Delo z rokami
Živimo v novi tehnološki dobi, v kateri ima zdaj vsakdo svoj prenosni računalnik in pametni telefon. Če pogledamo naokoli, lahko vidimo, kako globoko je to vtisnjeno v način, kako se ljudje današnje družbe med seboj povezujejo. Zaradi teh pripomočkov so izginile stare vezi časa in prostora. V zelo kratkem času lahko komuniciramo na zelo velike razdalje. Navdušeno sprejemamo te novitete in si ne moremo več predstavljati, kako smo živeli prej, ko vse to še ni bilo množično dosegljivo.
Brez dvoma obstajajo velike prednosti njihove uporabe. Na avtobusu, pri mizi v restavraciji, povsod ljudje ves čas brskajo in tapkajo. Ampak ta trend je zelo močan predmet spora med psihologi, filozofi in navsezadnje tudi učitelji. Narejenih je bilo že nekaj korakov k temu, da bi omejili stalno uporabo mobitelov in tablic, kot je na primer prepoved njihove uporabe med učitelji, učenci, zdravniki in pacienti v šolah in bolnišnicah. Nekatera podjetja so celo omejila njihovo uporabo na delovnem mestu, saj gledajo na njih kot na moteče faktorje. Gledano na splošno se zdi, da se vsi strinjajo, da ima ta nova realnost več plati. Z uporabo družabnih medijev so medčloveški stiki na mnogo načinov zacveteli, toda hkrati so ti postali bolj površinski in kratkotrajnejši. Poleg tega je veliko govora o učinku, ki ga ima stalna uporaba pametnih telefonov, ne le na družbene strukture, ampak o tistem, ki ga imajo na mentalno stanje ljudi in tudi kakšen bi lahko bil njegov končni učinek na neko generacijo, ki se je rodila v moderno dobo, ko sta čas in prostor povsem izničena.
Toda v tem članku želim na fenomen pogledati z bolj filozofsko-pedagoškega vidika. Temeljno vprašanje je: Kaj ljudje delajo s svojimi rokami? Leta 2007 je podjetje Apple prijavilo patente za določene geste rok. Patent št. 7844915 je zaščitil uporabo rok za pomikanje, kakor tudi pritisk za zumiranje. Leta 2008 so, četudi neuspešno, prijavili nadaljnje patente za premikanje rok.
Istočasno pa so zdravniki zelo zaskrbljeni zaradi vedno več težav, ki jih je opaziti v povezavi z rokami pri mladih, ki so odrasli ob pretirani uporabi prstov in zapestij ter ob stalno ponavljajočih se gibih. V mnogih primerih to ovira razvoj rok kot organov, ki lahko opravljajo mnoga opravila, od rokovanja z izvijačem do vdetja sukanca v šivanko. Število primerov percepto-motorične disfunkcije ali ‘nerodnosti’ je naraslo in postalo vsesplošen problem, predvsem pri dečkih.
Nedvomno se naš način uporabe rok spreminja. Vendar so naše roke prav tako zaposlene kot prej. Izredna priljubljenost Lego kock, najbolj uspešne igrače na svetu, še vedno traja, ne zaradi spretnih raziskav tržišča in oglaševanja, ampak zaradi primarne potrebe odraščajočih otrok po tem, da imajo zaposlene roke, da nekaj gradijo, nekaj, kar jim daje globok občutek zadovoljstva. Princip pričvrščanja, ki ga je privzel Ingvard Kamprad (1926-), ustanovitelj švedskega podjetja IKEA, je temeljil na njegovem navdušenju nad uporabo prstov v otroštvu (česar v šoli ni mogel početi). Matti Bergstrom (1922-2014), finski pionir na področju nevrologije, je bil eden prvih znanstvenikov, ki je raziskoval povezave med roko in možgani. Podpiral je filozofijo waldorfske šole, kjer na ročno delo in rokodelstvo v času adolescence gledamo kot na pomemben del kognitivnega razvoja. Možgani odkrivajo, kar prsti raziskujejo. Gostota živčnih končičev v konicah naših prstov je izredno velika. Ibergstrom je zagovarjal, da moramo v otroštvu in v mladostnih letih uporabljati prste, sicer bomo postali ‘finger blind’ (bomo izgubili občutek za dotik op. prev.). Pri branju Braillove pisave uporablja slep človek občutljivost prstnih konic. V modernem času se je v povezavi z naravnim fizično-motoričnim razvojem učencev pokazala potreba po dejavnostih, pri katerih je potrebno razgibavati in uriti prste. Danes splošno priznano dejstvo je, da je povezava med možgani im roko osnova za razumevanje enotnosti stvari. Tisti, ki so intuitivno oblikovali našo tisočletno tradicijo, so se je zavedali.
Ta uvod lahko zaključimo s trditvijo, da mora človeštvo svoje roke in prste še naprej ohranjati dejavne. Vprašanje pa je, na kakšen način. Dejstvo je, da nedejavne roke v življenju ničemur ne služijo. Znan angleški pregovor pravi ‘lene roke naredijo lene tudi možgane’, rek, ki se je udejanil v protestantski delovni etiki.
