Zaradi vala priseljevanja, ki je zajel vso Evropo, so se začele razprave, ki se, ne nepričakovano, osredotočajo na vključevanje. V vedno bolj kozmopolitski družbi se to zdi kot dodaten izziv za izobraževanje, tako otrok kot odraslih.
Množično priseljevanje v Evropi nikakor ni nov pojav. Ubežniki, ki so bežali pred vojnami in lakoto, so že od nekdaj trkali na vrata evropske družbe. Na te, v večini nepovabljene goste, smo v glavnem gledali kot na tujce, kar vedno bolj kot ne zbuja strah pred neznanim. Poglejmo samo število Evropejcev, ki so bili begunci v času prve in druge svetovne vojne. Celotno področje vzhodnih in jugovzhodnih obmejnih dežel je bilo področje zmede in brezdomstva. Mizernost priseljencev smo lahko gledali ob tavanju Judov iz vzhodne Evrope v desetletjih prejšnjega stoletja. Kasneje, po letu 1945, so se ponovno vzpostavile meje, kar je pomenilo, da je politično lojalnost nadomestila narodna in etnična identiteta. S pomikanjem narodov proti severu zaradi balkanskih vojn se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja to spet povrnilo. Tako kot danes so priseljenci na bogate države zahodne Evrope gledali s hrepenenjem, iskali so zavetje v najbolj cvetočih deželah in jih videli kot simbol svobode, pravice in priložnosti, kjer si človek lahko dobi delo in kjer lahko razvija svoje talente. V takih deželah, kjer je veliko podjetij, je določen pritok nekvalificirane delovne sile vedno dobrodošel. Večji je poudarek na visoki izobrazbi, večje so potrebe po fizičnih delavcih. V manj industrializiranih deželah prevladuje nezaposlenost med mladim prebivalstvom, kar povzroča vse več napetosti, ki izvira iz strahu pred večjo konkurenco na trgu dela. Optimistični priseljenci, ki so se naselili v severni in zahodni Evropi, so poslali domov sporočilo, v katerem so opisali vse prednosti novega življenja v tujini, bolj malo pa so povedali o težavah pri prilagajanju socialnim razmeram v novi domovini. Niso imeli druge izbire, kot da se predajo usodi, družbi in kulturi, na katero so bili le malo pripravljeni. To še toliko bolj velja danes za ljudi, ki tvegajo svoja življenja na poti iz daljnih dežel zunaj Evrope, kot so Afganistan, Sirija, Irak, Libija in Somalija.
K temu, da postanejo ljudje nemirni, vodijo različni motivi. Nekateri zbežijo pred vojno in konfliktom, drugi morda emigrirajo zato, ker so izgubili ali niso nikoli mogli najti dela, da bi lahko preživljali svojo družino, spet drugi zbežijo pred napetostmi doma. Nekateri se rodijo s potrebo po popotovanju, ne da bi čisto vedeli, zakaj. Sledijo nejasnemu klicu, ustnemu sporočilu od nekod drugod ali čisto določenemu, ki so ga dobili od nekega sorodnika, ki se je vrnil. Tako je to bilo v preteklosti in bo še naprej. Združeni narodi ocenjujejo, da je na svetu 200 milijonov priseljencev. V ozadju grozljivih posnetkov utopljenih otrok, ograj iz bodeče žice in prenaseljenih prehodnih taborišč lahko vidimo, da poteka podjarmljenje razuma in čustev.
Danes ves čas poslušamo o ‘migrantski krizi’. Besede prinašajo strah pred določenim kolapsom našega načina življenja in vrednot, ki jih gojimo. Zato ves čas prihaja v ospredje vprašanje integracije. Vlaganje v integracijo ni vedno dosegalo zaželenih rezultatov, zato je vedno večji poudarek na izobraževanju otrok priseljencev, ki so se rodili in zrasli v zahodni in severni Evropi. Istočasno vlada med skupinami druge generacije priseljencev, ki težko uspejo, vedno večje nezadovoljstvo, saj so razdvojeni med nasprotnimi vrednotami in življenjskim stilom. Ta problem so izpostavili brutalni napadi na nedolžne naključne očividce, ki na videz nimajo nekega vzroka, kot so bili izgredi v Münchnu in Londonu, ki so jih sprožili mladi iz druge generacije priseljencev.
