen. Pogovori z gospo Astrid Bjonness – pa kot močne otoplitve in duševni wellness. Še je upanje! Ali v stilu marčevskih feminističnih praznovanj: ‘Yes!’ za ženske!
KAKO STE SE ZNAŠLI V WALDORFSKEM SVETU?
Povsem slučajno. Že med študijem ruščine sem se začela ukvarjati z antropozofijo, ki se me je dotaknila, antropozofi pa me niso ravno prepričali. Jaz sem hotela več akcije in ne le suhega govorjenja, ki je samo sebi namen. Usoda mi je bila naklonjena: v Moskvi, kjer sem preživela nekaj študijskih mesecev, sem prišla v stik z antropozofi, ki so v takratni Sovjetski zvezi seveda morali delovati v popolni tajnosti. Raziskovala sem dela Andrea Belyja, tesnega Steinerjevega sodelavca, in v Moskvi sem imela čast spoznati gospo, ki je gospoda osebno poznala. Srečanje z njo je bilo eno izmed tistih, ki so usodno zaznamovala moje življenje.
ŠE VEDNO PA NISVA V WALDORFSKI ŠOLI …
Ne še … Niti razmišljala nisem o tem, da bi poučevala. Sploh pa sem bila preveč zaposlena z drugimi stvarmi. Pogosto sem potovala z Norveške v Sovjetsko zvezo …
IN TAKRAT STE SE ZAČELI UKVARJATI S TIHOTAPSTVOM?
Ja, v SZ ljudje niso mogli kupiti antropozofske literature, zato sem jih z njo oskrbovala jaz. Seveda knjig nisem mogla enostavno nesti čez mejo, saj bi mi jih zasegli. Privezala sem si jih okrog pasu in … na srečo se je vsakič dobro izteklo!
TOREJ – KONČNO AKCIJA?!
(nasmeh)
POVSEM NEOPAŽENI S STRANI KOMUNISTIČNE OBLASTI PA VENDARLE NISTE BILI … ?
Glede na pogosto prečkanje meje (in kdo ve, česa še?) so se odločili, da me je treba ustaviti. Nisem več dobila vize in proglasili so me za ‘PERSONO NON GRATO’!
ZAŽELJENI PA STE BILI NA WALDORFSKI ŠOLI V OSLU (?), KJER SO VAS POVABILI, ČE BI PREDAVALI ZGODOVINO IN UČILI TUJ JEZIK V VIŠJIH RAZREDIH (GIMNAZIJI)?
Ja, sprejela sem nov izziv in bilo mi je všeč.
SEVEDA PA SPET – ČISTO PREMALO AKCIJE?
Delo z mladostniki je kar pestro, a poleg poučevanja sem bila aktivna še na drugih področjih, povezanih z waldorfsko šolo.
DALI STE POBUDO ZA ‘WOW DAY’, KI GA ŠE VEDNO IZVAJAMO NA VSEH WALDORFSKIH ŠOLAH ŠIROM SVETA …
Kot članica ECSWE-ja (European Council – evropska zveza waldorfskih šol) sem videla, da se v mnogih državah kolegi borijo s hudo revščino. Imeli so (in še imajo) težave z odpiranjem in delovanjem waldorfskih šol – in tako sem predlagala, da bi začeli z akcijo zbiranja denarja.
WOW DAY – Waldorf One World je dobrodelni projekt, ko dijaki vseh waldorfskih šol zbirajo denar za odpiranje takih šol v Keniji, Braziliji in drugih deželah, kjer so otroci prepuščeni svetu kriminala. Na naši šoli ga izvajamo v času božičnega semnja, izvedba pa je zaupana dijakom in razredniku 1. letnika. Denar zbirajo s prodajo doma izdelanega peciva.
TUDI TIHOTAPSTVU SE NISTE MOGLI POVSEM ODREČI?
Preberite več v tiskani izdaji.