Ko torej gledamo na stvari s pedagoškega stališča, si moramo postaviti vprašanje, kakšno vlogo, če sploh kakšno, naj bi roke imele v življenju dojenčka, malčka v vrtcu, učenca v osnovi in srednji šoli. Da bi lahko izvedli ukrepe za kultiviranje zdravega, odpornega, kreativnega življenja, moramo, kot je to v waldorfski pedagogiki navada, proučevati potrebe odraščajočega mladega človeka, uglašene z izzivi sodobnega časa. Vedeti moramo, kaj se zgodi, kadar rokodelstvo in ročna dela niso obvezni sestavni del vzgoje in izobraževanja. Danes je vse mogoče kupiti. Dokazano je, da so tesnoba, razdraženost in celo obup posledica zanemarjanja rok. Vedno obstaja nevarnost, da postanejo roke instrument nasilja. Raziskave nasilnih izgredov, ki so se med 6. in 11. avgustom 2011 dogajali v Londonskih mestnih četrtih Hakney in Peckham so pokazale, da lahko pomanjkanje direktnega neposrednega odnosa do zunanjega sveta vodi v razdražene izpade, v katerih postanejo roke uničevalne in zavlada kultura nasilja. Roke nam pomagajo, da lahko izpolnimo svoje želje tako, da na mnoge različne, pozitivne načine upravljamo s svetom.
Leta 1818 je Mary Shelley napisala knjigo ‘Frankenstein – moderni Prometej’. Roman je začela pisati, ko je bila stara le osemnajst let. Kot najstnica je imela veliko vprašanj: Kaj pomeni biti človeški? Kakšno odgovornost imamo drug do drugega? Ta vprašanja so igrala pomembno vlogo v njeni zgodbi o mladem znanstvenku Viktorju Frankensteinu, v kateri se je znanstvena izvedba človeškega bitja ponesrečila. Rezultat je bil, da je namesto super človeka ‘Homo Deus’ ustvaril pošast. Pošast je bitje, ki mu manjkajo lastnosti, ki nas naredijo človeške. Frankenstein je hodil z razprostrtimi rokami, tako kot to počnejo Zombiji današnjega časa, ne zato, ker bi iskal pot v temi, ampak je s tem prikazano, da so postale roke neuporabne. Njihove roke niso zmožne delovati skladno z zavestno voljo ali ustvarjati iz domišljijskega in kognitivnega vpogleda.
Frank R. Wilson, ameriški nevrolog in direktor zdravstvenega programa za nastopajoče umetnike na Kalifornijski medicinski falkulteti v San Franciscu, je mnoga leta raziskoval povezavo med harmoničnim gibanjem rok in nog, mišljenjem in jezikom. Podpira stališča Rudolfa Steinerja glede tega, kar je navedel na svojih predavanjih v letih 1923–1924, in ki so dala osnovo za razumevanje gibanja rok in svobodnega mišljenja. Naj citiram Wilsona: ‘Če se roka in možgani naučijo tesno pogovarjati med seboj, se zgodi nekaj, kar ljudje zelo cenimo, čemur rečemo, da se začne oblikovati avtonomija.’
Beseda ‘manus’ (roka) je povezana z besedo ‘munus’, kar pomeni ‘služenje’. Roka je ubogljiv služabnik. V preteklosti so rekli, da se je človek, ki se je pripravljal na govor, pripravljal a manus. Pri predavanjih ni bilo prostega sloga. Bila so skrbno pripravljena v obliki a manus. Govor je vseboval previdno izvežbano serijo gibov rok, ki so spremljali govorjeno besedo. Cicero je temu rekel ‘sermo corporis’, govorica telesa. Gibi rok so omogočili, da je predavatelj nekaj razločil ali poudaril, tako da je poslušalec to lažje razumel. Geste rok in jezik so tesno povezani in mnogokrat se zgodi, da nekdo, ki se ni nujno učil italijanščino, razume, ne to, kaj Italijan reče, ampak kaj misli.
Če se vrnemo na začetek, živimo danes v svetu mnogih odvisnosti. Obstajajo terapije za zdravljenje alkoholizma ali od odvisnosti od mamil, odvisnosti od računalniških igric, celo od nakupovalne odvisnosti. Odvisnost nastopi takrat, ko človek izgubil zavestni nadzor nad tem, kar počne. V resnih primerih lahko rečemo, da je oseba izgubila stopnjo avtonomije. Ko na ljubljanskih ulicah gledamo v času glavnega odmora velike skupine srednješolcev, med katerimi le dva od približno štiridesetih ne tapkata po svojem pametnem telefonu, je morda čas, da se vprašamo, ali ne izgubljamo tudi avtonomije rok. Dotik je življenjsko pomemben za naš obstoj. Aristotel je trdil, da bi otrok brez dotika zaradi čustvene podhranjenosti umrl.
Ali naj te trende ignoriramo ali pa bi se morali poglobiti v pedagoške posledice simptomov našega časa? Postaviti si moramo temeljna vprašanja: Ali imamo kot starši, učitelji in oblikovalci politike zgrešene prioritete? Ali je to mogoče, da zavestna uporaba rok spodbudi spretnost, ki je nato prenesena v naše mišljenje? Znano je, da se med bolniki, ki so preboleli možgansko kap, na splošno bolje odzovejo na terapijo tisti, ki so svoje življenje preživeli ob ročnem in umetniškem delu, kjer so stalno uporabljali roke, kot pa tisti, ki so delali na primer v pisarni.
Kakšna je situacija v vzgoji in izobraževanju?
Začnemo lahko pri naših najmlajših in poskušamo najti nekaj značilnosti, ki bi nam lahko bile vodilo za učni načrt za ročna dela in rokodelstvo v osnovni in srednji šoli.
Preberite več v tiskani izdaji.