Pogovor z gostujočim predavateljem Andersom Hoierjem
Anders Hoier, ki je od leta 1976 aktiven član waldorfskega gibanja, se je rodil na Danskem. Bil je razrednik in predmetni učitelj na srednji šoli, kjer je učil predvsem kemijo, biologijo in fiziko. Od leta 2006 je gostujoči učitelj na Waldorfski šoli Ljubljana. V zadnjih 25 letih predava tudi v seminarjih za waldorfske učitelje na Danskem, v Sloveniji, Hrvaški in nekaterih drugih deželah.Zanima ga predvsem, kako poučevati naravoslovje na waldorfskih šolah danes.
Gospod Hoier, kaj trenutno počnete?
Poučujem kemijo v 4. letniku. To so zadnje ure kemije in zelo trdo delamo, trudimo se dojeti, ali lahko razumemo bistvo tega predmeta. Postavljamo si pomembna vprašanja, kot so: kaj je materija, snov in, ali je mogoče predmet, kot je kemija, razumeti zgolj s pomočjo matematike, s slikami atomov.
Ta razred sem učil že lani, ko smo naredili prve korake k temu, da razjasnimo, da je kemijska formula le ime substance. Substanca sama je nekaj čisto drugega in o njej izveš več takrat, ko se sreča z drugimi substancami. Prava kemija je torej ‘ kemija reakcij’. Tudi če pogledamo človeško telo, vidimo, da imamo težavo, če nek proces ne poteka več.
Kako kaj dijaki sodelujejo?
Čudovito je, da je šola lahko našla boljši prostor za naravoslovje, v katerem imamo prostor za izvajanje poskusov, saj imamo zdaj več prostora za opazovanje pojavov. Vsak dan učimo dijake, da natančno opazujejo – brez razmišljanja. Da so odprti do pojavov, dosti bolje je, da o njih razmišljajo naslednji dan. Narediti morajo tudi barvno risbo pojava – pravzaprav še vedno izdelujejo svoj lastni učbenik za kemijo.
Ni pomembno, kaj je v ozadju pojavov, pomembno je tisto, kar je v njih! Tako delamo na waldorfskih šolah že od leta 1919.
Bi nam lahko dali primer?
Kadar se dve substanci, kot sta vodik in kisik, srečata in se spremenita v tekočino, dva plina pravzaprav prenehata biti plina in postaneta nekaj drugega – voda! Združita se in hkrati spremenita drug drugega. In ker je vsako srečanje povezano s toploto, kisik pa omogoča gorenje, nam je na nek način jasno, zakaj se voda tako zlahka dvigne v zrak. In ko spoznavamo, kako pomembna v kemiji je lastnost kisika – ni ognja brez kisika – potem lahko dodamo še, kaj se z njim zgodi v vodi. Ko se torej voda dvigne v zrak, ima to opraviti s kisikom in tudi, ko dežuje, ima to opraviti s kisikom. Najprej moramo razumeti, da H2O ni voda, ampak le formula vode! Tako kot jaz nisem moja osebna številka. Sem več kot le to, kar povedo številke. To je le začetek, toda s tem, ko delamo v tej smeri, lahko dojamemo, ne da bi to, kar opazujemo transformirali v matematiko, elektroniko itd.
Ampak, ali se ne učijo o atomih, elektronih in tako dalje?
Da, seveda se! Toda naučiti se morajo nekaj več! Mi se le poskušamo izogniti temu, da bi se matematika zažrla v notranje življenje kemije, da bi se od pojavov odmaknili v elektroniko itd. To je tako, kot da bi svoj dopust ob morju opisoval tako, da bi prijateljem govoril, koliko denarja sem zanj porabil.
Ali ta način poznajo le v waldorfskem šolskem sistemu?
Ne. Naj vam citiram besede slavnega nemškega kemika Augusta Kekulea:
‘Kemija je učenje, kako se materija spreminja. To ni snov, ampak njena preteklost in prihodnost. Kaj je bila in kaj bo’ (1859). Že zelo zgodaj je to izjavil.
Veste, lahko je razumeti kemijo v našem telesu! Tukaj morajo procesi neprestano potekati, ko se nekaj ustavi, nastopijo težave in nismo več tako zdravi! Po tej poti moramo iti, ko poskušamo razumeti življenje! Predstavljajte si, da vsako sekundo odmre dva milijona rdečih krvničk in hkrati nastane toliko novih! Da bi razumeli življenje, morate razumeti povezavo med življenjem in smrtjo.
Prvi moderni naravoslovec, nemški pesnik in znanstvenik Goethe, se je tega zavedal in njegovo delo je velik navdih za vsakega učitelja!
Torej ob tem, ko učite kemijo, učite tudi biologijo?
Ne, to ni mogoče, toda seveda se ves čas obračamo k biologiji. In, če učitelj biologije ni isti kot učitelj kemije, morata delati skupaj.
Bi lahko to nekako strnili?
Ne, mislim da ni mogoče, saj je zapleteno. Toda vse naravoslovje je z revolucijo v mišljenju v nuklearni fiziki pridobilo z Nielsom Bohrom v Kopenhagnu, z Nemcema Wernerjem Heisenbergom in Hansom Petrom Durrom ter mnogimi drugimi, ki so iskali več kot le intelektualno razumevanje, se poskušali združiti s fenomenom. Da, z naravo, to je bila dolgo naša težava. In zato mislim, da pravzaprav ne razumemo dobro življenja in življenja v naravi, kajti če bi ga, bi bolj skrbeli zanj! Menim, da gre predvsem za to, da človek ne misli samo nase!
Hvala za ta prijeten klepet, gospod Hoier.
Želim vam še veliko veselja ob delu z mladimi!