Nenadna poplava priseljencev v Evropo ni nobeno presenečenje. Prihaja po zgledu padlih držav ali tistih, ki so v nevarnosti, da padejo, kjer je diktaturo nadomestilo brezpravno stanje, plemenske vojne, kot so v Afganistanu, Iraku, Libiji in Somaliji. To so postala nerodovitna območja, kjer ljudje iščejo bolj zelene pašnike. Mnogi živijo v utopičnem pričakovanju. Toda, kot smo videli na nekaterih področjih Pariza in Bruslja, pašniki na drugi strani ograje niso vedno bolj zeleni. Preseljevanje ne rešuje nujno globalnega nelagodja, ki vlada zaradi vedno večje razlike med bogatimi in revnimi. Iznajdljivi so se ogradili od neprijetnega zapleta s ‘tujci’, novimi sosedi, ki po njihovem motijo udobnost bivanja, ter se preselili ven iz mest, kjer so zgradili svoje lastne ograje, ki delijo ljudi ne tiste, ki so dobrodošli, in tiste, ki jih le tolerirajo. Mnogi se zagovarjajo, češ da naraščanje števila priseljencev na ulicah evropskih mest nismo povzročili mi niti nimamo nad tem nadzora. Nihče nas ni vprašal za naše mnenje. To je vodilo v politično krizo in sprožilo nastajanje radikalnih desnih strank v Franciji, Nemčiji in na Švedskem, tj. tistih deželah, ki so v zadnjem času prevzele glavni val preseljevanja iskalcev azila.
Vprašanje varnosti
Zaradi nedavnih dogodkov v Nemčiji in Franciji so ljudje na demonstracijah in mediji zahtevali, da politiki in oblast ukrepajo. Ljudje hočejo varnost. Varnost lahko definiramo kot ‘stanje, ko smo varovani pred nevarnostjo oz. ji nismo izpostavljeni’. To je nekaj, kar ‘nas varuje, ščiti, varuje ali brani’. Seveda je to človekovo osnovno stanje, ki ni le zaželeno in upoštevano, ampak je tista tvorna prvina, potrebna za vzgojo otrok doma in v šoli. Vse več je zahtev po raznih oblikah varovanja in pogostejši uporabi priprav in kamer, ki nadzorujejo javne površine. Povsod je mogoče videti povečano število varnostnikov. Sprejetih je bilo več zakonov, ki predpisujejo ukrepe, kot so iskanje bivališča brez jamstev, povečanje števila vojakov na naših ulicah in tako dalje. Vse to v imenu ‘varnosti’. Taki ukrepi ustvarjajo vtis, da smo ves čas v nevarnosti in da nas ves čas obdaja nekaj neugodnega ali celo zlega. Politiki morajo pokazati, da nekaj delajo za nas in naše udobje. V nedavnih raziskavah javnega mnenja je 40 % državljanov držav članic EU varnost v povezavi s priseljenci navedlo kot najbolj pomemben problem, s katerim se sooča Evropska skupnost. Toda resničen problem so življenjski pogoji ljudi na sploh, ali imajo smiselno delo, kakšen je nivo in kako stabilen je njihov položaj v družbi.
Britanski sociolog Zygmunth Baumann govori o grožnji lebdeče negotovosti, ko ljudje iščejo sidro na sploh, ne le kar se tiče preseljevanja ljudi drugega etničnega porekla, rojenih v evropsko nacionalnost, ali seveda kot ključne vrednote znotraj vzgoje otrok na sploh. Vprašanje je, kako lahko šola neguje vrednote, ki omogočijo sodelovanje v družbi, zdravo samopodobo in osebna srečevanja onkraj kulturnih in ekonomskih razlik.
Vse večji problem v evropski družbi je stigmatizacija, ki sproža nesrečne spomine na našo preteklost. Je znamenje občutka sramu ali sramote, tam, kjer je posameznik na neki način drugačen od ‘normalnega’. Tistim, ki so bili kot otroci stigmatizirani, je bilo vzeto nekaj, kar se smatra kot normalno. Zaradi tega je močno ogroženo njihovo samospoštovanje, ki vodi v sramovanje in ponižanje. Kot lahko vidimo, je to glavni vzrok za vse večje število nasilnih dejanj v šolah urbanih mestnih površin ali napadov na šole in mesta, kjer se zbirajo najstniki, sprožijo pa jih mladostniki, ki so se znašli na robu prepada, ki živijo v negotovosti. Do takšnih dogodkov pride tam, kjer je spodkopana osnovna predpostavka iz starih časov, da v mestu živi homogeno prebivalstvo. V urbanem okolju bomo povsod srečali ‘tujce’. Mnogi mladi zapuščajo evropske vasi in si poiščejo samostojno, neodvisno življenje v mestu, kjer človek ne pozna ljudi v sosednjem stanovanju. To nas opominja, kako družbeno ranljivo je moderno okolje.
