Pomlad 2015,
letnik XI, številka 1
Nancy Blanning
Če želimo ali ne, se nam ves čas vsiljujejo uporabne in neuporabne informacije. Ko sem sama iskala način, kako se zaščititi, sem na medmrežju našla povezavo, na kateri me nič več ne napadajo z zadnjimi novicami o znanih osebnostih, o katastrofah, ki so se ali bi se lahko zgodile, nič več mi ni treba gledati neštetih oglasov, ki me prepričujejo, kaj vse moram kupiti, da bom srečno živela. Sama lahko presodim če in kdaj želim odločati o teh stvareh.
Toda pri majhnih otrocih je to čisto drugače. Rudolf Steiner, ustanovitelj waldorfske pedagogike, je malega otroka opisal kot ‘eno samo čutilo’. Da boste to razumeli, si predstavljajte vaše oči. Ko so odprte, vidimo vse, kar je okoli nas, če to hočemo ali ne. Ko smo starejši, se lahko odločimo, ali bomo pozorni na tisto, kar vidimo, a vidni vtis v očeh še vedno zaznavamo. Oko ne more izbirati, kaj bo videlo.
Takšni so torej majhni otroci. Ne morejo izbirati, kaj bodo z vsemi svojimi čuti ‘videli’. Tu ni mišljen le vid, ampak tudi sluh, dotik, okus in vonj. Vse, kar do otroka pride, gre vanj in naredi nanj vtis. Če si zdaj predstavljamo, kako nas odrasle preobremenjujejo podatki in čutni vtisi – kako mora biti to pri majhnih otrocih, ki so povsem nezaščiteni? Nekateri otroci vedo, da so preobremenjeni in se iz sveta umaknejo v svoj svet. Svojo zaščito najdejo v umiku. Pri drugih je živčni sistem tako obremenjen, da niso zmožni prenašati ničesar več. Majhni izpadi, obdobja nemoči in kakšna druga oblika čudaškega vedenja nas in njih spravljajo v začaran krog.
Danes v družbi velja, da mora vsakdo doživeti ali se naučiti stvari, kakor hitro je mogoče, sicer obstaja nevarnost, da bo naš otrok ‘zaostajal’ za drugimi. Od majhnih otrok pričakujemo, da se bodo v vedno zgodnejši starosti učili zapletene stvari in sprejemali informacije. Nekako obstaja prepričanje, da lahko razvoj pomnjenja pospešimo tako, da jim vedno bolj zgodaj podajamo vedno več podatkov. In tako nas družbena pričakovanja porivajo dalje.
Preberite več v tiskani izdaji.
Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh.
prevedla Marina Nuvak