Članek je nadaljevanje v prejšnji številki Waldorfskih novic (zima 2015) objavljenega članka Evropa jutri: Namen poučevanja in je prav tako povezan z nekaterimi vidiki evropskega projekta, s katerim se avtor trenutno ukvarja. Projekt vključuje seminarje na različnih koncih sveta za dijake waldorfskih šol, starih 18–19 let, skupaj z gostujočimi dijaki z drugih šol, na temo trenutnega dogajanja v evropski družbi, s poudarkom na izzivih mladih in položaju posameznika v moderni družbi. Kot del projekta je v pripravi knjiga z naslovom ‘Sto milijonov usod danes’. Številni otroci in mladi v Evropi se danes soočajo z nejasno prihodnostjo in z neštetimi možnostmi. Knjiga služi kot manifest za prihodnost vzgoje in izobraževanja v Evropi z vidika waldorfske vzgoje in izobraževanja.
Učiteljev uvod
Na zgodovino lahko gledamo kot na morje dogodkov v toku časa, z valovi, nekaterimi mirnimi, drugimi viharnimi in divjimi. Različne zgodovinske epohe v Evropi ločujejo plime in oseke, valovi, ki naraščajo in upadajo. V tej ritmični dvojnosti se dogaja proces, ki mu pravimo življenje, ki je, kakršno je, obdano z napetostmi med nasprotnima poloma. Vidimo lahko, da so te sile centrifugalne in centripetalne. Ti ritmi delujejo tudi na ljudi – na dihanje, na vdih in izdih, na počitek in delavnost, na mišljenje in delovanje, na pulz in srčni utrip. V psihološki terminologiji je plimo in oseko mogoče opaziti v introvertiranosti in ekstrovertiranosti naših značajev. Zgodovina je spomin na življenje človeka. Po eni strani je posameznik ločen od sveta, po drugi strani pa je nanj vezan. Vsem nam je skupno, da želimo zadržati in razviti svojo enkratno osebnost. Ta je tista, ki nas tako veže na svet, v katerem živimo, in nas ločuje od njega v našo intimno samoto. Neka oseba bo vedno del skupine posameznikov, bodisi družine in prijateljev bodisi lokalnih skupnosti ali narodov, in bo hkrati tudi vedno sama.
Isto velja za naše evropske države. Po eni strani ima vsaka svojo lastno osebnost, svojega duha in kulturo, po drugi pa evropski duh prehaja delitev jezika, kulture in načina življenja. Nikjer to tako zelo ne velja kot na našem kontinentu. Osupli smo, ko prehajamo odprte meje v Evropi. Na razdalji nekaj metrov govorijo prebivalci jezik, ki ga ne razumemo, uživajo drugačno hrano in imajo druge običaje. Zaradi tega je Evropa tako posebna.
V zgodovini moderne Evrope smo doživeli mnoge polarnosti – vojno in mir, sovražnost in prijateljstvo, prevlado in podložnost, ljubezen in sovraštvo. Toda vedno je obstajalo prizadevanje za nečim višjim, nečim, kar nas poveže. En vidik tega je zgodovina evropske misli.
Če na hitro pogledamo umetniški in intelektualni razvoj v Evropi skozi dve tisočletji, lahko zaznamo hrepenenje po združeni Evropi, ne politični, ampak združeni v mišljenju, čutenju in hotenju, skozi katerega je nastala evropska kultura. To lahko prvič vidimo v Bibliji v legendi o babilonskem stolpu. Nekateri se boste verjetno spomnili zgodbe iz četrtega razreda: Ljudje so gledali v nebo in zbrali so se, da naredijo skupno delo, stolp, ki bo segal do nebes. Lotili so se dela, z velikim navdušenjem in močjo so izdelovali zidake. Bog je pogledal dol nanje in občudoval trud in neverjetno moč, ki so jo vložili v delo in kako so delali kot eden. Odločil se je, da jih zmede tako, da noben delavec ne bo razumel jezika drugih. Nič več se niso mogli med seboj razumeti in začeli so se jeziti. Odložili so svoje orodje in zapustili do polovice zgrajen stolp. Vsakdo se je vrnil v svoje mesto. Od takrat dalje so negovali le svojo lastno zemljo in ljubili le svoj jezik in deželo. Stolp je razpadel v ruševine. Zgodba nas spominja na to, da prizadevanje, kadar ne moremo najti skupnega jezika, zamre. Govori nam o snu o združeni Evropi brez konfliktov, združenem svetu, združenih ljudeh. Sigmund Freud, začetnik psihologije, je napisal, da miti in legende odkrivajo nezavedne želje ljudi, ki jih imamo skrite globoko v sebi. Še vedno poskušamo najti načine, kako združiti Evropo s strašno preteklostjo, sen naših prednikov iz davne preteklosti. Jasno postaja, da to ni mogoče doseči zgolj z gospodarskimi ukrepi in zakoni.
Združevanje Evrope se je začelo v Rimu z ustanovitvijo Rimskega imperija. Zgrajeno je bilo mesto in jezik, sprejeli so zakone in ustanovili vlado, ki bo vladala vsem ljudstvom. Evropa je imela prvič eno obliko. Bila je enostavna vizija o enem jeziku, latinščini, sistemu organiziranosti financ, sodstva in vojske. Zgradili so ceste, da povežejo dežele in ljudstva. Toda v enem najbolj dramatičnih padcev v zgodovini je prišlo do nihanja in od vsega so kmalu ostale le še ruševine. (Verjamem, da se mnogi med vami spomnite zgodovine v sedmem razredu.) To je bil začetek drobitve Evrope. Toda ideja, če je dobra, lahko vedno živi dalje, ne more biti uničena in lahko kasneje spet splava na površje. Vedno obstaja možnost, da bo prinesla nov val upanja. Z drugimi besedami, materialno se je Rimski imperij končal, toda nekatere ideje so ostale do današnjega dne. Preko cerkve je latinščina postala skupen jezik učenjakov na univerzah celega kontinenta. Med navadnimi ljudmi ni bilo skupnega jezika ali razumevanja, toda v humanističnih vedah ni bilo pomembno, ali si iz Prage, Oxforda ali Bologne, knjige so bile v latinščini in profesorji so jo govorili. (Kot slišim, bo nekdo od vas naslednje leto študiral v Berlinu in drugi v Londonu). In zato so se lahko sporazumevali po vsem kontinentu. Med seboj so se obiskovali in prebirali pesmi in knjige drug drugega. V skupnem poslanstvu so se dvignili nad meje in zato podobno razmišljali. Gutenbergova iznajdba tiska je pripomogla k širjenju besede. Čeprav jih je ločevalo na stotine milj, so bili pesniki, filozofi in umetniki na mnoge načine bolj povezani med seboj kot danes, ko imamo toliko načinov komuniciranja, ne nazadnje mobilne telefone ter povsod dostop do medmrežja.
Vrhunec je bil v obdobju renesanse, ko se je po vsej Evropi razširil velik val. Toda ponovno je prišla plima, umik v obliki verskih vojn in reformacije. Vsaka država se je nato odločila, da svojo usodo vzame v svoje roke. Razširil se je nacionalizem. Ni bilo več skupnega jezika, nemščina je bila za Nemce, francoščina za Francoze.
Preberite več v tiskani izdaji.