Na skupnost, kot je šola ali seveda razred v njej, moramo gledati kot na tesno prepleteno družbeno pobudo. Vsi njeni člani doživljajo nekakšno izumiranje svojih korenin in kulture. Hkrati pa v šolah mladi doživljajo močan pritisk zunanjega preverjanja znanja, kar pelje v družbo zmagovalcev in poražencev, prvakov in ostalih bednikov. Vemo, da se bo, če ne bomo ustrezno pozorni na te grozljive stiske, v kritičnem razvojnem obdobju med sedemnajstim in enaindvajsetim letom pri mladih pojavila negotovost in zmeda. Večji zunanji nadzor v družbi ali razredu ni rešitev. Niso samo priseljenci tisti, ki pričakujejo osvoboditev od skrbi in težav. Vsakdo ima vizijo svobode, ko mu ne bo treba skrbeti, ko bodo v njegovem življenju stvari manj zahtevne, kjer bo vse dosti lažje. V času, ko si mora vsakdo utirati svojo lastno življenjsko pot, moderno življenje nikakor ni enostavno in udobno. To je življenje, kjer je potrebno stalno prilagajanje in odločanje, kjer nič ni preprosto.
Kje lahko torej začnemo?
Osrednje načelo demokracije, vključno z demokracijo v narodnem zboru, parlamentu ali v šolskem razredu, kot družbi v miniaturi (beseda izhaja iz ‘parler’, govoriti), je sposobnost vzdrževanja dialoga, diskusije, osebnega pogovora, da se tako izognemo stigmatizaciji, ki vodi v občutek sramu in ponižanja. Raziskava kaže, da glavni vzrok za odločitev Britancev, da zapustijo Evropsko skupnost ni priseljevanje, čeprav je to bil glavni dejavnik v propagandi stranke UKIP, ampak razdalja med ljudstvom in tistimi, ki mu vladajo, ali drugače povedano, med voditelji in vodenimi. Pri demokraciji ne gre le za dajanje glasu, ampak za vzdrževanje dialoga, kjer imajo moč različna stališča. Člane parlamenta, bolje rečeno tiste, ki odločajo v Bruslju, vidimo kot ‘tujce’, ki nimajo pojma o potrebah preprostega človeka na cesti. Prav zanimivo, da je ‘izhod’ najbolj številno podprlo preprosto ljudstvo vseh etničnih skupnosti, v glavnem slabo plačanih skupin ali nezaposlenih v visoko urbaniziranih področjih osrednje in severne Anglije. Razdalja privede do neke vrste dehumanizacije. Glavna naloga učitelja današnjega časa je humanizacija.
Filozof Immanuel Kant je govoril o času, ko na zemlji ne bo nenaseljenih področij, ko se bo kolonizacija končala, ko bo med narodi večja mobilnost. Sčasoma se bo pojavilo vprašanje, kako lahko narodi živijo eden ob drugem. Kako bodo potem lahko prenašali drug drugega? Da bi to bilo mogoče, mora biti izpolnjen neki pogoj. To zahteva pravico, da so ljudje med seboj prijatelji. Ljudje se morajo torej naučiti sposobnosti medsebojnega komuniciranje. Sicer bodo službe, razredi v šolah in druga mesta, kjer se ljudje srečujejo, deljena na prijatelje in sovražnike.
Pot naprej vključuje določen nivo razumevanja, ki ga je mogoče razviti le z dialogom, s pogovorom, ne na socialnih omrežjih, na pametnih telefonih, ampak s pogovorom iz oči v oči, v vzdušju medsebojnega spoštovanja. Neprestana potreba mladih, da so stalno prisotni na socialnih omrežjih, kaže na potrebo po pogovoru. Toda ‘srečanje’ kot tako se ne zgodi.
Preberite več v tiskani izdaji.