Orfiška šola, šola pesniške genialnosti, je povzdignjena v mit. O njej se govori kot o imaginarni resničnosti, zato nikoli povsem določno. Vendar je orfiška šola resničnost, ne le prispodoba. V mitu o Orfeju je rečeno, da je temu mitičnemu starogrškemu pesniku poklonil svojo liro Apolon sam. To ima globok pomen. Lira je precizen instrument, treba ga je obvladati, da bi lahko igrali nanj in ustvarjali umetnost. Orfej se je te umetnosti naučil v Apolonovem templju v Delfih. Dala mu je sposobnost, da je lahko živ stopil čez prag smrti v svet umrlih – ta sposobnost je intuicija, ki sega v globine sveta in človeka.
Apolonov tempelj v Delfih je bil osrednje starogrško svetišče in je združeval vso dotedanjo modrost Orienta, vendar je tej dal nov značaj. Staroegipčanska, staroperzijska in staroindijska šola modrosti so temeljile na odprtosti človekove duše, ki jo je bilo mogoče doseči s kar največjo predanostjo duhovnemu svetu in bogovom. Toda človek se je razvijal k vedno večji samostojnosti, zaradi katere se je odmikal od duhovnega sveta in bogov. Če se jim je hotel približati, se je moral srečati s samim seboj. Podoba njega samega se je pojavila kot sfinga, ki ima človekov obraz, levjo grivo, bikov trup in orlove peruti. Človekov obraz pomeni zavest o sebi ali jaz, levja griva čutenje, bikov trup hotenje, in orlove peruti mišljenje. Ker pa je sfinga žival, pomeni to, da so te temeljne človekove notranje sile ujete v animalnost. Sfinga je varovala vhod v duhovni svet in je zahtevala, da se človek očisti svoje animalnosti. V Starem Egiptu je bilo to še mogoče s predanostjo, z devocijo. V Stari Grčiji to ni več zadostovalo. Zato je Apolon napotil učence delfijskega misterija k temu, da sledijo izreku: Spoznaj sebe in spoznal boš svet in bogove. Spoznati sebe je pomenilo spoznati svoje bitje kot precizen instrument, na katerega je bilo treba znati ‘igrati’, da bi se lahko povzpeli k božanski modrosti. To je pomenilo znati misliti. O tem, kar se je zgodilo v Stari Grčiji, nam kaže Ojdipovo srečanje s sfingo. Ko se je Ojdip srečal z njo, mu je zastavila uganko: ‘Kaj je to: najprej hodi po štirih, potem po dveh in nazadnje po treh nogah?’ Ojdip odgovori: ‘Človek. Kot dojenček se kobaca po vseh štirih, kot odrasel hodi vzravnan po dveh nogah, kot starec pa se mora pri hoji opirati na palico.’ Ko to sfinga sliši, je premagana in se vrže v prepad. Ojdip spozna, da je uganka človek, in gre svobodno svojo pot.
Apolonov izrek: ‘Spoznaj sebe!’ je tudi vir starogrške filozofije. Prej filozofije ni bilo, bila je modrost, filozofija pa nastane, ko človek z ljubeznijo do modrosti sam oblikuje misli. Temu je dosledno sledil Sokrat. To sta prevzela tudi Platon in Aristotel. Tako je starogrška misel dosegla čisto, lastno obliko v človeku. To pa je tudi vir evropske kulture, ki je posebno visoko stopnjo dosegla v 18. in 19. stoletju v Srednji Evropi v nemški idealistični filozofiji. Vendar je ta stopnja ostala le kot zgodovinska preteklost. Zadušena je, ker so jo preplavili materialistični znanstveni pojmi in predstave Zahodne Evrope. Tudi ti pojmi in predstave imajo korenine v starogrški kulturi, ki je ustvarila znanost, vendar je njihov značaj ‘objektiven’, zasnovan na fizičnem čutnem zaznavanju stvarnosti. Srednjeevropska kultura je v svojem temelju idealistična. Da bi si lažje predstavili razliko med obema, naj navedem citat iz intervjuja Angele Schader s škotskim pesnikom, pisateljem in esejistom Johnom Burnsideom. Intervju je bil objavljen 10. novembra 2016 v Neue Zürcher Zeitung z naslovom: ‘Želel bi si, da bi Goethe zmagal.’ Citat se v mojem prevodu glasi takole.
‘Anglosasi gojijo neke vrste sovražnost, nenaklonjenost do metafizičnosti; gojijo racionalistično pragmatično oxfordsko mišljenje. Po mojem občutku je bila znanost ruinirana v trenutku, ko je Newton zmagal nad Goethejem. Newtonov model je reduktiven, matematičen; Goethe ali Humboldt postavljata temu nasproti organsko življenje v središče univerzuma. Jaz bi si želel, da bi Goethe zmagal. Ko bi njegove ideje in ideje nemških romantikov vstopile v mišljenje na isti način kot Newtonova fizika, bi bil svet danes morda videti drugačen.’
Citat nakazuje dva tokova evropske kulture v miselnosti njunih predstavnikov. Oba tokova sta upravičena. Newtonovo matematično eksaktno razumevanje pojavov ni napačno, postavljeno je le v ospredje. Dogajanje v pojavih je v ozadju kot proces, ki poteka kakor sam od sebe, mehanično. Pomembno je, da se ga točno opiše. Moderno civilizirano človeštvo si danes samoumevno predstavlja svet, dogajanje sveta, dogajanje v naravi in človeku, kot mehanične tokove. Obstaja mnenje, da človek ravna (mehanično) po nekem kodiranem zapisu v svojem telesnem organizmu. Tudi ko je znanost v 20. stoletju prodrla v svet pod materijo in si spodkopala materialistični temelj, je ostala pri predstavi, da so tokovi energije mehanične narave, ki jih je v tek pognal ‘slučaj’.
Preberite več v tiskani izdaji.
V svoji knjigi ‘Orfiška šola’ Samo Simčič predstavljam orfiški postopek poglabljanja v intuitivne globine človeka in njihovo spoznanje. To navezuje tudi na pesništvo, ki je zapadlo ‘razpadanju’ vrednot in jezika ter postalo igra. Skuša prikazati izhod iz tega stanja po logiki Goethejeve teorije metamorfoze, po logiki preobrazbe mišljenja, čutenja in hotenja v življenje in svetlobo.