Po dolgi mrzli zimi smo vsi težko čakali na spomladansko prebujenje. Čeprav je bil mesec marec nadpovprečno topel, se je bilo le težko uskladiti s pravimi termini. Vseeno smo izkoristili visoke temperature za zgodnje posevke, pa rast ni napredovala, ker so bile noči sorazmerno mrzle. Že kmalu po sredini aprila je presenetila huda pozeba, ki je naredila veliko škode in dodatno zaustavila rast.
Kljub temu smo proti koncu aprila uspeli izvesti uspešen naravoslovni dan, in sicer v okviru projekta Osnovne šole Franceta Bevka Tolmin oziroma njihovih sedmošolcev v sodelovanju z našim društvom.
24. aprila smo se zbrali vsi mentorji in učenci v veliki predavalnici šole.
Ko so učenci po desni strani zapolnili vse klopi, je bil pogled nanje, na njihove nedolžne, zvedave oči in na rahle nasmeške, ki so izdajali, da pričakujejo nekaj neznanega, skrivnostno lep.
Nič čudnega, saj večina od njih verjetno še ni nič vedela o načelih biodinamike.
Nezavedajoč se treme sem se kar naenkrat tudi sama počutila kot otrok.
Za uvod smo jim predvajali kratek spot dveh dijakov ilirskobistriške gimanzije o pomenu zdrave prehrane, ki smo ga morali ponoviti, in to je bil pravi uvod v obrazložitev: Kaj pomeni biodinamično obdelovanje zemlje? Kje je njen izvor? V čem se razlikuje od ostalih ekoloških metod? Nazadnje pa smo jim predstavili tudi Rudolfa Steinerja.
Nasprotno od pričakovanega so bili učenci zelo navdušeni. Odzvali so se s prisrčnim aplavzom in polni mladostne prekipevajoče energije so se nato fantje in dekleta porazdelili po že prej pripravljenem programu v posamezne skupine in odšli veselo na delo.
Skupino, ki je ostala na šoli in na novo uredila šolski vrt, sva vodili skupaj z učiteljico Petro Drnovšček. Težko je bilo izbrati primerno mesto, kajti v polpreteklosti se ob gradnji šol ni več predvidelo, da naj bi šola imela tudi svoj vrt, učni poligon v naravi, kjer bi učenci in učitelji ne le našli prostor za sprostitev, temveč tudi možnost kaj lastnega pridelati in se hkrati učiti naravoslovja, fizike in kemije v naravi, saj le-ta zajema in prežema celotno stvarstvo. Zato smo pač morali izbrati prostor pod drevesi. K sreči je bil tam na kupu že parkovni odpadni material, ki bo lahko kasneje osnova kompostniku. Tako smo se lotili dela. Najprej so učenci odkopali rušo, lepo razgrabili, potem pa so fantje prinesli štiri že sestavljene grede, ki so jih izdelali na šoli, ter jih postavili na pripravljena tla z majhno vmesno razdaljo. Za osnovo smo jih najprej zapolnili z dračjem, nato pa z odkopano travno rušo. To smo poškropili s preparatom 500, da pospeši razkroj. Močnejši fantje so že stali s pripravljenimi samokolnicami in začeli v grede voziti zemljo. Pri tem so drug drugemu izkazovali moč in se medsebojno spodbujali. Ko so grede napolnili, so zraven naredili še en majhen kup zemlje, ki bo služil za bučke. Še v drugo smo vse grede poškropili s preparatom, poravnali in dekleta so se lotila saditve listnih sadik. Svetovala sem jim, naj ostale tipe rastlin sadijo kasneje, ob določenem času po setvenem koledarju, ki smo jim ga dali. Že prej pa so dekleta pripravila lične zapise za posamezne skupine rastlin in jih pritrdila na mrežnato ograjo pred gredicami. Nekaj učenk se je smukalo okoli nas, slikalo, beležilo, kot prave novinarke, da je vse potekalo po pravilih. Jaz pa sem napol slišno še dodala: ‘Delo naših rok blagoslovi Bog!’
Preberite več v tiskani izdaji.