Božično drevo, božič in svete noči

Matjaž Jež in Fanika Jeromel

V prejšnjem sestavku smo si ogledali značilnosti poletno jesenskega vdiha zemlje, ki poteka drugo polovico leta, od dvojčkov do strelca in se zaključi 19. januarja naslednjega leta. Zdaj pa si poglejmo zadnji del tega obdobja, čas okoli božiča, ko so dogajanja najbolj intenzivna. Začnejo se z adventom, ki predstavlja duhovno pripravo na doživljanje božiča, vrhunec dosežejo v božični noči z novim rojstvom in se zaključijo z dvanajstimi svetimi nočmi, ki nas popeljejo do šestega januarja naslednjega leta, ki ga posvetimo sv. trem kraljem.

Božično drevo

Božično drevo, vsaj takšno kot ga poznamo danes, je razmeroma mlad pojav. Njegov najstarejši znani opis je iz Strasbourga iz leta 1605. Okrašeno je bilo z rdečimi papirnatimi cvetovi, jabolki, keksi in bomboni. Od tam se je navada postavljanje božičnega drevesa širila po nemških deželah in počasi prišla tudi v naše kraje. Pri nas se je taka oblika božičnega drevesa pojavljala predvsem v mestih, na podeželju pa je prevladovala očitno veliko starejša navada postavljanja smrečice v bogčev kot ali tudi na druge kraje v hiši ali zunaj nje. Ne glede na lokalne posebnosti pa božično drevo odseva starodavno simboliko zelenega kot simbola večnega življenja. Zato se v vseh različicah božičnega drevesa, vsaj v klimatskih razmerah Srednje Evrope, pojavljajo zimzelena drevesa: smreka, jelka, bor, bodika in zelenika. Slednja je bolj znana pod imenom pušpan, ki je rastel pri vsaki hiši.

Danes je božično drevo del skomercializiranega, na zunanjost usmerjenega božičnega časa, duhovno sporočilo božične skrivnosti pa pogosto ostaja v ozadju. To je zaznal že Steiner in je zato v predavanju v Berlinu 17. decembra 1906 veliko časa namenil razjasnitvi simbolike božičnega drevesa. V nadaljevanju bomo prisluhnili Steinerjevi razlagi, ki smo jo za ta prispevek pripravili v skrajšani in poenostavljeni obliki.

Zelena barva zimzelenega drevesa simbolizira večnost življenja. To je eden od univerzalnih simbolov človeštva, ki ga lahko spremljamo v najstarejše čase. Pojavlja se v povezavi z zimskim sončevim obratom, ko želimo opešanemu staremu Soncu vdihniti novo življenje. Stoječe božično drevo se najprej okrasi s petimi simboli, ki jih postavimo ob navpični osi od spodaj navzgor v sledečem zaporedju: kvadrat, trikotnik, tarot, tao in pentagram.

Kvadrat simbolizira četvernost človeške narave, ki jo sestavlja fizično, etrsko, astralno in duhovno telo.

Trikotnik je simbol svetega duha. Pojavlja se tudi v cerkvenem slikarstvu, kjer je lahko dopolnjen s podobo odprtega očesa v sredini.

Tarot je starodavni egipčanski simbol. Predstavlja sveto knjigo, v kateri so na 78 listih zapisani vsi dogodki sveta od začetka do konca – alfa in omega. Zato se levo od tarota postavi črka A (alfa je prva črka grške abecede) in desno omega (zadnja črka grške abecede).

Tao je starodavni simbol, ki verjetno izvira iz Atlantide, izginule legendarne dežele v Atlantskem oceanu. Simbolizira prapočelo ali izvor božanskega.

Pentagram ima obliko pravilne peterokrake zvezde in predstavlja kozmično naravo človeka. Postavimo ga na vrhu navpične osi na vrh božičnega drevesa.

Sledi postavitev simbolov sedmih planetov oziroma nebesnih teles. V obliki razprte spirale jih razvrstimo tako, da s prvim simbolom pričnemo desno od kvadrata, z zadnjim pa zaključimo levo in nekoliko nižje od pentagrama. V spirali si tako sledijo: Saturn, Sonce, Luna, Mars, Merkur, Jupiter in Venera.

Saturn – predstavlja omejitev, stiskanje ali temelj, je tudi planet časa in minevanja.

Sonce – je simbol življenja, tudi ego in center zavesti, kreativnost in tip življenjske poti.

Luna – predstavlja čustvenost, pripadnost, odvisnost, svet spominov.

Mars – predstavlja energijo, vročino, aktiviranje, tudi vojno ali spopad.

Merkur – predstavlja komunikacijo, mentaliteto, transport, potovanja. Je tudi simbol uma.

Jupiter – predstavlja širjenje, optimizem, ohranjanje. Tudi samozaupanje in vero v dobro.

Venera – predstavlja harmonijo, ljubezen in lepoto, tudi krog večnosti.

Po drevesu zdaj razporedimo še 33 cvetov rdečih vrtnic in 33 prižganih svečk. Število 33 je v numerologiji glavno med tremi mojstrskimi števili in zato najpomembnejše število. Rdeče vrtnice simbolizirajo večnost, ki izvira iz minljivega, prižgane svečke pa so simbol notranje luči, ki jo prinaša božična skrivnost.

Praznovanje božiča

Izvor praznovanja božiča lahko iščemo že v pradavnini, ko so se ljudje s tesnobo soočali z jesenskim pojemanjem moči Sonca. Čas zimskega obrata, 25. december, ko se je dan pričel spet daljšati, pa so povezovali z zmago Sončevega junaka nad temo in smrtjo ali tudi s ponovnim rojstvom Sončevega duha. Nastopilo je torej novo rojstvo, ki je osnova misterija božiča. Pričetek praznovanja novega rojstva vidi dr. Rudolf Steiner že v starem Egiptu, kjer so 6. januarja praznovali praznik ponovno rojenega boga Ozirisa. Ta datum, 6. januar, se je prenesel v zgodnje krščanstvo kot praznik Jezusovega rojstva. Leta 354 so v Rimu prvič praznovali božič 25. decembra, kar se je kasneje razširilo tudi drugod po krščanskem svetu. Šesti januar, kot praznik sv. treh kraljev, pa je še nadalje ostal tesno povezan z Jezusovim rojstvom, saj so ga kralji ob rojstvu obiskali in mu poklonili simbolna darila.

Preberite več v tiskani izdaji.

Vaš komentar